Možina kriv, ker je povedal resnico?

12. decembra 2025 je bila še ena obravnava v procesu sojenja Svetlani Makarovič, ki jo dr. Jože Možina toži zaradi javnega sramotenja in pozivov k utišanju, kar si je pred štirimi leti privoščila Makarovičeva. Povod za njeno dejanje naj bi bila avtorska komentatorska oddaja Utrip na RTV Slovenija, v kateri je 15. januarja 2022 dr. Možina povedal nekaj dejstev o tako opevani dražgoški bitki.

Ta dejstva demantirajo propagandno verzijo »junaškega« dogodka, ki so jo v desetletjih po vojni ponavljali komunistični oblastniki. Gospo so tako zelo zmotila, da je sestavila sramotilno besedilo, v katerem je Možino ozmerjala, da je »poklicni lažnivec«, »izdajalec«, da »potvarja zgodovino«, da je »obrekljivec brez časti«, »zmené, nikoli sito«, »žre se, baše in kozla«, na koncu pa je pribila: »Jezik za zobe, Možina!« Besedilo je pozneje v javnosti, na prireditvah, povezanih z NOB, večkrat ponovil mladoletnik in bil za to nagrajen z aplavzom.

Zadeva zaradi tega in mnogih drugih okoliščin sploh ni tako nedolžna, kot se morda zdi na prvi pogled. Obe vpleteni osebi sta javnosti zelo dobro znani. Dr. Možina je priznan zgodovinar, novinar in televizijski voditelj, avtor številnih (nagrajenih) dokumentarcev. Makarovičeva je podpisana pod mnogo pesmi in pravljic, ki jih otroci dobro poznajo in jim radi prisluhnejo. Toda ima še eno lastnost: iz vsega srca sovraži Cerkev in vse, kar je povezano z njo. Zelo očitno je to pokazala leta 2000, ko je zavrnila Prešernovo nagrado, ker jo je takrat prejel tudi Marko Ivan Rupnik. Njene sovražne izpade proti Cerkvi smo videli mnogokrat, eden opaznejših je bil 16. novembra 2025, ko je temu na kongresu stranke Mi, socialisti! posvetila kar nekaj minut. Pohvalila se je, da je na vprašanje novinarja, kaj je največja nevarnost za našo mlado državo Slovenijo, odgovorila, da je to »Rimskokatoliška cerkev«. Potožila je, da si je pred leti nakopala kazensko ovadbo, ker je rekla, da je njena »državljanska dolžnost« »sovražiti institucijo Rimskokatoliške cerkve«. Ta naj bi bila v prejšnji državi postavljena tja, kamor spada, ter je »najbolj profitna, krvoločna, kriminalna organizacija, kar jih je kdaj bilo«. Meni, da je to, kar si Cerkev danes dovoli, šlo čez vse meje. Če bi videli njen izraz in bučen aplavz prisotnih ob njenem nastopu, bi se zgrozili. O tožbi Možine pa je povedala, da se je znašla pred sodiščem zaradi verza »partizanstvo je vrednota, domobranstvo pa sramota«. To je laž, saj ji tega njenega mnenja, nihče ne očita – in ona to dobro ve.

Če bi videli njen izraz in bučen aplavz prisotnih ob njenem nastopu, bi se zgrozili. 

V tej luči je posebne pozornosti vrednih nekaj vprašanj, ki jih je bil deležen dr. Možina na sodišču pred slabim mesecem. Mediji so to večinoma zamolčali. Sluga, odvetnik Makarovičeve, je Možino spraševal, ali pozna Janeza Janšo, ali se je z njim posvetoval o tej tožbi, ali je ustanovni član Združenja novinarjev in publicistov. Sodnica sicer vseh vprašanj ni pustila, a vendarle. Odvetnik je pozneje povedal, da je Možina »ustanovni član desničarskega združenja novinarjev«. Po besedah Makarovičeve naj bi Možina študiral teologijo in bil vpleten v izbiro Marka Ivana Rupnika za Prešernovo nagrado (oboje je sicer laž). Vse to naj bi bila olajševalna okoliščina za sramotilno in žaljivo besedilo Makarovičeve.

Toda zakaj bi Možino spraševali o tem, koga pozna, kakšne so njegove vrednote, kakšno združenje je (so)ustanovil? Zakaj bi bilo pomembno, kaj je študiral? Mar bi to lahko bilo opravičilo za njen nesramni napad? Odvetnik Makarovičeve in ona sama bi očitno želela prikazati, da je Možina sam kriv za sramotenje, ki ga je uprizorila – glede na to, koga pozna, v kakšnih krogih se giblje, v kaj veruje in za kakšne vrednote se zavzema. Ali se zavedamo, kaj to pomeni?

Očitno je, da v tem sojenju ne gre le za Jožeta in Svetlano. Da je stvar širšega pomena, se zaveda marsikdo. Zato se primer vleče že četrto leto, zato je RTV odstopila kot tožeča stranka in je Možina pri tem ostal sam, zato so bila vprašanja dr. Možini usmerjena v njegovo vrednotno usmerjenost in ne v dokazana dejstva, na katera je spomnil v oddaji Utrip. Kot na čisto pravih partijskih sodiščih. Tudi takrat so prikazali, da naj bi bila žrtev sama kriva za to, kar se ji je zgodilo; da so ljudje sami odgovorni, da jih komunisti ubijejo, jim vzamejo premoženje in jih šikanirajo. Krivi so bili, ker so bili verni, pošteni, delavni, kmetje, podjetniki, intelektualci. Krivi so bili, ker so povedali resnico, kar je ogrozilo njihovo laž.

V tem sojenju gre za boj med resnico in lažjo, med vrednotami življenja in smrti, za pravico do izražanja kritične misli, pa tudi pravico poznati Janeza Janšo ali pa kakšnega drugega Janeza, za pravico do vrednotnega in verskega prepričanja, celo obstoja in ne nazadnje za pravice in dostojanstvo katoličanov ter slovenske Cerkve. V tem sojenju gre za to, ali bo dovoljeno odkrito sovraštvo in napadi na kritike laži. Če bo enkrat dovoljeno, kar si je privoščila Makarovičeva in za njo ponavlja mladoletnik, ki za to prejme bučen aplavz, se bomo spet znašli tam, kjer smo že bili – v diktaturi. Pri tem pa ne gre spregledati, da se z obsojanjem besed in sramotilnih dejanj Makarovičeve oglasi le malokdo; tudi iz vrst t. i. desnice in cerkvenih veljakov ter laikov. Se res ne zavedamo, da ne gre samo za Jožeta in Svetlano?

(D233, 3)