Ko šola ubije mladostniško veselje do branja knjig

Vsi prvošolčki gredo radi v knjižnico, z veseljem listajo po knjigah in poslušajo pravljice. V sedmem razredu knjižnico v prostem času obiskujejo le še redki. V srednji šoli jih lahko iščemo z lučjo pri belem dnevu.

 Kje na tej poti se je zalomilo? Kje se je asociacija knjige-nekaj zanimivega, spremenila v knjige-nekaj zateženega?

Šola, kdo bo tebe ljubil?

Seveda vzgoja za branje v prvi vrsti pritiče staršem. Vendar jim mora biti pri tem šola v pomoč, ne v breme. Obravnavana literatura je povečini starostno neprimerna in pri marsikom vzbudi odpor do knjig.

Večina otrok v višjih razredih osnovne šole ne mara branja. Še posebno ne tistega, ki je kot obvezna literatura pri pouku slovenščine predpisano v šoli. Bralno situacijo v najstniških letih nekoliko rešuje fantazijski žanr.

Nekaj »po sili« prebranih (razvojno slabo izbranih) del, premakne knjige iz kategorije »čudoviti domišljijski svet« v kategorijo »obvezno-brezvezno delo za šolo«.

Ta težava kaže na več problematičnih plati našega šolstva. To je slepo sledenje učnemu načrtu in vbijanje podatkov v glavo, ne pa osvajanje veščin. Branje pa je veščina in to zelo plemenita. A če otrok zapusti osnovno šolo s prepričanjem, da so knjige brezvezne, je šlo pri poučevanju nekaj narobe.

Je najpomembneje, da otrok ve, da je Ivan neko kavo spil ali ne spil (škoda, da mu mama ni zabrusila, da ni njegova služkinja in da naj si kar sam kupi in skuha presneto kavo - s tem bi mu gotovo prihranila marsikatero muko) in da je neke, danes nerazumljive, štime pisal Prešeren?

Je res tako težko upoštevati razvojno psihologijo in mu predstaviti knjige, ki ga bodo posrkale vase in mu predstaviti zahtevnejša dela takrat, ko bo branje že vzljubil? Ali ni najpomembneje, da vzljubi knjige, kar mu bo dalo neprecenljivo bogastvo za vse življenje. Globino Cankarja in Prešerna (ki sta mimogrede čtivo za odrasle) pa bo kot spodoben bralec gotovo osvojil pozneje.

 V srednji šoli je zgodba podobna

Ena najbolj iskanih obnov na internetu je obnova Antigone, ki jo kot obvezno berejo gimnazijci v prvem letniku. Kaj naj pove Antigona petnajstletnemu učencu? Se učitelji sploh potrudijo, da aktualizirajo »nesodobna« dela.

Lahko govorimo o kulturni dediščini in kriterijih, a dejstvo je, da nivoja tega dela v svoji klasični obliki povprečni petnajstletnik niti približno ne dosega in z največjim veseljem zapre zadnjo stran, če se je seveda sploh uspel prebiti skozi knjigo in ni snel le obnove s spleta.

Je morda čas za prevetritev kurikuluma in učnega načrta? Je poučevanje slovnice res toliko pomembnejše kot vzgoja za branje in odkrivanje novih svetov v literarnih delih, kjer se učenec mimogrede nauči pravilne rabe slovnice, širi besedni zaklad in obzorja?

Mnogo odraslih, predvsem žensk, pozneje poseže po literaturi, ki je popularna ali zanje trenutno aktualna (porod, vzgoja, samopomoč …). Vendar je škoda za izgubljena leta in desetine knjig, ki niso bile prebrane, pa bi lahko bile in bi obogatile življenja in širile obzorja.

Gotovo je pretirano trditi, da je to le zaradi šole, a dejstvo je, da izgubljamo tukaj izjemen potencial.

Izgubljeno znanje, leta, svetovi …

Da mladi ne marajo zgodb, preprosto ni res. Derejo v kinodvorane gledat priredbe velikih del, ki se jih v knjižni izdaji niti s palico nočejo dotakniti.

Da mladi ne marajo poezije prav tako ni res. Poglejmo popularnost sodobne glasbe, katere  pomemben del so besedila. Ta morajo biti močna in nagovarjati. Od tu do poezije je le še korak. Pogosto pa niti to ne. Ker je poezija že tu. Morda ne takšna, ki bi bila všeč kakšnemu literarnemu kritiku, a vendar nagovori milijone mladih. In med mnogimi ničvrednimi plastičnimi biserčki se najde tudi kak resnični dragulj.

Bentenje čez moderni sveti in cenenostjo popularne kulture, ki mladim krade globino in pozornost od resnično kvalitetnih vsebin, ne pomaga. Tudi nekatera dela sodobne kulture bodo čez desetletja vpisana med klasike. Skupaj z mladimi poiščimo že zdaj te bisere in uživajmo v njih.

Otroci in mladi so tega vredni. Vredni, da vložimo vanje čas (bolj kot denar), da se spustimo k njim, govorimo v njihovem jeziku in jih naučimo našega.



Najti moramo nove poti, nove načine po katerih bomo prišli do otroških in mladih src in jim prinesli bogastvo knjižnega sveta. Da bodo v praksi spoznali, da je, kot pravi Kafka, knjiga kramp, ki razbije ledeno morje v nas.