Koga postavljam na svoj oltar?

Ko prebiramo današnji odlomek iz Matejevega evangelija (Mt 5,17-37), se nam lahko kaj hitro zgodi, da damo več poudarka na tisti del, ki se ponavlja ter tako izpustimo bistvo. Da tako vidimo drevesa, ne vidimo pa gozda.

Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, zasluži, da pride pred véliki zbor; in kdor mu reče ›norec‹, zasluži, da pride v peklenski ogenj!

›Ne prešuštvuj!‹ Jaz pa vam pravim: Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.

›Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.‹ Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita, je kriv, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno ožéni, prešuštvuje.

›Ne prisegaj po krivem; izpolni pa, kar si prisegel Gospodu!‹ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte!  Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega. (prim. Mt 21-35)

In Jezus je moral najprej vzgojiti svoje učence, da Odrešenik ni takšen, kot si ga oni predstavljajo, ampak je drugačen.

Namesto tega se moramo bolj osredotočiti na prvi odstavek. Kaj Jezus reče: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.« Vse to je prvi del t.i. Govora na gori, tistega programskega izhodišča, s katerim je Jezus začel svoje javno delovanje. Nabral je svoje prve učence, ki so v tem času še imeli svojo predstavo kdo naj bi to bil Odrešenik; se pravi tisti, ki bo prišel z močjo in ki bo vse sovražnike Izraelskega ljudstva porazil. In Jezus je moral najprej vzgojiti svoje učence, da Odrešenik ni takšen, kot si ga oni predstavljajo, ampak je drugačen. Da dela na drugačen, njim nerazumljiv način. Da je On tisto glavno bistvo, zaradi katerega imamo postavo in preroke (s sodobnim jezikom bi rekli Staro zavezo).

Ne smemo zanemariti vsega, kar je že bilo razodeto svetu, ampak moramo vsemu temu dodati nova spoznanja, nova razodetja, zaradi katerih bomo šele razumeli to, kar se je v preteklosti dogajalo. In tukaj je bistveni Jezusov prispevek. Jezus ni prišel kot nasilni revolucionar, ampak je prišel kot ponižni Božji služabnik, ki je najprej delal in potem govoril, razlagal. Razlagal, zakaj je bila postava takšna, kot je bila. Zakaj je Bog Oče pred njegovim prihodom dajal takšna navodila, takšne prerokbe, kot jih je. Kaj je bil njihov namen, njihovo bistvo.

In če želim jaz biti njegov resnični učenec, se moram tudi jaz ravnati po zakonih; tako Božjih kot državnih.

Jezus je prišel, da izpolni postavo, da se ravna po zakonih. In če želim jaz biti njegov resnični učenec, se moram tudi jaz ravnati po zakonih; tako Božjih kot državnih. Da pa se lahko ravnam po vseh teh zakonih jih moram najprej poznati. Saj veste težko prodajate buče, če ne veste kaj sploh so buče. Prvo vprašanje, ki bi ga postavil za majhno izpraševanje naše vesti, je ali sploh kaj poznamo Staro zavezo? Se poglabljamo v stare izraelske zakone in pisanja prerokov Stare zaveze? Le na ta način bomo namreč razumeli svojega Odrešenika Jezusa. Le na ta način bomo lahko prišli v njegovo srce, v njegovo razmišljanje.

Nadaljujmo z evangelijem. »Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, preden se vse ne zgodí. Kdor bo torej kŕšil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu.« (Mt 18-19) Težke besede. Kako pa naj jih razumemo? Se mi kristjani držimo vseh teh zakonov, ki so zapisani v Stari zavezi? To pomeni, da četudi se jih ne držim, jih moram poznati. Da tudi o njih razmišljam in razumem, zakaj so bile postavljene in kaj lahko iz vsega tega jaz odnesem. Zakaj bi mogoče to pravilo, ta zapoved bila dobra zame in zakaj ne, zakaj sem se odločil, da je ne bom upošteval.

Gospod nas tudi na ta način nagovarja, naj beremo Sveto pismo in o njem razmišljamo. Kaj hitro se nam lahko zgodi, da bi enostavno padli v skušnjavo, da četudi je kakšna stvar zapovedana, pa je ne bi naredil. Ne bi šel v nedeljo k Sveti maši, ne bi šel vsaj enkrat na leto k spovedi, ker sem itak dober človek in vsega tega ne potrebujem. Kaj se nam dogaja?

Namesto pravega, živega Boga na oltar postavljamo samega sebe. Svoj ego. Sami postajamo svoj Bog. In sami sebi po Božje določamo stvari, ki se jih bomo držali. Nato začnemo dvomiti v pravila, ki smo jih določili doma v družini, državi, družbi in kaj se zgodi na koncu? Ostanemo v popolnem kaosu, v popolnem neredu, kjer je edino merilo moj ego. Proti temu nas svari Jezus v današnjem evangeliju. To je glavni poudarek. Da ne postavljamo sebe in svojega ega pred druge in predvsem ne pred Boga. In tisti, ki bo to delal tako bo največji v nebeškem kraljestvu. Ali ni to naša končna destinacija?