Mednarodna prostovoljca iz ekipe, ki že mesece pripravlja Evropsko srečanje mladih v Ljubljani, o tem, kaj ju žene, kako vidita Slovence in kaj pričakujeta od dogodka

Foto: Katoliška mladina, Taize Ljubljana
POSLUŠAJ ČLANEK

Udeleženci Evropskega srečanja mladih so včeraj odkrivali Ljubljano, člani pripravljalnih ekip, ki so prišle že 26. decembra, se že znajdejo po mestu, mednarodni prostovoljci, ki so tukaj že vse od septembra, pa že dodobra poznajo mesto in okolico ter njene prebivalce.

Več mednarodnih prostovoljcev iz različnih evropskih držav je več mesecev sodelovalo pri pripravah Evropskega srečanja mladih, ki poteka v Ljubljani. O izkušnji dveh smo spregovorili z Anno iz Latvije in Eloijem iz Španije, natančneje iz Katalonije.

S čim sta se ukvarjala, preden sta postala prostovoljca v Taizeju?

Eloi: Srednješolski učitelj in turistični vodnik.

Anna: Diplomirala sem iz turizma. Delala sem v hotelu, na recepciji, tudi jaz sem občasno gorska vodnica.

Kako dolgo sta že prostovoljca v Taizeju?

Anna: Lani sem bila v Taizeju prostovoljka približno sedem mesecev. Zdaj pa sem v Ljubljani od septembra.

Eloi: V Taizeju sem bil od lanskega oktobra do letošnjega julija. Potem pa sem septembra prišel v Ljubljano.

Foto: Taize Ljubljana, Katoliška mladina

Kaj vaju je navdušilo, da sta postala mednarodna prostovoljca v Taizeju za daljše obdobje?

Anna: Že pred sedmimi leti sem začutila, da želim biti nekoč prostovoljka. Takrat sem prvič obiskala Taize za en teden, kot čisto običajen romar. V tem tednu sem res prejela izredno veliko. Meni je to spremenilo življenje. Tako navdihujoče je videti toliko mladih, živih v veri. To mi je dalo motivacijo in upanje. Že takrat sem začutila željo, da bi tam preživela več časa in kaj od tega, kar sem prejela, tudi vrnila skupnosti oz. predala naprej.

Eloi: Jaz sem iskal kraj, kjer bi lahko molil in živel življenje v skupnosti. In to sem našel v Taizeju.

Kako bi opisala Taize?

Eloi: To ni niti gibanje niti ideja. To je enostavno prostor. Tam skupaj živi skupnost krščanskih bratov, ki izkušnjo podobnega življenja nudi tudi prostovoljcem, ki tam živijo. Skupnost, kjer se živi skupaj, moli in dela.

Anna: Ločeno je po spolu. Dekleta imamo svojo skupnost, fantje svojo. Vedno več je zdaj tudi sester.

Eloi: Trikrat dnevno imamo molitev, sicer imamo kakšno delo. Trije ključni stebri so torej molitev, skupnost in služenje.

Foto: Taize Ljubljana, Katoliška mladina

Taize opisuješ kot izkušnjo, ki ti je spremenila življenje. V čem je ta sprememba?

Anna: Tam sem našla upanje. V Latviji, od koder prihajam, je večina prebivalcev ateistov. Kristjani smo manjšina. Veliko je k temu pripomoglo dogajanje v prejšnjem stoletju, ko je bila naša država pod sovjetsko okupacijo in komunizmom.

Nikoli prej nisem doživela mladinske skupine. Cerkve pri nas so prazne. Edina med svojimi prijatelji sem hodila v cerkev, skoraj nihče od mojih prijateljev ni bil veren. Tako sem počasi izgubljala upanje, da še obstajajo moji vrstniki, ki bi verovali tako kot jaz. V Taizeju pa je bila cerkev nabito polna, vsi so živeli v skupnosti, imeli smo pogovorne skupine, kjer smo se vsak dan pogovarjali. Z vsemi temi ljudmi sem še vedno redno v stiku, nekateri so moji najboljši prijatelji.

V tistem tednu sem spoznala, da nisem sama. Da je še veliko navdihujočih mladih, ki se ne bojijo povedati, da so kristjani. Hkrati je lepo videti raznolikost različnih krščanskih denominacij v eni skupnosti. Veliko sem se naučila, imela sem sogovornike za pogovor in to mi je zelo razširilo pogled. Dobila sem tudi motivacijo, da doma poiščem podobne ljudi in se vključim, ne zgolj apatično gledam dogajanje okoli mene. Tudi v Latviji živijo mladi kristjani, samo moram jih poiskati.

