Pisma bralcev kot poligon za ustvarjanje javnega mnenja – kdo v resnici drži pero?

V predvolilnem obdobju se javni prostor polni z besedami, ki naj bi odražale utrip ljudstva, rubrike s pismi bralcev pa postajajo poligon za precej nenavadne politične preobrazbe. Pri opusu avtorice pod imenom Tamara Lubarda gre za fascinantno študijo primera, pri kateri domnevno ista oseba prestopi vse ideološke meje – najprej desno naravnana mnenja pošilja Demokraciji, nato pa se za Dnevnik spreobrne v podpornico levice. Tovrstni pojavi odpirajo vprašanje o avtentičnosti političnega diskurza oz. o tem, kdo skuša vplivati na javno mnenje.

»Vse več je motečih, tudi zavajajočih obcestnih plakatov o tem, češ da napredek pomeni nasprotje tega, za kar se zavzemajo 'kučanisti', katerim nadenejo pridevnik mračnjaški. Obcestno trobilo z označbo ACOQ10 zavrača, kar je naša vlada utrdila. Trditev, da bi se morali v Sloveniji »za napredek« otresti mračnjaških kučanistov, nas zaslepi,« je v Dnevnikova pisma bralcev poslala svoje uvide Tamara Lubarda.

V svojem pisanju avtorica meni, da so svarila desnice nepotrebna – ko bi iz Kučanovih Murgel res prihajali diktati, sploh ne bi imeli možnosti oditi na volitve, ampak bi še imeli avtokrate brez izvršne oblasti. V nadaljevanju pojasni dobre plati leve vlade, od višje minimalne plače do odtegljajev za zdravstveni prispevek, ki po avtoričinih besedah deluje po solidarnostnem načelu. »Zatorej države ne prepustimo političnim strankam z »lastnimi« interesi in s koristmi, ki bodo šle čez oziroma prek samoumevnih pravic, ki so v tem, da ne opustimo skrbi za šibke ali ranljive,« poziva, naj se ne voli desnice.

Avtorica, ki med drugim pohvali evtanaziji nenaklonjene Socialne demokrate, konča zapis z besedami: »Plakat z nizkotnim besediščem skratka poziva k politični čistki zlasti teh, ki jim je do nas vseh. Sile desnega ekstremizma s tem sporočajo, da poskušajo spodbijati temelje socialne države.«

»Prvi predsednik neprimerno straši, češ, da se nas bo s četrto Janševo vlado ogrozilo. S čimer hujska, naj marca izvolimo levo volilno telo. Toda leve zgodbe o uspehu ni bilo, kar pomeni, da imamo svojo izbiro, nasploh pa imamo vsi pravico razmišljati po svoje,« je zapisala ravno tako Tamara Lubarda, le da tokrat za Demokracijo.

V desni verziji pisanja pravi, da se nam v Svobodi skušajo znova prikupiti, pa čeprav so bili na sceni dolga štiri leta, v katerih se niso kaj prida izkazali ali pa so zatajili, ko so prelomili obljube. »V treh letih in pol smo postali kot kakšna 'banana' republika, na katere olupljenem pa so zdrsi. Padli smo in tega ni mogoče popraviti na popravnem ‘izpitu’ izsiljevanja štiriletnega mandata 2026-2030,« je ocenila in dodala, da je tudi Robert Golob kot nekakšen pritepenec v politiki, brez poglobljenega politološkega znanja.

Zato po njenih besedah Golobova vlada dela tudi bedaste napake, česar niti ne skriva in se ji napake ne zdijo sporne. »Z državljani manipulirajo, ko napačno trdijo, da bo brez vlade ukinjena sociala,« je tokrat obrnila ploščo – očitno imamo v Sloveniji socialno državo tudi v času desne vlade, po drugi strani pa sedaj FURS pleni po socialnih transferjih in te ljudi eksistenčno ogroža.

Avtorica tokrat pohvali desne vlade, pod katerimi je zdravstvo delovalo, gospodarski sektor je napredoval, revežev pa je bilo bolj malo. »Skratka, vse je funkcioniralo, ker ljudje niso bili osiromašeni siromaki, obubožani in prestrašeni. Zatorej ni res da z ‘desno’ vlado resorna ministrstva ne bodo uspešna, ker bodo prosperirala,« je še zapisala in pozvala, naj volimo tako, da nam po res dobro šlo; pod skrajno levičarsko vlado se nam namreč ne obeta nič kaj dosti od tega, kar imamo v tem mandatu.

Avtorica Tamara Lubarda se v Dnevniku pojavi trikrat – vsa mnenja je oddala v letošnjem letu. Po drugi strani mnenjedajalka s tem imenom v Demokraciji obstaja že dlje časa. Prav zato so pogledi v Dnevnikovih pismih toliko bolj presenetljivi, saj so pogosto diametralno nasprotni tistim iz Demokracije. Morda še bolj zanimivo pa je to, da se eno od mnenj pojavi kar v obeh medijih – objavljeno na isti dan.

Pri tem danes predstavljenem primeru, je možnih več razlag. Morda je avtorica v nekaj tednih res doživela nenadno politično razsvetljenje in se iz enega tabora preselila v drugega. Morda obstajata dve osebi z istim imenom ali pa z istim psevdonimom. Ni pa mogoče spregledati niti tretje možnosti – morda si je nekdo preprosto sposodil podpis, ki se v določenem mediju že pojavlja, in ga uporabil za nasprotno politično sporočilo. Ko se pod isto »blagovno znamko« zapisi tako razlikujejo, postane meja med iskrenim mnenjem državljana in vnaprej pripravljenim scenarijem morda propagandnega stroja zamegljena.

Pred volitvami, ko javni prostor preplavljajo plakati, pozivi in mnenja navadnih državljanov, takšne zgodbe odpirajo vprašanje: koliko glasov je res spontanih in koliko jih nastane s premišljenim namenom – ustvariti vtis javnega razpoloženja, ki morda sploh ne obstaja?

Primer je zanimiv kot opomnik, da je v predvolilnem času še toliko težje vedeti, kdo se v resnici oglaša in v čigavem imenu. Originalno avtorico (če sploh obstaja) zato prijazno vabimo, da se oglasi in pojasni, ali je v nekaj tednih res doživela tako temeljito politično preobrazbo – ali pa se je njeno ime v javnem prostoru znašlo v nekoliko drugačni vlogi, kot bi si morda sama želela.