Na Blejski otok z letalom?

Saga o pletnarjih in prevozih na Blejski otok se je (zgleda) končala. Turistična sezona se je že začela z velikonočnimi prazniki, nekateri akterji pa so namesto konstruktivnega in poslovnega odnosa ponujali le svojo trmo.

Pojdimo po vrsti. V medijih zakroži pozitivna novica, da bodo lahko turisti od 1. aprila na avtobusni postaji v Ljubljani skupaj z avtobusno vozovnico kupili tudi karto za linijski prevoz na Blejski otok, ki ga bo ponujala upraviteljica objektov na otoku, Župnija Bled oz. družba Blejski otok d.o.o..

Dobrodošel paket storitev, kakršnega poznajo po vseh uveljavljenih turističnih destinacijah zahodnega sveta. Cena paketa bi bila 19,5 eur (v ponudbi je bila zgolj pakenta storitev v navezavi z Avtobusno postajo Ljubljana), turist pa bi se lahko zadrževal na otoku poljubno časa.

Podatek o času ni zanemarljiv, saj so gostje za ogled otoka do sedaj imeli na voljo le 40 minut. Če je to res, je nekoliko nerazumno, saj si vsak turistični ponudnik želi gosta zadržati čim dlje in ne čim manj časa na svojih lokacijah ...

Pletnjarji vzamejo pravico v svoje roke

Blejskim pletnjarjem očitno to ni bilo všeč, zato vzamejo »pravico« v svoje roke in župnikovo pletno namenjeno linijskemu prevozu postavijo na kopno. V znak protesta še svoje. Samo za medklic: tista pletna je zasebna lastnina in če nekdo nedovoljeno posega po njej, gre za kaznivo dejanje.

Deset dni kasneje, po dogovoru z Občino, so pletne spet zaplule po jezeru. Končno.

Taka drža, ki paraliza pomemben del blejskega in tudi slovenskega turizma, je nekoliko nenavadna, saj bi moralo biti vsem akterjem v interesu, da se gostom ponudi čim več in od njih tudi čim več iztrži.

Predstavljate si, da bi v Benetke lahko prišli samo z znamenitimi tradicionalnimi gondolami, ki prepeljejo največ dve osebi in cena za prevoz znaša 120 eur na osebo ... oni bi se sklicevali na starodavno tradicijo, vi bi pa mesto gledali od daleč iz lagune.

V Benetke le s tradicionalnimi gondolami?

Kot oseba, ki živi v turističnem kraju in kot nekdo, ki se kot turist pogosto podam na pot po Sloveniji in v tujino, moram priznati, da sem nad tem ravnanjem precej začuden in ogorčen.

Predstavljate si, da bi v Benetke lahko prišli samo z znamenitimi tradicionalnimi gondolami, ki prepeljejo največ dve osebi in cena za prevoz znaša 120 eur na osebo ... oni bi se sklicevali na starodavno tradicijo, vi bi pa mesto gledali od daleč iz lagune.

Danes seveda v Benetke lahko pridete z vlakom, linijskimi ladjicami, gliserjem, s križarko ali z letalom. Saj je v interesu vseh prepeljati čim več turistov na vse možne načine.

Bomo morali na Blejski otok preko humanitarnega koridorja z letalom, kakor v času hladne vojne na zahodno stran Berlina?

Slovenskim vernikom bi na Blejskem otoku lahko ponudili Veliko bogoslužnih in kulturnih vsebin, če bi prevoz uredili na organiziran in cenovno dostopen način.

Monopolni položaj ne bi smel ovirati turistične ponudbe

In če je prišlo do te situacije, se sprašujem ali so vsi opravili svojo »domačo nalogo«? Kdo je v državi dolžan reševati infrastrukturne ovire? Če obstajajo koncesije, ki določajo, kdo sme in kdo ne sme voziti po Blejskem jezeru, bi bilo smiselno pogledati pogoje, ob katerih so pravico do prevažanja potnikov dobili in da njihovo podeljevanje ne ovira turistične ponudbe, gospodarjenja s kulturno dediščino in nenazadnje verske dejavnosti.

Na otoku še vedno stoji romarska cerkev in morda bi si kdo od »lubih Slovencev« želel tja samo na romarsko pot, peljati družino, pomolit ali k maši, ne da za to plača celo premoženje. Slovenskim vernikom bi lahko na takšni lokaciji ponudili veliko bogoslužnih in kulturnih vsebin, če bi prevoz uredili na organiziran in cenovno dostopen način.

Imam občutek, da je zgodba s pletnarskim zapletom samo še ena v nizu izgubljenih odličnih turističnih priložnosti, ki bi jih podjeten in razumen gospodar znal dobro unovčiti. Slovenija ima toliko naravnih in kulturnih danosti, da bi lahko živeli samo od tega.

Seveda ob predpostavki, da bi bili zakoni in pravila napisani v prid trajnostnemu in dobičkonosnemu gospodarjenju ter bi ljudje raje gledali na skupno dobro, kakor na svoj interes.

Ampak očitno nam gre še vedno preveč dobro, da bi morali kaj spremeniti. Do kdaj še?