Medžugorje, mesto Marijinega prikazovanja ali kolektivne halucinacije?

Čeprav je razprava o verodostojnosti Marijinih prikazovanj v Medžugorju še vedno odprta, je za večino ljudi, ki obiščejo majhno mesto v Bosni in Hercegovini, preprosto prostor molitve in vere, ugotavlja argentinska novinarka Ines San Martin, ki je za ameriški portal Crux Now spisala obsežno reportažo s tega hercegovskega romarskega središča.

"Kot novinarka, ki spremlja Vatikan, sem seveda poznala debato okoli Medžugorja, kjer naj bi se od leta 1981 prikazovala Marija," začenja. "Vem, da nekateri fenomen jemljejo resno, nekateri ne, nekateri pa zgolj čakajo na razsodbo Vatikana."

Priznala je, da je šele pred kratkim imela priložnost obiskati mesto s svojimi starši.

Obiskala je cerkev sv. Jakoba, kjer so jo  presenetile dolge vrste pred spovednicami, čeprav je bilo 35 spovednikov, ki so spovedovali v sedmih različnih jezikih.

V pogovor se je zapletla z argentinskim duhovnikom, ki je čakal na zamenjavo.

Dejal ji je, da je v Medžugorje prišel v dvomih. Vendar po prebitju popoldneva v spovednici ni mogel drugega kot verjeti, da se na tem mestu dogaja nekaj nadnaravnega. Priznal je, da po tridesetih letih duhovništva ni slišal boljših spovedi kot tu.

Prvo prikazovanje 24. junija 1981

Marija naj bi se v Medžugorju prvič prikazala 24. junija 1981, ko je bilo mesto, 80 kilometrov oddaljeno od Sarajeva, zgolj majhna kmetijska skupnost približno štiristotih hrvaških družin. Dnevno se je začela prikazovati šestim najstnikom, od leta 1998 pa zgolj nekaterim od njih in zgolj dvakrat mesečno. Pri tem se je pet sporočil nenehno ponavljalo: mir, vera, spreobrnjenje, molitev, post.

Videnja pristna ali zgolj kolektivna halucinacija?

Čeprav je med prebivalci Medžugorja težko najti koga, ki ne bi verjel v prikazovanja pred tridesetimi leti, je cerkvena hierarhija že dolgo razdeljena.

Najpogosteje katoliška Cerkev v takšnih primerih sledi mnenju krajevnega škofa - in zadnja dva škofa, ki sta delovala v škofiji, kjer se nahaja Medžugorje, trdita, da se na lokaciji ne dogaja nič nadnaravnega.

Škof Ratko Perić je denimo romarjem svetoval, naj ne romajo v Medžugorje in opozoril na nasprotovanja med raznimi pričevanji. Njegov predhodnik je še huje nasprotoval in celo trdil, da so videnja zgolj del "kolektivne halucinacije".

Toda čeprav veliko klerikov nasprotuje pričevanjem, nihče ne zanika, da je Medžugorje mesto milosti, kjer je mnogo romarjev začutilo svojo poklicanost, a še nihče ni izgubil vere.

Med papeževanjem Benedikta XVI. je Vatikan organiziral komisijo, ki bi preučila dogodke v Medžugorju. Leta 2015 je papež Frančišek dejal, da je komisija že prišla do zaključkov.

Toda po letu dni se še niso izjasnili in še vedno ostaja aktualno stališče jugoslovanske škofovske konference iz leta 1991, v kateri so dejali, da se "Cerkvi ne mudi" v najdbi zaključkov, ob tem pa priznavajo Medžugorje kot mesto molitve.

Romarji kot v Fatimi ali Lurdu

V Medžugorju se je San Martinova s starši udeležila svete maše. Med povzdigovanjem so vsi trije slišali kričanje, kot da bi nekoga v bližini ubili, vendar se nihče izmed udeleženih za to ni zmenil. Par poleg njih ji je pojasnil, da je po knjigah sodeč to kričanje demonov in da sta kričanje že slišala na prejšnjem romanju.

"Ob mojem bivanju v Medžugorju se moji občutki niso razlikovali od tistih v Fatimi ali Lurdu in tudi ljudje se mi niso zdeli prav nič drugačni," zaključuje svoj zapis.

O vidcih niso vedeli povedati veliko, prej so prišli v romarski kraj in na mesto molitve, ugotavlja.