"Kul" več ni dovolj kul. Zdaj bi kar ukradli "DEMOS"

V času Čeferinove velike nogometne vojne, prelomnih in vedno novih šokantnih dogodkov zadnjega tedna, je kar malce v ozadje poniknila nova v vrsti domislic levega pola slovenske politike, ki jim od prisege tretje Janševe vlade kar ni videti konca. Marsikdo je spregledal, da je nekdanji notranji minister prof. dr. Rado Bohinc kot del leve civilne družbe bivši koaliciji KUL predlagal ustanovitev nove predvolilne koalicije, ki so jo mediji že krstili za nekakšni novi levi Demos.

Torej, ustanovitev predvolilne leve koalicije, ki bi si za svoje poimenovanje po domače kar prisvojila naziv legendarne koalicije, ki ji je volja ljudi poverila osamosvojitev, ubranitev in na koncu nastanek nove, neodvisne in samostojne države Slovenije.

Čeprav je novička v tem trenutku še sramežljivo skrita med novičarskim gradivom slovenskih mainstream medijev, je pravilno, da jo demokratična javna sfera kritično naslovi in opozori na jasne pasti, v katere bi se utegnila zaplesti pomladna politika, če bi to ''iniciativo'' ignorirala in ji pustila prosto pot. Že zaradi zlorabe imena samega je namreč presenetljivo dejstvo, da odziva širše demokratične civilne družbe ni bilo. To pa kaže na določeno stopnjo naivnosti v širšem pomladnem polu, ki se (pre)pogosto odziva šele, ko so jih dogodki že prehiteli.



Že samo ime 'levi Demos' je 'contradictio in adiecto' v več pogledih. Prvič, ime DEMOS je okrajšava za 'DEMokratično Opozicijo Slovenije'; torej je šlo za združbo strank, ki so nasprotovale komunističnemu režimu v SR Sloveniji in Jugoslaviji. Višek sprevrženosti je torej, da bi si to kratico lastila skupina strank, v kateri je ena, ki ima samo sebe za ponosne naslednike komunistične Partije, in druga, ki je bolj neposredna in bi partijsko politiko znova želela udejaniti v praksi, a je začuda njeno delovanje še vedno v skladu z Ustavo.

Drugi v nebo vpijoči škandal je dejstvo, da nekdanjim KUL-ovcem naklonjeni mediji uporabljajo pojem 'levi Demos', ki torej implicira, da je bil izvirni Demos ''desen'', kar pa absolutno ne drži, saj je združeval celotno politično pahljačo, katere lepilo je bila politična pluralnost. Zdi se, da gre za novega v vrsti manevrov, da se velik del levega loka post-tranzicijske levice za vsako ceno okliče za sredino ter s tem v prvi meri zaščiti pozicijo strank LMŠ ter SAB, hkrati pa ostale sredinske konkurentke, ki so si drznile sodelovati z Janšo, primarno NSi ter SMC, obsodi na 'damnatio memoriae', t.j. za nekakšne ''fašistične'' ''proti-narodne'' ''kužne'' elemente.

Tretji vidik, na katerega je ob tem skrajno degutantnem manipuliranju s slovensko javnostjo potrebno opozoriti, pa je dejstvo, da so snovalci nove koalicije vse podredili temu, da se ve PROTI komu se borijo. Kot je pojasnil prof. dr. Bohinc, "Da bo glede sestavljanja vlade po volitvah vse določeno že sedaj. In da ne bo povolilnih omahovanj, cincanj in tudi preigravanj, kdo s kom v vladni koaliciji po volitvah." Prevedeno v slovenski politični jezik: Da obljubimo, da smo proti Janši.

Morda je ta zadnji vidik oz. to dejstvo, da vse skupaj temelji na nekakšnem zaklinjanju, da si PROTI; tisto, kar predstavlja največjo skrunitev izvirnega demokratičnega in osamosvojiteljskega Demosa. Demos je združeval različne ljudi, ki pa so se poenotili v boju ZA boljšo prihodnost, t.j. ZA samostojno slovensko državo. In to tako, da je vsaka članica svobodno prispevala svoje ideje, ohranila integriteto in bila enakovreden partner ostalim.

Ideja zavezništva, ki jo sedaj predrzno ponujajo ''skriti'' intelektualci, ki na silo združujejo leve stranke v brezoblično anti-Janša gmoto, pa je pravzaprav totalna negacija demokratičnega pluralizma.

Kot dan in noč

Ideja zavezništva, ki jo sedaj predrzno ponujajo ''skriti'' intelektualci, ki na silo združujejo leve stranke v brezoblično anti-Janša gmoto, pa je pravzaprav totalna negacija demokratičnega pluralizma. Kakšno nasprotje Demosa, ki je imel razvite demokratične in pluralne strukture na vseh nivojih, od občin do regij, in ki je deloval transparentno preko klubov Demosovih poslancev. Neformalni voditelj Demosa, dr. Jože Pučnik, je bil karizmatični voditelj, ki se ni postavljal nad ostale voditelje koalicijskih strank. Lojze Peterle pa je kot predsednik vlade s podpredsedniki in ministri vzpostavil korekten, sodelovalen in zaupen odnos.

Da omenjene voditelje kdorkoli primerja z levimi strankarskimi voditelji, pri katerih se ne ve, kdo ima večji ego, ki ne prenesejo drug drugega in ki se v času vlade Marjana Šarca niso mogli dogovoriti o ničemer, še najmanj pa o učinkovitem vodenju vlade, je do pravih Demosovcev skrajno ponižujoče.

Levi lutkarji iz ozadja očitno želijo Slovence za vsako ceno prepričati, da je možno predvolilne koalicije ''sklamfati'' na hitro. Tako po ''Golobičevsko'', en mesec pred volitvami, s ''cvetoberom'' poslancev iz prejšnjega sklica Državnega zbora, ki menjajo stranke hitreje kot gate in s programom, ki je bodisi malce ''pozitiven'' bodisi malce ''moralen'', še največkrat pa je spisan na listu papirja, ki ga kandidati stranke sploh niso utegnili prebrati.

Kako drugače od pravega Demosa, ki je nastajal dolgo, z iskreno medsebojno pomočjo strank, kjer so si stranke partnerice pomagale soustanavljati odbore, kjer so na sestankih doma pri pokojnima dr. Jožetu Pučniku ter Ivanu Omanu razdelali programe, jih nato predstavili in dopolnili na organih posameznih strank in z njimi na koncu šli v javnost, brez skrivalnic, s predsedniki na čelu, ki so bili vedno pripravljeni pogumno in javno stopiti pred mikrofone.

In da ne pozabimo, takšne leve koalicije, ki bolj spominjajo na Dolomitsko izjavo kot pa na izvirne, t.i. ''grassroots'' pobude, na koncu najbolj škodijo velikemu delu pravih levo-sredinskih in sredinskih strank ter ostalih predvolilnih povezav, ki so že dolgo časa v nastajanju, a imajo to smolo, da nimajo medijske zaslombe. Že sedaj ni nobenega dvoma, da bi nesojeni levi blok požel ves interes medijev, medtem ko bo sredinska koalicija Povežimo Slovenijo medijsko životarila. In prav tako bi pod brezobličnim pritiskom levega 'anti'-valjarja obtičale vse preostale izven-parlamentarne politične pobude, ki se izgrajujejo, in jim tudi osnovanje lastne koalicijske povezave tu verjetno ne bi pomagalo.

Za skrite naročnike je morda takšno prisiljeno politično manevriranje in tlačenje vsega in vsakega v prisiljene kalupe logična rešilna bilka, za prihodnost države pa to predstavlja recept za politično katastrofo. In tudi, če bo na koncu v tej na novo-zmešani, a politično postani brozgi brez vsebine plaval Aleksander Čeferin s svojo ''novo'' stranko, to zadeve zagotovo ne bo izboljšalo, ampak bodo naplavljeni politični egi državo zopet pognali v novo krizo.

Zato je nujno, da slovenska javnost takšne politikantske prozorne manipulacije, ki jim niti najsvetlejši trenutki slovenske zgodovine niso sveti, prepozna, obsodi in jih na volilni dan pošlje tja, kamor spadajo.