[Video] Aleš Nose: Lagali so nam (Vroča tema, 27. 1. 2026)

Na Spotify:

Z g. Alešem Nosetom smo govorili o drugi plati partizanskega bojevanja med drugo svetovno vojno. Gospod je likovni pedagog in avtor dveh knjižnih del, ki govorijo o dogajanju med vojno in po vojni pri nas. Pogovor je vodila Vida Petrovčič.

Do dokumentov in slik, na podlagi katerih je potem napisal svojo prvo knjigo, je g. Nose prišel v arhivih Muzeja novejše zgodovine in preko družin, ki so nekatere dokumentacije hranile doma. 

Navaja, da je bil primarni cilj partizanske vojske revolucija, šele sekundarni pa osvoboditev Slovenije. Poudari pa, da vsi partizani niso bili ideološki revolucionarji, mnogi so se borili predvsem proti okupatorju.

Vaške straže so po besedah Noseta nastale kot samoobrambne enote proti partizanskemu nasilju na podeželju. Poudari, da so bile sprva slabo oborožene, organizirane lokalno, postopoma pa so bile vključene v italijanski sistem protikomunistične milice in bile tudi oborožene s strani Italije.

Partizani so po kapitulaciji Italije pridobili veliko orožja (topov, težkega pehotnega orožja), vaške straže pa so se umikale v utrjene točke, kot je grad Turjak, kjer so pričakovale obrambo pred okrepljenimi napadi. 

Sledijo padci postojank, tudi Turjaka, Nose pa opisuje tudi poznejše dogodke v Grčaricah ter Kočevju. Govora je o usodi ujetnikov, pobojih ranjencev, kočevskih procesih ter osebnih zgodbah posameznikov, ki so preživeli nekatere spopade, a pozneje kljub temu končali tragično. 

Razmišlja, zakaj protikomunistične sile vojaško niso bile uspešne. Poudari boljšo organiziranost, ideološko motiviranost in dolgoletne priprave komunistov, tudi z izkušnjami iz Sovjetske zveze in španske državljanske vojne. Nasprotni tabor ni razumel razsežnosti revolucionarnega nasilja in je delal resne taktične napake.

Pojasni vlogo Leona Rupnika pri posredovanju pri Nemcih, da protikomunističnih enot niso poslali v taborišča. Nastanek domobranskih enot opiše kot organiziran odgovor na revolucionarno nasilje in razpad dotedanjih vaških straž. Imele naj bi okoli 15 tisoč pripadnikov.

Domobransko prisego leta 1944 Nose razume kot prisilno politično potezo pod nemškim nadzorom, s katero so si Nemci zagotovili lojalnost in varnost v zaledju. Meni, da bi brez prisege domobranstvo razpustili, njegovi pripadniki pa bi ostali brez zaščite. 

Predstavi še nastanek udarnih domobranskih bataljonov, posebej Rupnikovega bataljona pod vodstvom Vuka Rupnika, sina prej omenjenega Leona Rupnika. Opiše jih kot bolje izurjene enote za boj proti partizanom, ki so jih Nemci obravnavali kot pomožno policijo, sami pa so se dojemali kot slovensko protikomunistično vojsko. 

V knjigah objavlja natančne podatke o pripadnikih posameznih enot, z rojstnimi kraji in čini. Ti seznami so mu omogočili nadaljnje tudi raziskovanje, navezovanje stikov s svojci ter razumevanje dejanske organiziranosti domobranskih enot.

Med umikom na Koroško leta 1945 so se begunci (znani pod imenom Slovenska narodna vojska, ki je bila sestavljena tako iz civilistov kot vojaških enot) v Vetrinju na Koroškem znašli v taboriščih pod britanskim nadzorom. Britanci pa so jih zaradi političnih interesov in dogovorov s partizani vrnili v Jugoslavijo, kjer bi morali biti kot vojska zaščiteni po mednarodnem pravu, a se to ni zgodilo.

Izpostavi množične povojne poboje, vključno z usodami domobrancev, civilistov in celo otrok. Omeni kraje, kot so Teharje, Barbarin rov in druga grobišča. Poudari, da žrtvam večinoma ni bilo sojeno ter da gre za eno najbolj zamolčanih in tragičnih poglavij slovenske zgodovine.

Vabljeni k ogledu celotnega pogovora, ki je poln dejstev in zgodb, ki so nam bile preko sistema šolstva in medijev prikrite ali celo drugače predstavljene.