Je za v cerkev primerno prav vse, tudi "Hej brigade" in "Na juriš"?

Jakob Vid Zupančič
Zajem slike tass.ru


V baziliki Kraljice Svetogorske na Sveti Gori nad Solkanom je pater Bogdan Knavs s somaševalci prejšnjo soboto, kot že vse od leta 2013, daroval mašo za partizane in vse žrtve druge svetovne vojne.

Gre za dogodek, ki je v širši javnosti predstavljen kot "vključujoč dogodek", občudovanja vreden korak k strpnosti in preseganju delitev v slovenskem narodu.  

"S strpnostjo in razumevanjem zmoremo," je v tem duhu na Facebooku pred dnevi zapisal p. Knavs, v preteklih pridigah pa govoril o zakramentu sprave in evharistični daritvi ljubezni.

Pa vendar je letos p. Knavs naredil še korak dlje in k prepevanju v cerkvi povabil partizanski pevski zbor iz Ljubljane. Pod Marijinim oltarjem so tako doneli refreni najbolj udarnih partizanskih pesmi, kot je "Udari, navali, usekaj, izpali, na juriš, o-hej, partizan," ter "Na slovenskem smo mi gospodar" iz Borove "Hej brigade".

Čeprav gre Knavsovo prizadevanje za preseganje razdorov in spravo pozdraviti, pa je na mestu tudi vprašanje, ali je ob sklicevanju na tovrstne plemenite namene vendarle dovoljeno prav vse ali obstajajo kakšne meje, ki preprečujejo, da slovesnost izgubi svoj osnovni namen ali se celo spreobrne v svoje nasprotje.

Kot pišemo v komentarju uredništva, nas je na Domovini presenetilo, da se p. Knavs, kljub našim dobrim namenom in njegovemu slovesu širokega človeka, o tem z nami ni želel pogovarjati. 

V pridigi je p. Knavs govoril o zgledu Abrahama


Pri uvodu v mašo za partizane je p. Knavs poudaril, da so se zbrali skupaj, da bi počastili žrtve za slovenski jezik, zemljo in svobodo.

V pridigi je govoril o zgledu Abrahama, ki je živel iz pravičnosti in vere, se pravi iz ljubezni. Podobo Abrahama je primerjal s fanti in možmi, ki so se zaradi pravičnosti bili pripravljeni žrtvovati in dati življenje, da bi Slovenci dosegli svojo pravico in zaživeli svobodno s svojim jezikom, knjigo, pesmijo in v pravičnejši družbi.

Človekova dolžnost je, kot je poudaril Knavs, da se je pripravljen za prijatelja in za sočloveka v stiski žrtvovati, kajti ob sreči drugega bo srečen tudi sam. To evangelijsko vodilo so po njegovo morda nezavedno uresničili partizani in drugi borci, ki so se bili pripravljeni žrtvovati in podariti svoje življenje, da bi prihodnji rodovi bili srečni na svoji zemlji, s svojim jezikom in pesmijo ter sedaj tudi s svojo državo.

K vzdušju je svoje prispeval tudi partizanski pevski zbor, ki ga je pater Knavs povabil k Slovesnosti. Pri maši so izvedli mašo Vinka Vodopivca "Missa in honorem S. Vincent Martyris", po sami maši pa še kantato Radovana Gobca z naslovom "Hej, Partizan", skupaj s komornim simfoničnim orkestrom in solisti.

https://twitter.com/AndreaBellavit/status/1449406523369824258?ref_src=twsrc%5Etfw%7Ctwcamp%5Etweetembed%7Ctwterm%5E1449406523369824258%7Ctwgr%5E%7Ctwcon%5Es1_&ref_url=https%3A%2F%2Fzurnal24.si%2Fslovenija%2Fv-cerkvi-na-sveti-gori-nad-solkanom-odmevale-partizanske-pesmi-374961

(tvit s pesmijo "Na juriš" je bil s strani avtorja profila naknadno izbrisan)



Dogodek je s člankom in video izsekom prepevanja "Hej brigade" obeležil tudi ruski portal tass.ru, češ da je bila maša darovana tudi za sovjetske vojake, padle v 2. svetovni vojni.


A prav udarni partizanski napevi, ki so bili del slovesnosti, so zmotili nekatere, ki so prepričani, da ravno vse pač ne sodi v cerkev, še posebej pa ne pesmi, ki po svoji vsebini in sporočilnosti nimajo nič skupnega s strpnostjo, razumevanjem in preseganjem razlik med narodom.

O tovrstnih pomislekih ter da bi izvedeli več o samem programu in repertoarju partizanskega zbora, ki je prepeval v baziliki Kraljice Svetogorske, smo se želeli pogovoriti tudi s p. Knavsom. A nas je po telefonu, čeprav smo poudarili, da se nam njegove maše za partizane ne zdijo v ničemer sporne, na hitro odpravil.

O podrobnosti dogodka pa ni želel spregovoriti tudi na naše poizvedovanje po e-pošti, temveč je zgolj zapisal, da so bili ljudje nad izvedbo zbora in spremljajočega komornega orkestra ter solistov in Marka Erzarja "ganjeni in prevzeti". Ter dodal, da obžaluje, da nas ni bilo pri maši in na koncertu, saj bi tako lahko poročali kot priče veličastnega dogodka.

Dr. Podbersič: šov in cenena predstava za javnost


Za naš portal pa je dogodek komentiral zgodovinar prof. dr. Renato Podbersič s Fakultete za humanistiko v Novi Gorici. Pravi, da ob omembi maše na Sveti Gori ni ostal ravnodušen, saj so Primorci, še posebej Goričani, čustveno povezani s tem krajem.

Poudarja, da se je kljub nekaterim primorskim specifikam, npr. veliki naklonjenosti do partizanov, že med vojno in po njej, odvila ista "revolucionarna pravičnost" kot v osrednji Sloveniji. Dejstvo, da je partizanski boj organizirala in v nadaljevanju monopolno obvladovala komunistična partija, je po Podbersiču vodilo v napoved in delno s prehajanjem v t.i. drugo fazo revolucije tudi že v uresničevanje revolucionarnega prevzema oblasti z značilnostmi sovjetskega sistema.

Ob letošnji, menda tradicionalni t.i. partizanski maši na Sv. Gori, je prišel do zaključka, da je šlo za šov nekaterih, zelo ceneno predstavo za javnost in za izrabo plemenitih misli in namenov tistih, vključno duhovnikov in vernikov, ki so se omenjene maše »za partizane in vse, ki so v vihri 2. svetovne vojne žrtvovali svoja življenja za slovenski jezik, pesem in svobodo« udeležili v iskrenem upanju za mir vseh pokojnih in molili za narodno spravo.

KOMENTAR: Jakob Vid Zupančič
Za patra Knavsa je dovolj, da so bili ljudje »ganjeni in prevzeti«
»Tisti, ki verujete v zakrament sprave in evharistično daritev ljubezni, ste povabljeni, da z menoj darujete to sveto mašo in da skupaj molimo za pokoj njihovih duš,« so besede patra Knavsa s prve maše za partizane leta 2013. Takrat je za prvo izvedbo skupaj s predsednikom Območnega združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica Vladimirjem Krpanom prejel celo nagrado Primorec leta 2013, od predsednika republike Boruta Pahorja pa sta dobila tudi Jabolko navdiha. Lahko se strinjamo, da je ideja maše za partizane sama po sebi plemenita ter da gre za legitimno početje patra, ki ni nič novega, saj ima dogodek že osemletno tradicijo. Med drugim v cerkvene klopi nedvomno privabi takšne, ki v Božje hrame sicer stopajo bolj poredko in s številnimi predsodki. Kar pa je bolj delikatno, je nastop, oziroma natančneje, repertoar partizanskega pevskega zbora, ki ne štedi z izborom najbolj udarnih partizanskih napevov, ki bi jih težko umestili v vsebinski kontekst tovrstne slovesnosti in ambienta, v katerem je potekala. Pri tem seveda ne gre v prvi vrsti za vprašanje umetniške vrednosti izvajanega. Presenetilo nas je, da smo, ko smo se o tem želeli pogovoriti s patrom,  naleteli na zid, nekakšno zakrknjenost, nezmožnost odprtega pogovora o sami slovesnosti, njenem namenu in smislu. Še posebej, ker naj bi bit celotnega dogodka bila ravno nasprotna - torej premagovanje zakrknjenosti, delitev, iskanje dialoga, sožitja, sprave. In navsezadnje, ker ima pater Knavs v javnosti sloves odprtega, predsodkom nepodvrženega človeka. Pater nas je na vprašanja v zvezi z okoliščinami in podrobnostmi repertoarja na hitro odpravil z napotitvijo na njegov FB profil ter s sklicevanjem na to, da so ljudje nad veličastnim dogodkom bili ganjeni in prevzeti, ter očitkom, da nismo bili priče vsega tega. In res, navdušeni odzivi so se pojavljali tudi na Facebooku in drugje na spletu. Nekdo je na blogu denimo zapisal, da v cerkvah v Italiji kaj takšnega ni mogoče, češ da se tam glasba, ki ni namenjena liturgiji, ne izvaja. S tem je navdušen komentator nevede ošvrknil bistvo dileme: je za sveti prostor, kot so cerkve, res primerno prav vse? Italijani očitno imajo določena merila, v svetu pa se dogaja marsikaj. Nedvomno so bili mnogi navdušeni tudi nad domislico anglikanske duhovnice, ki je v katedrali benediktinske tradicije v Rochesterju, zgrajeni leta 604, postavila igrišče za mini golf. Zanimiva je bila njena utemeljitev, ki v svojem jedru ni dosti drugačna od Knavsovega stališča: »Želimo si, da ljudje, ki pridejo v cerkev, začutijo, da so dobrodošli in da imajo fantastično doživetje,« je povedal pastorka Rachel Phillips in dodala: »Medtem ko bodo igrali golf, bodo imeli možnost razmišljati o mostovih, imeli pa bodo tudi priložnost moliti, prižgati svečko. Ta golf pomeni ljudem izrekati dobrodošlico in jim sporočiti, da smo zanje tukaj. Na tak način bomo mnogim približali Jezusa.«  Morda je primer nekoliko ekstremen, a je iz realnega življenja in želi opozoriti na bistvo vprašanja, razpravi o katerem se je p. Knavs z nami žal izognil. In to je argumentiran pogovor, ali pesmi z bojno vsebino, napevi kot so "Udari, navali, usekaj, izpali" in podobno, prispevajo k namenu slovesnosti ter seveda, ali sodijo v sveti prostor, kot je znamenita romarska cerkev kraljice Svetogorske na Sveti Gori nad Solkanom. Verjamemo, da ima pater Knavs za to močnejše argumente kot zgolj sklicevanje na ganjenost in navdušenost prisotnih. A žal zanje od njega očitno ne bomo izvedeli.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Kolaboracija in propaganda (9. del): Sodelovanje partizanov z okupatorjem 6: gospodarski in vojaški sporazumi z okupatorjem (tretji del)
  • 14. 04. 2026
Kolaboracija in propaganda (3. del): Kdo se je pravzaprav bojeval zoper okupatorja?
  • 25. 02. 2026
[Video] Aleš Nose: Lagali so nam (Vroča tema, 27. 1. 2026)
  • 27. 01. 2026