Lekcije nadškofa Urana svojemu narodu

Vir foto: wikipedia
Teden po smrti nadškofa Alojza Urana je bil poln sožalj in spominov nanj. Zdi se, da ga je vse imelo rado. V Sloveniji vedno obstaja neka kritična masa ljudstva, ki je – morda upravičeno – alergična na katoliško Cerkev. Po drugi strani pa je nadškof Alojz vedno znova pokazal, da je vsakemu človeku, vsaj za kakšen trenutek, možno seči do srca. In to je njegova lekcija narodu in Cerkvi.

Zakaj je to še bolj zanimivo? Zato, ker nadškofu, kar se javnega življenja tiče, ni bilo privarčevanega čisto nič. Najprej tisto najbolj očitno, jemanje dobrega imena z domnevnim očetovstvom (kot kakemu drugemu njegovemu sobratu v škofovski službi); službo nadškofa ordinarija je opravljal (nenavadno) kratek čas (kot kateri drug njegov sobrat v škofovski službi); moral je celo zapustiti državo (kot kateri drug njegov sobrat v škofovski službi); in še bi se lahko naštevalo. K temu bi bilo treba dodati še težo služb, ki jih je opravljal, ter zdravstvene težave. To svojo življenjsko zgodbo je sicer ponižno pokomentiral, češ, »da je vse imelo nek smisel in da Bog vodi naša pota«.

 Ko ovce rehabilitirajo pastirja


Marsikaterega škofa je torej marsikaj zadelo, ampak nadškofa Urana pa kar po vrsti. Nekako se je tudi izvlekel, kar žal ni uspelo vsem njegovim sobratom v škofovski službi. Kakorkoli obrnemo, se mi zdi in upam, da se je nadškof na koncu vseh teh dogodkov počutil »rehabilitiranega«. Med ljudmi je to vsekakor bil. Ker gre za škofa, za pastirja, bi lahko rekli, da so ga očitno rehabilitirale lastne ovce, tiste tabele in tadebele, pa tudi rdeče in zelene. In tudi kakšno mavrično sem zasledil med internetnimi komentarji. Pastirja so rehabilitirale celo mnoge alergične ovce iz uvodnega odstavka. Te ovce sicer nočejo biti ovce, ampak pastir jim je bil pa vseeno čisto všeč.

Ob neki splošni zameri proti katoliški Cerkvi, ki že leta, desetletja deli naš narod, se je torej našel nekdo, ki je bil pastir, pa je postal črna ovca. In kljub temu je uspel sezidati mostove med vsemi mogočimi ovcami in njihovimi pašniki. Skratka: možno je. Možno je premostiti – vsaj za trenutek – tudi tiste najbolj globoke prepade med nami, Slovenci.
Nadškof Uran nam vsem Slovencem daje lekcijo jeklene vere, ki je bila nekoč lastna našemu narodu, pa tudi lekcijo iskrenosti, pristnosti in povezovanja, ker je pokazal, da se Slovenci znamo še vedno večinsko strinjati

 Lekcija narodu in Cerkvi


Kako je  rajnemu nadškofu to uspelo? S petjem? Z velikim nasmehom? S simpatično govorico? S pridigarskim zanosom? Zaradi škofovske službe? Nadškof je imel mnoge zavidanja vredne darove in talente. Ampak lekcija, ki nam jo daje, po mojem ni pevska, pridigarska, lekcija obrazne mimike ali avtoritete. Nekaj veliko večjega se je moralo skrivati spodaj.

Nadškof Uran nam vsem Slovencem daje lekcijo jeklene vere, ki je bila nekoč lastna našemu narodu; daje nam lekcijo trpeče bližine trpečim, česar nam tudi manjka; in vse to je poganjalo iskreno in pristno srce. In le-tega ljudje očitno nemudoma začutimo eden pri drugem – verni in neverni. To ovca tudi »zavoha« pri svojem pastirju, še preden ta sploh odpre usta in začne peti ali pridigati. Za pristen nasmešek pač ni treba govoriti.

Nadškof Uran nam torej daje lekcijo iskrenosti, pristnosti in povezovanja, ker je pokazal, da se Slovenci znamo še vedno večinsko strinjati. Poenotili smo se v podpori in žalovanju za spoštovanim nadškofom. Slovenca in Slovenko očitno pristna dobrota še vedno premakne, pa naj bodo prepadi med nami še tako globoki.

Skratka, svoji Cerkvi in svojemu narodu je nadškof Alojz pokazal, da včasih iskren nasmešek več velja, kakor vsaka pridiga. Oziroma, da vsaka pridiga bolj velja, če/ko se iz pristnega srca poda.

ZDAJ JE PRILOŽNOST IN ČAS, DA PODPRETE NAŠE NEODVISNO NOVINARSKO DELO! 

Začela se je spomladanska donacijska akcija za nadaljnje delovanje medija Domovina.je. Donirate lahko s klikom na spodnjo sliko

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike