Mag. Bogdan Vidmar: »Pri Bogu ni preteklosti, vse je sedanjost«

Intervju: mag. Bogdan Vidmar, primorski duhovnik

Mag. Bogdan Vidmar je primorski duhovnik in škofov vikar za projekt Evropska prestolnica kulture 2025 v Novi Gorici. Iztočnica pogovora je bila odmevna konferenca slovenskih in italijanskih zgodovinarjev na pobudo novogoriškega podžupana Antona Hareja ter ob podpori Vidmarja. Na konferenci se je oblikovala hvalevredna čezmejna pobuda za pokop žrtev povojnih pomorov iz Gorice in okolice, ki so jih zagrešile komunistične oblasti. »Kdor temu nasprotuje, žali tudi mene – jaz sem tisti mrtev, ki leži notri,« pravi Vidmar, ki je spregovoril tudi o »slovenskem Orfeju« Filipu Terčelju, Marijinih božjih poteh in o tem, kako se spopada s težko boleznijo.

Ko sem vas zadnjič obiskal v Novi Gorici, ste me presenetili s tem darilom, imenitno oljenko, ki spominja na stare čase, a njen simbol je pomembnejši. Kaj predstavlja, kakšno zgodbo pripoveduje?

To je tako imenovana solkanska oljenka, ki velja za najstarejši materialni dokaz prisotnosti krščanstva na Goriškem. Ima Kristusov monogram, X v grščini pomeni H, P pa pomeni R, prvi dve črki besede Hristos, okoli pa je venec palmovih listov, ki simbolizira zmago in mučeništvo. Strokovnjaki pravijo, da verjetno prihaja iz Afrike, iz Aleksandrije, in je preko Ogleja, pomembnega pristanišča v rimskem imperiju, prišla v Solkan. Našli so jo na vrtu za župnijsko cerkvijo svetega Štefana. Silva Karim, slikarka, ki se ukvarja tudi s keramiko, je izdelala nekaj replik.

Veliko se govori o visoki kulturi, po drugi strani pa vemo, da se kultura začne pred več tisoč leti s pokopom mrtvih, pobitih. Na Goriškem so rane še zelo žive. Okrog 800, 900 ljudi, ki jih je po vojni pobila komunistična oblast, je še vedno nepokopanih. Prav vi ste se zdaj, v času projekta Evropska prestolnica kulture (EPK), lotili tega vprašanja s čezmejno pobudo. Skupaj z gospodom Antonom Harejem, podžupanom goriške občine, ste organizirali konferenco italijanskih in slovenskih zgodovinarjev. Oba sta imela čudovite govore. Zakaj ta iniciativa prav zdaj?

Začelo se je na tržaški univerzi v Gorici, v nekdanjem semenišču, kjer je Associazione Eventi Euro ’92 pod vodstvom predsednika tega združenja Sandra Sandrina pripravila okroglo mizo. Dva slovenska in dva italijanska zgodovinarja sta govorila o vlogi Cerkve na italijanski in slovenski strani po drugi svetovni vojni in o tem, kako zbližati oba naroda. Prisoten je bil tudi kardinal Rode, ki je napravil sintezo in dal pobudo, da se naslednja konferenca organizira na slovenski strani. To se je zdaj tudi zgodilo.

Kulturo pogosto skrčimo na umetnost, ampak umetnost je ožji pojem, le del kulture. Kultura je tudi to, kako pokopljemo mrtve, naši medsebojni odnosi. Kot duhovniku mi je grozljivo, ko vidim žarne pogrebe z raztrosom pepela. Komunalec hodi po travniku in trosi pepel, dela kroge okoli dreves, ljudje pa to gledajo – in to je zdaj višek pogreba. Pri tem hodi po pepelu ljudi, raztrošenem prejšnje dni. Če piha še veter, nosi pepel vanj in v druge udeležence pogreba.

Kulturo pogosto skrčimo na umetnost, ampak umetnost je ožji pojem. Kultura je tudi to, kako pokopljemo mrtve. Kot duhovniku mi je grozljivo, ko vidim žarne pogrebe z raztrosom pepela.

To so pač novi časi. Kaj pa ti ljudje v fojbah? Komu bi pokop koristil?

Koristilo bi vsem, saj gre za naše odnose, ki so največje bogastvo. Sem za to, da pokopljemo vse: partizane, kriminalce, vse ljudi, ki jih je mogoče pokopati. Vemo, kje so morišča, brezna, ki so tudi evidentirana, sondirana, ve se, da so notri trupla, nekoliko se ve, kdo so ti ljudje, obstajali so tudi seznami. Potrebna je volja.

Kaj pa tisti, ki nasprotujejo?

Kdor temu nasprotuje, žali tudi mene – jaz sem tisti mrtev, ki leži notri. To je žalitev zame osebno, za svojce … Pokop mrtvih je v krščanstvu eno izmed sedmih telesnih del usmiljenja. Na koncu bomo po tem sojeni, po naših odnosih. »Kar ste storili bližnjim, ste storili meni,« pravi Kristus. Za mir in spravo v narodu je vitalnega pomena, da se pokopljejo mrtvi. Namesto da bi bili osredotočeni na pokop mrtvih, poteka politični in ideološki boj, kjer cilj ni pokop, ampak nabiranje političnih točk. To ni v redu.

Pravite, da to ni politično, ampak moralno vprašanje.

Morala pa je tudi politično vprašanje. To je težko vprašanje, o tem bi lahko razpravljali. V zgodovini vidimo, kdo je bil za pokop mrtvih, na primer Antigona, in kdo je temu nasprotoval – Kreon. Tudi pri Jezusu imamo Nikodema in Jožefa iz Arimateje, ki sta pokopala Jezusa, kar je Pilat dovolil. S tem pridemo do vprašanja kulture, ki se kaže na mnogih področjih, tudi pri tem, kako praznujemo veliko noč, božič. Mediji in sodobne ideologije so ta praznovanja spremenili, popoganili, kristjani smo pred izzivom komercializacije.

Kultura v tem osnovnem smislu je na začetni točki, če govoriva o pokopu mrtvih. Kar se tiče Mussolinija, ki je še vedno – nedopustno – častni občan Gorice, in napisa Tito na Sabotinu, ste šaljivo rekli, da obe strani to potrebujeta. Govorim o teh dveh straneh, ki sta nestrpni ena do druge.

Seveda, našim, tistim, ki se sklicujejo na dediščino komunizma, je všeč, da je Mussolini častni občan Gorice, saj s tem opravičujejo Tita na Sabotinu. In obratno. Drug drugemu gredo na roko. Zame pa tukaj ne bi smelo biti razlik, saj so vsi totalitarni sistemi – fašizem, nacizem in komunizem – obsojanja vredni. Evropski parlament je leta 2019 izglasoval dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov. V naši pobudi govorimo o žrtvah izven vojne. Fašizem je bil krut, temu, kar se je dogajalo na Primorskem, jaz pravim kulturni genocid. To je gotovo obsojanja vredno, ampak po drugi strani: fašisti so v 25 letih fašizma med obema svetovnima vojnama pobili nekaj deset Slovencev, naša stran pa je po vojni v manj kot mesecu in pol pobila 900 Goričanov, ki še danes niso pokopani. O tem se v Novi Gorici in Sloveniji ne govori, tega ne vedo. Kako smo mi zdaj evropska prestolnica kulture, če pa niti teh osnovnih stvari nimamo urejenih? 

Tistim, ki se sklicujejo na dediščino komunizma, je všeč, da je Mussolini častni občan Gorice, saj s tem opravičujejo Tita na Sabotinu. In obratno. Drug drugemu gredo na roko.

Imate prav. Je pa res, da je fašizem v svojih dvajsetih letih povzročil ogromno gorja na gospodarskem področju, pa izgonov …

Drži. Konferenca je želela ozavestiti prav to. Ideja novogoriškega podžupana g. Antona Hareja, ki je najbolj zaslužen za pobudo (jaz sem ga samo moralno podpiral), je bila, da italijanski zgodovinarji spregovorijo o zlu, ki ga je fašizem povzročil Slovencem, slovenski pa o ranah, ki smo jih mi zadali Italijanom. Pri tem je treba vedeti, da povojni komunistični umori niso bili izvedeni na nacionalni, ampak na ideološki osnovi, pobiti so bili tudi Slovenci in pripadniki drugih narodov.

Povedati morava, da italijanska propaganda pravi, da so bili ubiti samo zato, ker so bili Italijani. To ne drži. Pobiti so bili po ideološkem oziroma razrednem ključu. Vi imate posebno afiniteto do preteklosti, predvsem zamolčane. Ste primorski duhovnik, naslednik primorskih čedermacev. Svetel lik, morda najsvetlejši v tridesetih letih prejšnjega stoletja, v dobi fašizma, je bil gospod Filip Terčelj. Izredna osebnost, najprej žrtev fašizma, po vojni pa so ga ubili komunisti. Prav vi ste raziskali njegovo usodno smrt. 

Rekel bi, da je Terčelj slovenski Orfej. V času fašizma je bil na Goriškem – kot bi mu dal vzdevek – »kulturni minister«. Pomislite, napisal je 129 pesmi, ki se še vedno pojejo pri bogoslužju; 71 skladateljev jih je uglasbilo okoli 400-krat, sodobni skladatelji to še vedno počnejo, tudi po letu 2020. Največkrat je uglasbena pesem V hišo Božjo smo dospeli; kar 13-krat. Kdor obiskuje sv. maše, je verjetno že slišal tudi pesmi: Najvišji vsemogočni Bog, O, srečni dom nad zvezdami, K nebu povzdignimo solzne oči, Klic veselja naj osreči, Kristus je vstal. To so njegove pesmi, za katere ljudje niti ne vedo, da jih je on napisal.

Bil pa je tudi izreden organizator. Imel je 100, 200 društev, skupaj je držal celotno mrežo.

Ko so v času fašizma, leta 1927, prepovedali slovenske organizacije in Prosvetno zvezo, je bilo 136 društev in 32 krožkov. Bil je velik organizator za mladino; v ta društva je bilo včlanjenih okoli 8.000 mladih. Dejavnosti so potekale na vseh področjih; ne samo maša, ampak tudi šport, kulturne dejavnosti, tečaji kuhanja …

To je bila takrat v glavnem podtalna dejavnost, ker so se upirali fašizmu …

To je bil recimo Zbor svečenikov svetega Pavla, ki je bil obnovljen leta 1920 ravno zaradi prihajajoče fašistične raznarodovalne dejavnosti. Terčelj je bil tajnik te krščansko-prosvetne zveze; zaradi tega lahko rečemo, da je bil »kulturni minister«. 

Je pa žalostno, da pred petimi leti ni bilo nobenega praznovanja stote obletnice. Edini, ki je o tem nekaj spregovoril, je bil dr. Egon Pelikan. Drugače pa nič: niti na državni niti na cerkveni ravni. Kot da to ne obstaja. Ampak to so bili prvi antifašisti v Evropi, pred organizacijo TIGR in narodnoosvobodilnim bojem. Res je, da se niso borili z orožjem, a borili so se za preživetje slovenske manjšine v Italiji.

Njegova usoda je tragična. 

Po končani drugi svetovni vojni je bil približno tri mesece v zaporu, kjer so ga zasliševale povojne revolucionarne oblasti. Pred tem je stanoval v umobolnici, ker je bil kurat, po vrnitvi iz zapora pa se ni smel vrniti niti po svojo obleko v umobolnico, tako da je ostal na cesti s tem, kar je imel. Tik pred božičem leta 1945 se je zatekel v Sorico k duhovniku Francu Krašni. Na svete tri kralje, oziroma po drugi varianti pričevanj, naslednji dan, 7. januarja 1946, sta bila skupaj z župnikom Francem Krašno aretirana in umorjena v Štulčevi grapi v Davči.

Izredno tragično in tudi nekako za ponazoritev, da velikih osebnosti noben režim ne prenaša, pravzaprav vse preganja. 

Mogoče se jih zaradi tega tudi nočemo spominjati, kajti današnji svet potrebuje konformiste in oportuniste. Rekel bi, da je treba biti, ko takole kritično razpravljava, kritičen tudi do sebe, se vprašati, kdo sem jaz, zakaj to počnem. Ko gre za narodne odločitve, kot je pokop mrtvih, gre tudi za spravo. Kaj naj mi kot narod, Slovenci, podarimo? Škof Jurij je rekel, da želi, da Cerkev, kristjani na Goriškem nekaj dajo za EPK. Kaj pa naj mi kot Slovenci damo Evropi ali svetu, če smo skregani med seboj? Kaj lahko dva starša dasta svojemu otroku, če se prepirata in ločujeta? Največ, kar lahko otroku dasta, je njun odnos, ljubezen, zgled. Ne moremo dajati zgleda, če se prepiramo med seboj in se ta vojna nadaljuje. Nekateri pravijo: pozabimo. A to ni preteklost. Pri Bogu ni preteklosti, vse je sedanjost.

Ko sva se dobila na terasi novogoriškega župnišča, se je večerilo, nebo se je zlatilo proti Italiji, tik ob meji. Odzvanjali so zvonovi lokalnih cerkva, ki so prebadali prometni vrvež. Človek bi si mislil, da gre za eno mesto. Pa se da Novo Gorico in Gorico razumeti kot eno? 

Gledano iz zraka je eno mesto. Nekoč je bila samo Gorica, tukaj je bil Solkan. Seveda, z državno mejo je bila potem tukaj tudi železna zavesa. Komunistične oblasti so odločile, da se na tem mestu zgradi Nova Gorica. 

Meja med Italijo in Slovenijo ni samo meja med državama, ampak tudi med slovanskim in romanskim svetom. Od Nove Gorice do Vladivostoka se govorijo slovanski jeziki, od Gorice do Lizbone pa romanski.

Tu je še veliko zanimivega za odkriti. Jaz vidim predvsem geografijo svetega, geografijo Marijinih božjih poti: Strunjan, Zvroček, Barbana, Vejna, Preval, Sveta Gora, Marijino Celje, Stara Gora nad Čedadom, Porčinj, Višarje, če naštejem le nekatere. Zanimivo je, da so se – če se ne motim – vsa tri zgodovinsko izpričana Marijina prikazovanja na naših tleh zgodila na Primorskem: v Strunjanu leta 1512, na Sveti Gori leta 1539 in v Porčinju v Benečiji leta 1855, kjer je Marija govorila v slovenskem dialektu. Marija, Mati vseh narodov in ljudstev, je »mejašica«, ki nas vabi, da se med seboj spoštujemo in drug drugega bogatimo.

Vi ste ljubitelj, povezovalec Porčinja, ki je – lahko bi rekli – zamolčana božja pot, širši Sloveniji neznana. Je neznana zato, ker je v Beneški Sloveniji in ker je Marija govorila slovensko?

Carlo Acutis, računalniški genij, ki je umrl pri petnajstih letih in bo v jubilejnem letu upanja razglašen za svetega, je v svojo virtualno razstavo vključil tudi Porčinj. Imenoval ga je »Porčinj Slovanov in vrata v slovanski svet«. 

V najboljših časih, preden je Benečija prišla pod Italijo (ko je Avstrija izgubila vojno, je bila na mirovni konferenci dodeljena Italiji; plebiscit je bil samo farsa), je tam živelo okoli 50.000 Slovencev. Marija se je leta 1855 prikazala desetletni deklici Terezi Duš, dala ji je drugo in tretjo Božjo zapoved: ne preklinjaj in ne delaj ob zapovedanih praznikih in nedeljah. Spodbujala je tudi k molitvi, spokornim procesijam in upoštevanju postnih dni.

Zakaj se ta božja pot ni nikoli razvila? Takrat je bil v Italiji na pohodu nacionalizem, potem sta sledili prva in druga svetovna vojna, pa komunizem. Malo se hecam: zdaj, ko bo Carlo Acutis razglašen za svetnika, ki je govoril o evharistiji kot avtocesti v nebesa, pozivam slovenske in italijanske politike, da bi vendarle, mogoče tudi pod vplivom EPK, razširili dva ali tri ovinke, kar bi po ocenah stalo okoli 20.000 evrov, da bomo Slovenci lahko z avtobusom prišli do Porčinja. 

Zanimivo je, da se je védenje o Marijinih prikazovanjih začelo širiti šele z osamosvojitvijo Slovenije, okoli leta 1990. Trdim, da je Porčinj povezan z usodo slovenskega naroda. Če namreč ob nedeljah delaš in preklinjaš, izumreš, sledijo težke posledice. Mi samo delamo in razmišljamo samo o materialnem. Evropa je zapustila vero, Boga, religijo. Tega v drugih civilizacijah ni, religija je temelj, jedro, izhodišče kulture. Če jo eliminiraš, eliminiraš civilizacijo. Taka družba izumre, propade. Mi smo v krčih tega propadanja.

Zanimivo je, da se je védenje o Marijinih prikazovanjih začelo širiti šele z osamosvojitvijo Slovenije. Trdim, da je Porčinj povezan z usodo slovenskega naroda.

Imate širok spekter delovanja, zelo ste živi na vseh področjih, ki se jih lotevate. Ni skrivnost, da se soočate s težko boleznijo. Kako kot duhovnik, kot kristjan, kot človek sprejemate to breme? Kako se z njim borite? Kaj vam pri tem pomeni vera?

Vedno sem se spraševal, kaj bo, če mi rečejo, da imam raka. Zdaj imam to izkušnjo. Verjamem, da bom ozdravel, hočem živeti, delam, kot da sem zdrav. Danes sem prišel v studio. Zdravniki pravijo, da še nimam sive mrliške barve, tudi vaša maskerka je rekla, da imam lepo kožo (smeh).

Je pa to vsekakor šok, ne moreš več vsega delati. Zdaj veliko bolj racionalno porabljam svojo energijo. Se pa človeku odprejo nova obzorja in mislim, da sem na duhovnem področju napredoval. Kot duhovnik seveda mislim, da je treba razvijati tudi levo hemisfero možganov in da je v nas preveč racionalnosti. Čas, ki mi je ostal, želim posvetiti duhovnemu dojemanju sveta. Moja bolezen je zame zelo velika milost, Bogu se za to zahvaljujem. Želim dodajati življenje dnevom in ne dnevov življenju, kot so me poučili, da je govorila Metka Klevišar. Ta stavek sem si vzel za moto.

Čas, ki mi je ostal, želim posvetiti duhovnemu dojemanju sveta. Moja bolezen je zame zelo velika milost, Bogu se za to zahvaljujem. Želim dodajati življenje dnevom in ne dnevov življenju.

Zato ste pravi naslov, da vas vprašam, kolikšno in kakšno je upanje, v katero nas kliče Stvarnik? Kakšno bi bilo vaše sporočilo za nas, gledalce, ob veliki noči?

Upanje presega zgolj upanje, ki zadeva ta svet. Vse prestolnice – evropska prestolnica kulture, Jeruzalem, ki ima koren »šalom«, mesto miru, a je neprestano in tudi danes v vojni – so predpodoba nebeškega Jeruzalema. Tam bo Bog zbral vse narode, jezike, kulture in se bomo med seboj razumeli. To je končno stanje, h kateremu bi morali težiti, da bi živeli človeka vredno življenje.

Danes je žal zelo veliko nasilja. Marija v Fatimi je rekla, da če se človeštvo ne spreobrne, bo prišlo do druge svetovne vojne. Kot vemo, se človeštvo ni spreobrnilo. Po drugi svetovni pa je še več zla, v vojnah umira vse več civilistov, pobijajo otroke, to je postalo že nekaj normalnega. V prvi svetovni vojni je šlo za pozicijsko bojevanje, umirali so predvsem vojaki, civilne žrtve so bile redke. 

Danes pa vse te manipulacije ... vsaka vojna se začne s propagando. To je spet neka kultura, ki je pravzaprav protikultura – kultura sovraštva in revolucije. Najprej v ljudi vcepijo strah in sovraštvo; gre za družbeni inženiring, mi pa nasedamo tej dominantni miselnosti, ki jo vodijo neke elite. Lahko sicer rečejo: Vidmar, to je teorija zarote. Ampak to so dejstva, vojna v Ukrajini je dejstvo, prav tako v Izraelu. Naš narod se lahko razdeli glede čisto vsega, povsod je razdeljenost. Mislim, da to nekdo načrtuje.

Začela sva z oljenko, zato se vrniva k njej. 

Bi jo prižgali? Ker oljenka sama je mrtva; če v njej ni olja, ne gori. Treba jo je prižgati. 

Poglejte, zdaj pa gori, razsvetljuje in deluje.

Kaj je to olje? Naša dobra dela, prizadevanje za dobro, opustitev zla, odpoved sovraštvu. Da vsakega človeka vidimo kot brata, zanj molimo. Če se vrnem k žrtvam: pokop mrtvih je pomemben tudi za tiste, ki so bili rablji, za tiste, ki so umore naročili, in tudi za današnje politike, ki so odgovorni za pokop. Vsi bomo na koncu dajali odgovor, ali smo imeli to olje v sebi ali ne.

Pokop mrtvih je pomemben tudi za tiste, ki so bili rablji, za tiste, ki so umore naročili, in tudi za današnje politike, ki so odgovorni za pokop.

Res dober zaključek. Naj nam ta ogenj, ki simbolizira moč in neko prečiščenje, pomaga k temu razmisleku. Naj bo kot luč v razsvetljenje. Hvala vam, gospod Bogdan, za ta izjemen intervju. Vse dobro.

Hvala tudi vam in vse dobro.

(D198: 34-37)