Kučan ve, da je konec igre blizu

Milan Kučan in Marko Koprivec. Foto: Nebojša Tejić / STA

Nekateri ljudje nikoli ne stopijo na igrišče, ampak ob njegovem robu držijo vse niti igre v svojih rokah. Ko pa najbolj notorični stric iz ozadja pri svoji visoki starosti znova stopi v ospredje, je to znak, da je igra že zdavnaj razpadla, da gledalci odhajajo in da se koncept delovanja pogreza sam vase. Milan Kučan, največji politični nasprotnik vladarja desnice Janeza Janše, zadnji šef partije in prvi slovenski predsednik, se je v teh dneh dvakrat pojavil v soju žarometov; najprej na strankarskem dogodku Socialnih demokratov, kjer je skupaj s »ponosnim naslednikom« Markom Koprivcem govoril na okrogli mizi o prihodnosti slovenske politike, potem pa še v oddaji Politično na javni Radioteleviziji Slovenija pri prijazni voditeljici Tanji Gobec. 

Njegovo sporočilo je bilo zelo jasno, pa tudi strankarski bilten, časopis Dnevnik, ga je hitro prenesel ciljni publiki: velika koalicija, o kateri se po neizbežnem propadu vlade Roberta Goloba in strankarskega oksimorona desetletja, avtokratske Svobode, v zadnjih mesecih veliko govori kot o možni rešitvi za prihodnost države in naroda, po besedah Kučana ni smiselna. Sporočilo seveda ni namenjeno Anžetu Logarju in njegovim Demokratom, ki vse od svojega nastanka zagovarjajo t. i. veliko projektno koalicijo, povezovanje preko politične sredine, ki bi naslovilo predvsem gospodarsko-razvojna vprašanja v državi. Kučanovo sporočilo je namenjeno Socialnim demokratom, v Golobovi vladi najbolj anemični in zapostavljeni stranki, ki jadra ob diktaturi Svobode in ideološko skrajnem programu Levice, da bi njeni funkcionarji in kopica uradnikov, na katerih se napaja strankarski aparat, zdržali do konca, da bi stranka mirno pristala v varnem zalivu »antijanšizma«, kjer bi se izdelala strategija za naslednjo volilno zmago politične levice.  

Preprečiti sodelovanje 

Če Anže Logar trdi, da desnosredinska vlada ni smiselna, ker bi imeli od prvega dne na ulicah kolesarje (mimogrede, Logar je s tem neposredno priznal, da nima zmagovalne miselnosti in da ne verjame, da lahko njegova opcija prepriča večino, on pa sestavi stabilno desnosredinsko vlado; s tem nadaljuje igro žrtve, politiko Janeza Janše in drugih na desni) in ker v Janševo vlado brez levosredinske stranke ne bi šel, ob tem pa neposredno cilja prav na »zmerne« Socialne demokrate, je Kučan odločen to v kali zatreti. Tudi leta 2006 je imel podobne govore v času vzpona Boruta Pahorja, ki je v prvi Janševi vladi postal najmočnejša politična figura opozicije in nato leta 2008 za seboj povlekel sredino do tesne volilne zmage nad SDS. Kučana je takrat Pahorjeva zmernost zmotila, primat levice je bil ogrožen, SD in SDS sta šla v partnerstvo za razvoj, ideja velike koalicije je bila najbolj živa po padcu Demosa. 

»Deli in vladaj« je bilo sicer politično vodilo Milana Kučana skozi vso njegovo politično kariero. Paradoksalno, saj so Janševim vladam mediji pod kontrolo tranzicijske levice praviloma vedno očitali razdiralno politiko in razdvajanje naroda, čeprav so bile prav vse, od prve do zadnje, primorane v neke vrste obliko povezovanja z levimi strankami. Trikrat z Desusom, v zadnji vladi tudi s SMC. Predsednik SD Ljubljana Marko Koprivc in Milan Kučan sta se na dogodku v Ljubljani absolutno strinjala, da velika koalicija ni možna, češ da je prepad med vrednotami na desnem in levem političnem polu za kaj takšnega trenutno prevelik. Koprivc je tako zavrnil možnost sodelovanja z Demokrati. Da za to ni pogojev, je menil tudi Kučan, češ da to ne bi bilo koristno za družbo, ampak bi takšna koalicija predstavljala vir novih konfliktov. Z drugimi besedami, za Kučana je edina prava pot očitno 'status quo', nadaljevanje vladavine posvečenih novih obrazov, pa čeprav nas je zadnji med njimi, Robert Golob, kot najbolj ponesrečen projekt doslej, pripeljal na rob propada vrednot in zaradi nespoštovanja neodvisnih institucij tudi do skorajšnjega zloma demokracije. 

»Deli in vladaj« je bilo politično vodilo Milana Kučana skozi vso njegovo politično kariero. 

Sile kontinuitete 

Morda pa se Milan Kučan zaveda, da bi vstop Socialnih demokratov v širšo koalicijo po avstrijskem (in nemškem vzoru) pomenil t. i. »reset« političnih razmer v državi, konec nekega obdobja, konec strahu vsaj pred desnico kot opcijo, če ne vsaj delno tudi njenim absolutnim vladarjem. Pomenil bi konec vladavine posvečenih, s tem pa izgubo politične in finančne moči. Kučan se zelo dobro zaveda, da so sile kontinuitete ogrožene bolj kot kdajkoli prej. Spomin volivk in volivcev na koronsko obdobje zapiranja in Janševe vojne z mediji je že skoraj zbledel, čustva so po negativnem odzivu na cepiva, PCT-pogoje in vsakodnevno bombardiranje možganov o negativnem stanju v državi s strani osrednji medijev – otopela. Svoboda je prinesla predvsem nove davke in draginjo, obljube so postale tolikokrat ponovljene laži, da so volilno telo pripeljale do absurda. Kar je bilo še pred dvema letoma za marsikoga nesprejemljivo, je danes nostalgičen spomin na čas, ko je bilo živeti lažje in ceneje. Zato Kučan tudi prvič jasno priznava; tokrat jadranje na »antijanšizmu« za politično zmago levice ne bo dovolj. 

Svoboda je prinesla predvsem nove davke in draginjo, obljube so postale tolikokrat ponovljene laži, da so volilno telo pripeljale do absurda. 

Predčasne volitve 

Oglasil se je tudi zato, ker čuti, da bi lahko aktualne razmere ob trmastem vztrajanju politično neizkušenega Goloba pripeljale do predčasnih volitev, to pa bi volilno telo (Svoboda je aprila 2022 dobila zaupanje več kot 400.000 volivk in volivcev) znalo kaznovati. Kučan se je taktično oglasil le nekaj dni pred napovedano tiskovno konferenco zdajšnjega šefa SD Matjaža Hana, ki je zahteval ponovitev postopka izbora šefa policije, saj je Senad Jušić po mnenju neodvisnih institucij imenovan nezakonito. S tem Socialni demokrati tudi pogojujejo nadaljnje konstruktivno sodelovanje v vladi; če bi Golob in minister Boštjan Poklukar trmasto vztrajala pri svojem, bi to lahko pomenilo, da bi Socialni demokrati na interpelaciji glasovali za njegovo razrešitev, s čimer bi po mnogih letih stopili na isto stran kot SDS. To bi pomenilo tudi kršenje koalicijske pogodbe in skorajšnji razpad vlade, saj tudi Levica v teh razmerah taktično ne bo vztrajala do konca. Oslabljena Svoboda bi lahko vladni voz sicer teoretično sama vlekla do bridkega konca, kar pa bi škodovalo celotnemu levemu političnemu polu. Kučan želi ta scenarij na vsak način preprečiti. »Mislim, da razmere v Sloveniji zahtevajo prej gotovost kot pa negotovost. Takšne predčasne volitve bi negotovost gotovo prinesle,« je Kučan v oddaji Politično poskušal prepričati zredčeno publiko, da vse ni tako slabo, kot se zdi. 

Morda bo odločila malenkost, samo majhna kapljica čez rob že do vrha napolnjenega vrča državljanskega gneva in obupa, ki bo sprožila usodni domino efekt dogodkov. 

Da je t. i. veliki »reset«, veliki politični obrat, ko bi praznih obljub in lažnega upanja naveličani volivci prvič v samostojni Sloveniji večinsko podporo namenili desnemu političnemu polu, samo vprašanje časa, a da ga je nemogoče napovedati, je pred tedni že napovedal tudi Kučanov antipod Janez Janša. Morda bo odločila malenkost, samo majhna kapljica čez rob že do vrha napolnjenega vrča državljanskega gneva in obupa, ki bo sprožila usodni domino efekt dogodkov. Ob pospešenem izgubljanju medijskega monopola, ki ga zaradi propada tradicionalnih medijev in pojavov novih oblik neposrednega nagovarjanja ljudi na družbenih omrežjih levica s cenzorskimi kremplji poskuša preprečiti, je ta scenarij še toliko bolj verjeten. 

Ob ponovni odkriti aktivaciji in neposrednih navodilih političnim voditeljem levice, naj za vsako ceno ostanejo skupaj in preprečijo konec vladavine sil kontinuitete, notorični stric iz ozadja ob tem še brezsramno zavaja, češ, spet mi bodo rekli stric iz ozadja, ki daje navodila, čeprav ni tako. Čeprav je točno tako. Tudi ljudje vedo, da je tako. Vprašanje je le še, ali tudi oni še delijo ta optimizem o nadaljevanju začrtanega scenarija, ki Milana Kučana po njegovih besedah nikoli ni zapustil, »niti ko sem bil razglašen za malega palčka iz Murgel niti pozneje, ko sem nosil odgovornost za dogajanje v tej državi«. Veliki »reset« je bližje, kot si mislimo. Morda je Milan Kučan s svojim zadnjim obupanim poskusom že pritisnil na gumb. 

Veliki »reset« je bližje, kot si mislimo. Morda je Milan Kučan s svojim zadnjim obupanim poskusom že pritisnil na gumb. 

(D183, 22-23)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike