Prevare, laži in spletke v hramu demokracije

Slovenija ni imela te sreče, da bi na marčevskih parlamentarnih volitvah dobila tako jasnega zmagovalca za sestavo prihodnje vlade, kot je to v nedeljo na Madžarskem postal Peter Magyar. Viseči parlament pušča mnogo manevrskega prostora za politično interpretacijo, kaj so 22. marca letos v resnici povedali ljudje.

Najbolj preprost izračun sicer kaže, da je aktualna koalicija pod Robertom Golobom volitve izgubila, ker je osvojila samo 40 poslanskih sedežev. Desnosredinska opozicija prav tako ni dosegla zadostne večine, a je dobila več zaupanja kot vladni trojček: 43 mandatov. Da želijo nekaj drugega kot Golobovo vlado, pa je povedala večina volivk in volivcev, saj je celotna opozicija dobila 48 poslanskih mandatov. Odhajajoči premier Golob, ki je pred štirimi leti na pladnju dobil servirano stranko, vso medijsko pozornost in s tem tudi gladko zmago, da se je iz GEN-I-ja samo presedel na Gregorčičevo in zaradi ene najbolj trdnih večin v slovenski parlamentarni zgodovini lahko še naprej deloval avtoritarno, je danes potisnjen v položaj, kjer se ne znajde. Ko mora potencialne koalicijske partnerje vabiti na kavo, se z njimi pogovarjati, trgovati z ministrskimi stolčki in kupovati njihove glasove, popuščati in še kaj povedati o svojem programu, ki ga sploh nima, saj mu ga je v zadnjih štirih letih peljala Levica. Robert Golob to sovraži, saj je navajen le ukazovanja.

Njegovo komuniciranje z zunanjim svetom vse od volilnega večera kaže na to, da ne nadzoruje zadev. Najprej je na pogovore povabil vse stranke, SDS Janeza Janše, ki je dobila tretjino glasov, pa izključil kot »nedemokratično silo«. Ko ga je NSi presenetila s svojim trdnim stališčem, da se v njegovi vladi ne vidi, je spremenil retoriko in začel govoriti o vladi narodne enotnosti, čeprav se s tretjino naroda sploh ne želi pogovarjati. Ob klavrnih poskusih sestavljanja koalicije se ves čas izogiba novinarskim vprašanjem, v varnem zavetju pisarne v javnost raje pošilja sporočila in videoposnetke, na katerih svoje sledilce in predvsem samega sebe prepričuje, da ima zadeve pod kontrolo in da so mu ljudje 22. marca zaupali še en mandat.

Bodimo pošteni; ob 9.000 glasovih razlike med največjima parlamentarnima strankama, ki sta ob 1,1 milijona glasujočih dobili po več kot 320.000 glasov, jasnega zmagovalca nismo dobili. Ne v proporcionalnem parlamentarnem sistemu, kjer je zmagovalec tisti, ki zna šteti do 46. Leta 2018 je Janez Janša osvojil 25 odstotkov glasov na volitvah, več kot naslednji dve, LMŠ in SMC skupaj, pa se je zapletene matematike raje lotil Marjan Šarec. Se pa letos o tem, kdo bo vodil prihodnjo slovensko vlado, odloča antisistemska stranka Resni.ca.

Brez glasov Zorana Stevanovića nobena stran, pa če bi se mu zaradi spornih protizdravstvenih, evroskeptičnih in proruskih stališč še tako radi izognili, ne more prešteti do 46. Druga možnost so predčasne volitve, ki pa si jih izvoljeni poslanci ne želijo. Poslansko mesto je preveč plačano, da bi tvegali in se še enkrat spustili v kampanjo, po nekaterih ocenah pa se tudi razmerje moči med strankami ne bi veliko spremenilo. Tega se je Golob že od začetka dobro zavedal, zato je bil Stevanović brez zadržkov vabljen k sodelovanju, čeprav na mizo ni dobil niti črke od programa Svobode. Ker je Golob prevzel pobudo pri sestavljanju vlade, je Stevanović po naših informacijah postavil tudi ceno za svojo podporo: mesto predsednika državnega zbora. Šef Resni.ce namreč že ves čas ponavlja, da formalno ne želi biti del nobene vlade, ki bi jo vodila bodisi Janez Janša bodisi Robert Golob. Stevanoviću je bilo ponujeno zgolj projektno sodelovanje z vlado, brez nagrade za glasove, ki bi jih dal premierju. Golob namreč ni želel iz svojih rok spustiti tako pomembne politične funkcije, ki narekuje tempo obravnave in sprejemanja zakonodaje. Njegov popolnoma skregan pogled na realnost političnega prostora dokazuje tudi bizarni predlog koalicijske pogodbe, ki jo je nato nekaj dni pred konstitutivno sejo DZ poslal v javnost: poleg Resni.ce iz opozicije bi s Svobodo v vladi sodelovali Levica, Demokrati, NSi in SD. Svoboda in Levica bi ohranili večino s preglasovanjem. Golob je NSi vključil kljub zavračanju vabil na kosila, Demokrate kljub jasnemu stališču, da ne gredo z Levico. Na tej točki je tudi levemu omrežju okrog Goloba postalo jasno, da se premier v novih političnih razmerah ne znajde.

Glasovi za Stevanovića so se tako do petka našli na desni strani, da je državni zbor lahko začel delo. Cena je bila velika. Bes in gnev najzvestejših podpornikov SDS in NSi, da sta za predsednika parlamenta podprli človeka, ki je stranko zgradil na protestih proti ukrepom za preprečevanje koronavirusa in na anticepilski histeriji. Prav na Stevanovićevih protestih je policija uporabila vodni top, ki ga je Golobova skrajno leva koalicija nato za seboj vlekla vsa štiri leta in z njim strašila pred morebitno vrnitvijo Janševe vlade. Najbolj brutalno jasno je bilo sporočilo poslanca Aleksandra Reberška na Facebooku: če smo želeli preprečiti drugo Golobovo vlado, nam drugega ni preostalo. Alternativa bi bila Golobova vlada, predsednik državnega zbora pa bi bil tudi tam na koncu še vedno Stevanović.

Čeprav je do morebitne četrte Janševe vlade še daleč, na levi že histerično vpijejo, da gre za volilno prevaro. Stevanović naj bi se pred leti zavezal, da s SDS in Janšo politično nikoli ne bo sodeloval. Ob tem v Svobodi pričakujejo, da bodo drugi prevarali svoje volivce in jim omogočili vlado: da gresta NSi in Demokrati z Golobom, čeprav sta rekli, da ne bosta šli. Golobu je 'ne' rekla tudi Resni.ca. Če je parlament hram demokracije, kjer se morajo voljeni predstavniki ljudstva med seboj pogovarjati in iskati rešitve, potem je prevara volivcev tudi Golobova izjava, da SDS ni demokratična sila in da se z njo noče pogovarjati. Kar spremljate, je tekma za politično interpretacijo oblikovanja nove večine v DZ. Eni imajo glasnejše zvočnike od drugih. A drugi imajo skupni program, ki ga prvi nimajo. Eni bodo tako ali drugače kričali, drugi naj čim prej začnejo delati.

(D247, 3)