Kolaboracija in propaganda (1. del): Dobri in slabi fantje ali partizani in kolaboranti

Vsaka oblast utrjuje svojo legitimnost (tudi) v preteklosti, zato je prepletenost med politiko in zgodovinopisjem neizogibna. V slovenskem prostoru še danes, 80 let po koncu druge svetovne vojne, ne moremo mimo razprav o partizanih in domobrancih, o odporu in kolaboraciji. In ne le to, razprava o teh temah je vpeta v samo osrčje slovenskega političnega življenja.

Tolmačenje preteklosti namreč ključno določa umestitev na političnem polju, pa tudi sklop vrednot, s katerimi se identificirajo volivci ene in druge strani političnega spektra. Zakaj je tako? Zakaj je govor o 2. svetovni vojni na Slovenskem pomemben tudi danes, za današnjega mladega človeka, ki želi graditi svojo družino, narodno zavest in kariero ter se ozira v prihodnost?

Utemeljitveni mit daje legitimnost partiji

Odgovor najdemo v znamenitem citatu Georgea Orwella: »Kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost.« Točno določen govor o 2. svetovni vojni je v Sloveniji utemeljitveni mit. Je mit, na katerem so svojo oblast utemeljevali komunistični revolucionarji (in sploh komunisti) v letih 1945–1991. Danes pa v njem utemeljujejo svojo pravico do oblasti, privilegijev in izčrpavanja države biološki, pravni, ideološki in ekonomski nasledniki komunistične partije, tisti politični pol, ki ga na Slovenskem navadno označujemo kot levico. V tem mitu sedanja oblast (v samostojni Sloveniji – z izjemo prvega leta pod Peterletom in malo več kot pet let Janševih vlad – še vedno vladajo komunisti in njihovo potomstvo) utemeljuje pravico do vil, klavirjev, slik, knjižnic in drugega premoženja (nekoč smo temu rekli »tekovine revolucije«, po naše »revolucijske pridobitve«), ki so ga njihovi predniki z ropom in umorom ukradli produktivnemu delu naroda, pa tudi pravico do tega, da so oni na oblasti. Poenostavljeno rečeno: od tega, kako državljan razume preteklost, je odvisno, za kakšno politiko se bo zavzemal, od tega, kako vidi preteklost vlada, je odvisno, koliko davkov bomo plačevali in kdo bo prejemal denar iz proračuna. Zaradi vsega tega je ukvarjanje z zgodovino 2. svetovne vojne v Sloveniji nujno že tudi stvar ideologije, ne le zgodovinopisja – a se dosledno in brezkompromisno zgodovinopisje lahko izogne svoji zlorabi.

Od tega, kako državljan razume preteklost, je odvisno, za kakšno politiko se bo zavzemal.

Kako pomemben je utemeljitveni mit za naslednike komunistov, govori lani dopolnjeni Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), ki v čl. 20a prepoveduje uporabo simbolov, »ki so značilni za nacizem, fašizem ter njune kolaborantske organizacije iz druge svetovne vojne«. Da glede tega, kaj so »kolaborantske organizacije«, ne bi bilo nesporazumov – da bi zgodovino utišali in da bi zakon prispeval k omejitvi širjenja zavesti o tem, da je mit o partizanih in izdajalcih samo mit – jih zakon v 2. čl. tudi našteje. Za nas je zanimivo, da v seznamu navede vaške straže, domobranstvo in tudi – Jugoslovansko vojsko v domovini. Umestitev slednje na seznam dokazuje, da hočejo ti členi zakona zgolj braniti ideologijo, ideološki mit, ki utemeljuje revolucionarni, (post)komunistični pol slovenske politike, pa čeprav je mit v smrtnem sporu z dejstvi. Ker je, skratka, zgodovina (tedanje resnično dogajanje) v nasprotju z utemeljitvenim mitom oblasti slovenskih komunistov, je naloga zakona, da utemeljitveni mit brani pred zgodovino in védenjem o resničnem dogajanju. Podobno, kot je v Jugoslaviji to počel zloglasni 133. čl. kazenskega zakonika – člen o »verbalnem deliktu«.

Floskula »prepustimo zgodovino zgodovinarjem« pomeni, da naj nihče ne spreminja zgodovine NOB, kot so jo zapisale zgodovinopisne institucije, ki jih je pooblastila in nadzirala partija.

Partija piše zgodovino, propaganda jo uveljavlja

Po drugi svetovni vojni je propaganda takoj začela širiti uradno partijsko (tj. komunistično) različico dogajanj v 2. svetovni vojni. Pri zveznem in republiških centralnih komitejih so ustanovili ideološke in zgodovinske komisije, pri CK ZKS leta 1959. Istega leta je bil na pobudo komunistične partije ustanovljen tudi Inštitut za zgodovino delavskega gibanja (danes Inštitut za novejšo zgodovino). Naloga teh ustanov je bila podrediti zgodovino propagandi in partijskemu interesu. Zgodovinska komisija je usmerjala raziskovanje in pisanje zgodovine partije … ter nadzor nad IZGD in katedro za novejšo zgodovino na filozofski fakulteti. Partija je torej določala, kakšna naj bo zgodovina 2. svetovne vojne in NOB – ustvarjala je mit. Danes je obramba tega mita zaupana zgodovinarjem. Zato so mediji v javnost vrgli floskulo, da »prepustimo zgodovino zgodovinarjem«. A floskula pomeni samo to, da naj nihče ne spreminja zgodovine NOB, kot so jo zapisale zgodovinopisne institucije, ki jih je pooblastila in nadzirala partija. Dognanj zgodovinarjev nihče ne upošteva, razen če gredo v točno določen politični kontekst.

Partija je določala, kakšna naj bo zgodovina 2. svetovne vojne in NOB – ustvarjala je mit.

Dobri in slabi fantje

Najpozneje na začetku 50. let 20. stoletja je že oblikovan mit o NOB predstavljal jedro šolskih programov od začetka osnovne šole dalje. Tukaj ga opisujem kot priča zgodovine, na podlagi izkušnje, saj sem se v osnovni šoli tudi sam še moral učiti te izhodiščne pripovedi (in vsega ideološkega balasta).

Zgodba se začne tako: 6. aprila 1941 je nacifašistični sovražnik (Nemci, Italijani in njihovi zavezniki) napadel Jugoslavijo in jo razkosal. Kralj je izdal domovino in strahopetno pobegnil. Stara Jugoslavija (komunistična oznaka za Kraljevino Jugoslavijo) je propadla, jugoslovanski narodi so ostali brez vodstva. V tem najtemnejšem času naše zgodovine se je dvignil največji sin naših narodov in narodnosti, tovariš Tito, ter naše narode in narodnosti popeljal v titanski boj, s katerim nam je partizanska vojska izbojevala svobodo in svetlo prihodnost. V pripoved so navadno vključili tudi trditev, da je Jugoslavija Nemčiji podpisala kapitulacijo.

Mit, v ključnih prvinah oblikovan že v medvojnih Titovih govorih, tako protistavi staro in novo Jugoslavijo, preteklost (kraljevina) in prihodnost (socialistična republika), kralja (arhetip strahopetca in izdajalca) in Tita (arhetip junaka). Pri tem je treba opozoriti, da je bil binom staro – novo sopomenka za revolucijo v času, ko Tito še ni odkrito govoril o revoluciji. To omogoča pravilno tolmačenje izrazov »stara Jugoslavija« in »nova Jugoslavija«.

Seveda ni junaka brez nasprotnika. Res je, Tito se (v mitologiji NOB) bojuje zoper nacifašističnega okupatorja, toda pravi sovražnik so domači izdajalci, reakcija, ki naj bi hoteli v sodelovanju s sovražnikom, okupatorjem, preprečiti osvoboditev in družbene spremembe, ki bi prinesle pravo svobodo našim narodom in narodnostim. Ti »domači izdajalci« zajemajo široke dele družbe: podjetnike (t. i. »kapitaliste«), veleposestnike, Cerkev, predvsem pa domobrance, ki so – tako mit v njegovi slovenski različici – z orožjem v roki pomagali nacifašističnemu sovražniku. Skupaj s Titom se zoper »domače izdajalce« bojuje junaška partizanska vojska, t. i. »narodnoosvobodilni boj« (NOB).

Pojem NOB je dvoumen. Na prvi pogled pomeni boj za osvoboditev slovenskega naroda (jugoslovanskih narodov) izpod okupatorja v času 2. svetovne vojne; to je pomen, ki nas bo tukaj najprej zanimal. A za površinskim izrazom se skriva bolj zlovešči, ezoterični pomen, o katerem bomo spregovorili v nadaljevanju: komunisti so s tem izrazom v resnici označevali revolucijo, boj za »osvoboditev delavskega razreda« (ki ga tu označuje izraz »narod«) izpod »kapitalizma«. S kolaboracijo pa komunistična historiografija označuje sodelovanje nekomunističnega dela naroda z okupatorjem (in to razumevanje ponovi tudi 2. čl. ZJRM-1).

Komunisti so z izrazom NOB v resnici označevali revolucijo, boj za »osvoboditev delavskega razreda« izpod »kapitalizma«.

Tovrstno razumevanje hoče vnaprej določiti »dobre« in »slabe«. V tej zgodbi so »dobri« komunisti, partizani, ki da so se uprli okupatorju, »slabi« pa nekomunisti, nasprotniki partizanstva in Titove Jugoslavije, ki naj bi sodelovali z okupatorjem in tako izdali svojo domovino.

Seveda je vsa ta pripoved samo ideološka fikcija, je propagandna zgodba, ki naj opraviči nasilen komunistični prevzem oblasti in vztrajanje komunistov ter njihovih potomcev na oblasti še dolgo potem, ko naj bi z oblasti »sestopili«. Ker pa te fikcije ne utrjujejo le mediji in propagandni govor levih vlad, ampak se je razpasla tudi v katoliškem (in sploh vsem slovenskem) prostoru, je prav, da njene prvine razčlenimo in jih poskušamo razumeti v njihovem zgodovinskem in pravnem okviru v času 2. svetovne vojne.

Demitologizacija zgodovine – ali kaj se je zares dogajalo

Zato si bomo v nadaljevanju zastavili vrsto vprašanj:

1. Kdo se je v resnici bojeval zoper okupatorja? Ali je Kraljevina Jugoslavija zares propadla? Kaj odgovori pomenijo za vprašanje boja zoper okupatorja, pa tudi za naše razumevanje partizanstva?
2. Kaj je kolaboracija? Kako jo opredeljuje mednarodno pravo? Ali je vsako sodelovanje z okupatorjem zločinsko ali pa morda obstaja kolaboracija, ki jo pravo celo zapoveduje?
3. Ali so bili partizani okupatorjevi sodelavci?
4. Ali je Titova Jugoslavija nasledila Kraljevino Jugoslavijo in kaj natančen odgovor na to vprašanje pomeni za razumevanje partizanov, domobrancev in kolaboracije?
5. Kakšen je v resnici pomen pojma »narodna sprava«? Ali je mogoča in kaj to sploh pomeni?

V nadaljevanju bomo na vprašanja odgovarjali z zgodovinskega in pravnega vidika. Pretresli bomo ključne postavke utemeljitvene pripovedi komunistične oblasti. Pokazali bomo, kdo je v času 2. svetovne vojne in revolucije pri nas deloval v skladu z veljavno ureditvijo in interesi okupiranega domačega prebivalstva. Pokazali bomo, zakaj je za prihodnost pomembno, da mit nadomestimo s pripovedjo o resničnih dejstvih, pa tudi, kaj imata s tem opraviti pravičnost in pravo.

(D237: 36-37)