V tistem tednu sem spoznala, da nisem sama. Da je še veliko navdihujočih mladih, ki se ne bojijo povedati, da so kristjani.

Kakšen je vajin vtis o Ljubljani po nekaj mesecih, ki sta jih preživela tukaj?

Eloi: Ljudje so zelo odprti. Veliko je bilo navdušenja nad evropskim srečanjem mladih in pripravljenosti za sodelovanje. Ljudje so nam odprli srce in preživeli veliko časa z nami. Mislim, da to veliko pove o tukajšnjih ljudeh, ki so zelo dobri. Slovenci, s katerimi delamo v pripravljalnem centru in na župnijah, so zelo prijetna družba in odlični sodelavci.

Morda je malo preveč megleno in deževno vreme za moj okus.

Anna: A je kljub temu še vedno bolj svetlo kot v moji domovini. (smeh)

Foto: Taize Ljubljana, Katoliška mladina

Kaj vse je potrebno postoriti, da se lahko zgodi Evropsko srečanje mladih? Kaj ste počeli v teh zadnjih tednih pred srečanjem?

Anna: To je zelo dolg proces.

Eloi: Začeli smo z mreženjem ljudi. Stopili smo v stik z veliko različnimi posamezniki po župnijah. Vloga mednarodnih prostovoljcev je predvsem podporna. Mi ne ukazujemo ljudem, kaj naj počnejo, ampak spremljamo in smo na razpolago, ko nas potrebujejo v župnijah, kjer pripravljajo program. Smo povezovalni člen med taizejskimi brati in župnijami ter drugimi pripravljalnimi skupinami.

Anna: Kar počnemo mednarodni prostovoljci, je samo manjši del tega, kar je potrebno postoriti, da Evropsko srečanje mladih uspe. Bratje in lokalni prostovoljci imajo bistveno več dela kot mi. Potrebno je namreč zagotoviti vso praktično logistiko, od prevozov do prehrane, organizacije delavnic, najema prostorov in še toliko drugega. Naše delo je pravzaprav tisto najbolj prijetno. Mi obiskujemo župnije, pomagamo pri njihovi koordinaciji, sodelujemo z lokalnimi cerkvami.

Sta že bila kdaj kot udeleženca na Evropskem srečanju mladih?

Eloi: Jaz sem bil lani v Rostocku prvič.

Anna: Lani sva bila oba tam, kot prostovoljca, kot udeleženka pa sem bila že v Wroclawu (2019) in na regijskem srečanju v Lvivu v Ukrajini.

Vaju je v slovenski kulturi kaj res presenetilo?

Eloi: Nisem doživel nobenega kulturnega šoka. Edina nora stvar je čas, kdaj jeste. Sicer pa nič posebej pretresljivega.

Anna: Jaz sem se hitro vklopila. Vidim veliko podobnosti med Slovenci in Latvijci. Oboji smo majhen narod, marsikaj počnete enako kot mi. Tudi mi sezuvamo čevlje, preden stopimo v hišo, tudi mi se učimo tujih jezikov, da lahko komuniciramo. Vedno, ko je kdo razlagal kakšne slovenske posebnosti, se mi je zdelo, da je to pa zelo podobno kot pri nas.

Eloi: Zelo zgodaj se obdarujete. Pri vas darila prinese že Miklavž v začetku decembra, v Španiji jih običajno sveti trije kralji, torej mesec dni kasneje.

Česa se najbolj veselita glede Evropskega srečanja mladih?

Foto: Taize Ljubljana, Katoliška mladina

Kako so vajini družini in prijatelji sprejeli odločitev, da bosta več mesecev prostovoljca v Taizeju?

Kaj pa je vajin cilj? Se nameravata vrniti v Španijo in Latvijo ali ostati v Taizeju? Kaj bosta počela po tem obdobju prostovoljstva?

Eloi: Po tem Evropskem srečanju se vračam domov. Že ves čas sem se nameraval vrniti. Samo da nisem vedel točno, kako zgodaj.

Anna: Zame je to še odprto vprašanje. V resnici še ne vem odgovora na to. V zadnjem letu sem živela v šestih različnih državah. Ves čas živim iz kovčka. Zdaj sem se tega že navadila. Nisem se še odločila, kaj bo moj naslednji korak. Se bom vrnila v Latvijo ali nadaljevala kje naprej v Evropi.

Foto: Taize Ljubljana, Katoliška mladina
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike