Modrost desetega brata: naravne kreposti in stodrugi rojstni dan Zorka Simčiča

Leto je naokoli, zarje vse lepše in zgodnejše, čas je za umiritev, refleksijo, za praznik Kristusa Kralja in tudi – nismo pozabili – za praznovanje stodrugega rojstnega dne dragega akademika, pisatelja, kulturnika in vseživljenjskega popotnika Zorka Simčiča. Prehodil je pot od Maribora prek Ljubljane, Gonarsa, Koroške, Trsta do Buenos Airesa in se po mnogih letih končno vrnil na domača tla, kjer danes hrepeni, da vendarle zasliši glas: »Dovolj … Je zadoščeno,« kot je zapisal v neki pesmi.
Zorka Simčiča (102) lahko prepoznamo tudi kot »poslednjega človeka rodu, ki bi moral umreti«, sem pisal lani. Kot nosilca idej, vrednot, vzgoje, ki se danes zdijo oddaljene tisočletje. Pripada rodu, ki je bil iztrebljen, izgnan ali utišan, uničen fizično ali vsaj mentalno, rodu Grozdeta, Ehrlicha, Strleta, Ušeničnika … In temu rodu mučencev in izgnancev Slovenci, še posebej katoličani, danes dolgujemo ne le spomin in čast, ampak tudi to, da ga poskusimo razumeti in mu prisluhniti ter zavoljo njegovih žrtev sami živeti dobro in sveto, ohraniti in poživiti dediščino in (na)rod.
Kako konkretno naj to počnemo, po čem naj se ravnamo, kaj bi nam položili na srce starešine? »Že 40 let nisem nikogar slišal v pridigi govoriti o naravnih krepostih. Teološke brez teh nič ne pomagajo!« mi je potožil Simčič in enako poudaril v svojem zadnjem intervjuju. Res bi tisto, kar manjka v življenju sodobnega Slovenca, težko bolje povzeli kot s pomanjkanjem in sploh nepoznavanjem razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti.
Naravne kreposti
To so tisti štirje pojmi, »v katere je zahodno krščanstvo vajeno zgoščeno zajeti to, kar naj usmerja in oblikuje človeka«, piše Josef Pieper o človeških oz. kardinalnih, dobesedno »tečajnih« krepostih, ki dopolnjujejo tri Božje oz. teološke, gotovo znane vsakemu kristjanu: vero, upanje in ljubezen. Kreposti niso lastnosti čistunstva ali hipokrizije, ampak »trajna in trdna razpoloženja delati dobro«, pravi Katekizem Katoliške cerkve. Človeku omogočajo ne le delati dobra dejanja, ampak si za to tudi z vsemi čutnimi in duhovnimi močmi prizadevati.
Vera, upanje in ljubezen izvirajo iz Boga in nas k njemu usmerjajo, usposabljajo nas za življenje v povezanosti z njim. V njih pa temeljijo človeške kreposti, ki so jih prepoznali že stari Grki in Rimljani, Judje in seveda kristjani. Pieper ta nauk imenuje »eno od velikih odkritij v zgodovini človekovega samorazumevanja«, ki je še vedno sestavni del evropskega uma, osnovna sestavina evropske zavesti. Človeške kreposti so po Katekizmu »trdne drže, stalna razpoloženja, trajne popolnosti uma in volje, ki uravnavajo naša dejanja, urejajo naše strasti in vodijo naše vedenje v skladu z razumom in vero«. Pridobimo jih človeško, hkrati pa so rezultat in vir dobrih dejanj.
A tako kot vsej resnični etični podobi o človeku se je razsvetljenski liberalizem, nekako od 17. stoletja vodilni filozofski nazor, tradicionalnim krepostim zoperstavil, trudi se jih ponarejati in ukinjati. Kako dobro mu je posebej v zadnjih desetletjih uspelo, se jasno kaže tako v naši veri kot družbi, tudi če potrebujemo človeka iz drugega časa, da to prepozna.
Razumnost
Razumnost je prva med krepostmi človeka, roditeljica vseh drugih in tista, ki smo jo najočitneje zavrgli. Je način, kako ima človek v posesti dobrino razuma, torej resnico; resnico, o kateri smo danes prepričani, da kot ena in edina, veljavna za vse, niti ne obstaja – uspešnica What is a Woman to lepo prikaže. Razumen človek pa ne le spoznava resnico, ampak svoje ravnanje z njo tudi usklajuje. Zakone resničnosti torej spozna, prizna in na novo vzpostavi – vse odločitve in dejanja v konkretnih situacijah sprejema na njeni podlagi. Brez tega seveda nobena krepost sploh ni mogoča. Razumnost določa, kaj je dobro in kaj ne. Kaj je razumno, pa je odvisno od posamezne stvari, torej resničnosti oz. Boga, ki jo je ustvaril.
Še preprosteje razloži C. S. Lewis: »Razumnost pomeni praktično zdravo pamet, vzeti si čas za premislek, kaj delaš in kaj bo verjetna posledica tega.« Je umetnost prepoznavanja, kaj je v konkretnih situacijah prav: nauk Cerkve mi pove, da je treba ljubiti bližnjega, razumnost pa, kako naj to uresničim. Jeza, poželenje in malodušje jo najpogosteje zameglijo, še posebej pogubna pa ji je prevlada čustev.
Prav v tem je ključna zmota, ki pustoši po veri in misli zahodnega človeka. To prepoznava Simčič: »Človek danes ne razmišlja in tako mu ne uspe in ne uspe odkriti, da vse naše tako moralne kakor ekonomske krize izhajajo prav iz prakrize razumnosti,« je nekoč dejal v intervjuju.
Kontroverzna epizoda Družininega Reflektorja o umetni oploditvi je to krizo vladavine čustev boleče jasno pokazala: vem, kaj je nauk Cerkve, ampak jaz čutim, da mi Bog govori drugače, čutim, da Bog v moji situaciji želi, da storim proti nauku. Ne. Sodobna psihologija ima prav, ko nas spodbuja k prepoznavanju lastnih čustev in k pozornosti do tega, kakšna so – podobno kot so puščavski očetje pisali o nujnosti budnega spremljanja misli, ki nas navdajajo – a ko čustvo prepoznamo, se moramo od njega oddaljiti, ga presejati s sitom razuma, ne pa ga vzeti za vodilo. Po vojni pobiti in izgnani se niso odločili za zvestobo veri, ker bi v sebi vsi začutili kak globok klic, ampak ker so vedeli, da je tako prav. Ker so poznali Kristusovo besedo in ker so razumno ugotovili, kako jo upoštevati v kritičnem trenutku.
Pravičnost
Prav oni še vedno trpijo pomanjkanje pravičnosti, druge človeške kreposti, ki se ne nanaša le na odnose med posamezniki, ni le menjalna, kot jo razume liberalizem, v njej ne iščemo le pogodbene izravnave interesov in trga. Krščanstvo nad posamezniki vidi skupnost, zato išče tudi dolžnost skupnosti (države) do posameznika in posameznika do skupnosti. Pravičnost pomeni stanovitno voljo, da damo Bogu in bližnjemu, kar jima gre. Bogu vso čast, krivično izgnanemu domovino, mrtvim grob, žalostnemu tolažbo. In odsotnost pravičnosti še posebej intenzivno čutimo. Kot Zorko Simčič, ki si v eni izmed pesmi zamišlja prihodnost, ko bo na »zlatih jasah sredi kočevskih gozdov« za pomorjene končno gorela svečka ob svečki »v zvest spomin / na vsa ta dolga temna leta, / ko so bili nam / luč«.
Če je poštenje dobro, mora biti njegova odsotnost zlo. A kot pravi Pieper, sodobni svet ne prepoznava globoke narave slednjega, njegove dvojne podobe krivde in kazni, »to je zla, ki ga delamo, in zla, ki ga trpimo«. Brez tega, brez zavesti o padcu izvirnega greha in izkrivljeni naravi, ki jo imamo zaradi njega, tudi kreposti zmernosti in srčnosti ne more biti. Zmernost je boj, je brzdanje privlačnosti naslad in ustvarjanje ravnotežja, notranjega reda narave, ki je v nas porušen. Ta resnica pa je nasprotna domnevno absolutni merodajnosti osebe same, njenih čutov in čustev. Prav neposredna posledica nezmernosti in strežbe naši želji po udobju je »čudna apatija, mrtvilo, utrujenost, ki je padla na evropsko dušo« in o kateri sta pisala Simčič in Komar.
Srčnost
Od tod tudi odsotnost boja proti zlu, vzdrževanja in napadanja njegove strašne moči, kar je naloga srčnosti. Etično življenje ni nič malomeščanskega ali strahopetnega, kristjan si prizadeva za naporno dobrino. Liberalizmu se to zdi nesmiselno, hkrati pa, kot opozori Pieper, časti navidezno srčnost v obliki zavzetosti in predanosti čisto vseeno čemu. To je slovenski javnosti dobro znan predrzni aktivizem nekaterih nevladnikov.
To so naravne kreposti, ki nam jih priporoča »poslednji deseti brat«. Stare resnice zanj, nekaj povsem novega za povprečnega kristjana danes. Hkrati pa ob Božji milosti, ki nam daje moč zanje, edina pot doseganja »zvestobe za nazaj, poslanstva za naprej« in naše ohranitve. Kot je zapel slavljenec:
Korak me spet zapeljal je po isti poti
skozi isto vas. Pa sem odkril:
Od kuge ne, ne od vojská
od želje po ugodju gine rod.
Izbrano za naročnike
Zadnje objave

O vinski trti, vinu in Slovencih, ki ga ne znamo po pameti piti

France Prešeren (6/12): »Ran mojih bo spomin in tvoje hvale ...«

[Gledali smo]: Spokorjena ljubica

[Prejeli smo] Zadeva Trenta je vkopana v slepi ulici

Babičin zdrobov puding z jabolki

Trump ukinja ameriški denar tudi za slovenske nevladnike in leve politične aktiviste
Ekskluzivno za naročnike

France Prešeren (6/12): »Ran mojih bo spomin in tvoje hvale ...«

[Gledali smo]: Spokorjena ljubica
Prihajajoči dogodki
Odtisni svoj grb (počitniška ustvarjalnica za otroke)
Mladen Bogić: Porečanka (muzejsko predavanje)
Video objave
Izbor urednika

Trump ukinja ameriški denar tudi za slovenske nevladnike in leve politične aktiviste

Pozabljeni Slovenci - Benedikt Kuripečič

Kartagina mora biti porušena

4 komentarjev
Jože Kurinčič
Najllepša hvala, g. Šifrar, za članek o krepostih. Menim, da ste se tako, s popularizacijo naravnih kreposti, več kot primerno poklonili slavljencu ob njegovem 102. rojstnem dnevu. Vam čestitke, g. Zorku Simčiču priznanje in zahvalaž za preroško delo. Naj bo v jeseni življenja vesel obilnih sadov, spravljenih v slovenski duhovni kašči. Veselimo se jih lahko tudi vsi, ki smo se ob njih hranili in se bomo še.
kdorkoli
Gospodu Simčiču za rojstni dan vse najboljše, avtorju pa čestitke za lepo pisanje!
Andrej Muren
Vse najboljše za Vaš rojstni dan in še na mnoga leta!
Ljubljana
Vse najboljse g. Simcic !
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.