Ko stari gardi nihče več ne dvigne telefona, je čas za pisma v pokornih medijih

Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1919 in tako letos praznujemo stoletnico njenega obstoja. Regent Aleksander Karađorđević je 23. julija 1919 podpisal »Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani«, današnji Univerzi v Ljubljani. Njene ustanovne članice so bile Filozofska fakulteta, Medicinska, Pravna, Tehniška in Teološka fakulteta.



Največ prahu okrog njene stoletnice pa niso dvignili dosežki njenih študentov in profesorjev, ali pa burna stoletna zgodovina. Ne, največ prahu je dvignilo otročje pismo selekcije njenih profesorjev. Skupina, ki bi se jo dalo (v večini) opisati kot del miselne hrbtenice prejšnjega režima in sedanje levice, ki očitno hlepi po pozornosti. V povprečju več kot en doktorat na osebo, več kot nekaj desetletij akademske kariere na Filozofski fakulteti ali Fakulteti za družbene vede ter spremljajoče politično oglašanje, ko je to koristno. To bi bilo njihovo presečišče.

Vsa čast dosežkom teh posameznikov kot akademikov, profesorjev, mislecev. Vendar pa ko pride do njihovega političnega delovanja, nikakor ne izkažejo vse svoje veličine, ampak izpadejo kot zadnji strankarski vojaki, katerih medijski doseg je večji samo zato, ker jim določeni mediji pripisujejo politično relevantnost.

"Mar predsednik RS in rektor UL nista nikoli slišala, da je univerza eksteritorialna in da uniformirane postave ne smejo stopiti in lomastiti po posvečenem prostoru mišljenja, raziskovanja in dialoga?" se glasi uvod njihovega javno objavljenega pisma.

Če bi verjeli opisu v tem pismu, je predsednik Pahor izvedel praktično državni udar in z vojsko zasedel Univerzo z nekim neznanim namenom. Morda, da si podeli častni doktorat. No, v resnici je Pahor v Cankarjevem domu na proslavi ob 100-letnici Univerze le-tej podelil Red za izredne zasluge za prispevek k duhovnemu in kulturnemu razvoju slovenskega naroda, uveljavitvi slovenskega jezika ter za vrhunske dosežke na področju znanosti in izobraževanja.

Kot se za državo, ki nekaj da na svoj, sicer drugače skromen, protokol je Pahor to izvedel v skladu z vsemi pravili. Gre za državno odlikovanje, kjer je vedno prisotna častna garda. Lokacija pa tudi ni sporna, ker se proslava ni odvila v prostorih Univeze v Ljubljani. Torej noben vojaški škorenj, sicer morda izobražen tudi na Univerzi v Ljubljani, ni zakorakal v njene "svobodne" prostore.

In točno v tem se skriva srčika tega pisma - zloraba korektno izpeljanega dogodka za ad hominem obračun s predsednikom Pahorjem in rektorjem Papičem.

Vse je potekalo v skladu s Pravili slovenske vojske in protokolarnimi pravili RS. Pika. Vsako povezovanje prisotnosti častne garde z ne vem čim, pa je neumnost, ker gre zgolj za spoštovanje protokolarnih pravil. In točno v tem se skriva srčika tega pisma - vsesplošna alergija na vse, kar bi dišalo po državniškem, narodnem in svečanem, saj to ni v skladu s kaviar komunistično ideološko podstatjo večine piscev. Ter zloraba korektno izpeljanega dogodka za ad hominem obračun s predsednikom Pahorjem in rektorjem Papičem.

Kajti v pismu zasledimo tudi naslednje stavke: "Pričakovati odgovornost od dveh tako pompoznih karikatur je seveda nemogoče."; "Proslava častitljive obletnice v Cankarjevem domu je bila patetična in otročja, klavrna in smešna."; "...da bi se uprl tej neokusni manifestaciji subalpskega »državniškega« primitivizma." To je nivo domnevno najboljšega, kar naša intelektualna družboslovna srenja premore? Pri taki javni komunikaciji se človek res vpraša, koliko resnice je v reklih, da preveč pameti škodi in da izobrazba še ni merilo kulture ...

Kot denimo dostavek: "... vse o državi, katere podhranjena in slabo plačana vojska sicer ne dosega standardov NATA, je pa še zmeraj dovolj učinkovita za strašenje intelektualcev. Ali gre morda za napoved nove uporabe oboroženih sil RS?" Častna garda na svečanem dogodku, s katero vrhovni poveljnik slovenskih oboroženih sil izkaže čast podeljencu priznanja, je strašenje intelektualcev? Morda drugače razumemo besedo strašenje? Ali pa intelektualec?

Edino, kjer so zadeli žebljico na glavico, pa je dejstvo, da so leta levičarskih vlad, ki so jih tudi pisci pisma v večini podpirali, pustila za seboj razsulo od vojske, ki je iz dneva v dan bolj podobna najbolj stereotipnem delu javne uprave. Politična napredovanja, brezdelje in nesposobnost, ki ga rešuje zgolj ogrožena manjšina zagnanih in požrtvovalnih posameznikov.

Akademiki so politični ideološki temelj, hrbtenica vsake politične struje oz. miselnosti. In njihov nastop, pristop ter izrečena ali zapisana beseda je tisto, kar jih loči od političnih delavcev, aktivistov, strankarskih "vojakov". Če to izgubijo, je celotna stvar preprosto žalostna.

In celotna raven pisma bolj kaže na skupino najstnikov in najstnic, ki so prepričani, da niso dobili pozornosti, ki si jo zaslužijo. Ali pa jim morda nihče več ne dvigne telefona in posluša njihovih modrovanj, kot je bil to prisiljen pred desetletji? Zasedanje v kavarnah okrog parlamenta in drugih institucij morda počasi prevzema druga generacija?

Vprašanje pa je, ali si svobodo mišljenja, dialog in resnicoljubno raziskovanje predstavljamo enako?

Tako vidimo ta občutek relativne nepomembnosti v odstavku pisma, kjer zapišejo: "Ugotavljamo, da je proslava stoletnice ustanovitve Univerze v Ljubljani žalostno spodletela priložnost za premislek koncepta, vrednot in prihodnjih prioritet naše osrednje znanstvenoraziskovalne ustanove in celotne države."

Druga polovica povedi je morda drugi del pisma, s katerim se da popolnoma strinjati. Slovenski akademski prostor, sploh na področju družboslovja, je v neverjetni zagati. In bi veljalo resno premisliti o "posvečenem prostoru mišljenja, raziskovanja in dialoga", kot so pisci pisma poimenovali Univerzo. Vprašanje pa je, ali si svobodo mišljenja, dialog in resnicoljubno raziskovanje predstavljamo enako?

https://twitter.com/BorutPahor/status/1201954713752756232