Na drugi strani urgence: Zakaj se je sistem zlomil

Zagotovo ste slišali za koga, ki je na urgenci čakal po več ur na pregled ali na prosto posteljo, celo več dni. Morda ste sami bili v takšnem položaju. Tokrat bi vam rad predstavil drugo stran, torej tisto, ki se dogaja onstran zidov urgentnih čakalnic, ker ravno urgence so kraj, kjer se v zadnjem času bije najhujša zdravstvena bitka.

Letos sem na študiju v tujini. V Slovenijo sem prišel za praznike, a sem si vzel nekoliko daljši dopust, da sem lahko prišel oddelat nekaj dežurstev in nekaj dni urgence. Najpogostejše vprašanje je, zakaj sem se za to odločil, če mi ni treba, ampak ko vidiš, v kako izčrpavajočih razmerah se dela v urgentnih centrih, je bolj na mestu vprašanje, zakaj ne bi ostal še kakšen teden.

Ta nekajmesečna odsotnost ti za trenutek omogoča pogled "od zunaj". Videl sem kolege, ki imajo po šest 24-urnih dežurstev v enem mesecu, kako so kronično izčrpani in kako to vpliva na njihovo vsakdanje življenje. Delati 250 ur v mesecu vsak mesec je težko; oddelati te ure večinsko na urgentnih deloviščih pa je naravnost nečloveško. Vam povem eno skrivnost: Nihče ne dežura rad. Dežurstva so tudi nehvaležna, ker običajno pokrivamo več delovišč naenkrat. Ambulanta na urgenci, oddelek, pacienti, ki čakajo na sprejem, konziliarni telefon, eni še covid ambulanto. Pogosto se zgodi, da imaš dva prizadeta pacienta na različnih koncih in moraš koordinirati dve urgentni situaciji – naenkrat. Za mnoge je vir migrene, gastritisa, anksioznosti in nespečnosti.

Vsi smo raje z družinami, doma. Veste, tudi mi smo ljudje. Pa vendar se vsi zavedamo, da če nas ne bi bilo, naše družine, naši prijatelji in naša skupnost ne bi imeli nujno potrebne zdravstvene oskrbe. Zato oddelamo še šesto ali sedmo dežurstvo. Ampak ta moralni pogon že dosega svojo skrajno mejo.

Vsi smo raje z družinami, doma. Veste, tudi mi smo ljudje. Pa vendar se vsi zavedamo, da če nas ne bi bilo, naše družine, naši prijatelji in naša skupnost ne bi imeli nujno potrebne zdravstvene oskrbe.

Nekaj sodelavcev odhaja, nihče seveda ne prihaja na novo. En odličen zdravstveni tehnik v odhajanju mi je zadnjič rekel: "Saj veste, vsak dan je slabše. Čemu naj vztrajam, ko vem, da bo jutri slabše kot danes?" In ostanem brez besed. Človeka, ki svoje življenje posveča drugim, so oželi eno stopnjo preveč in zdaj ima dovolj. Druga medicinska sestra, krasna, natančna in vedno nasmejana, je imela tokrat podočnjake, s turobnim glasom mi je samo rekla češ, ostanite v Ameriki, kaj še tukaj delate.

Zakaj je stanje v urgentnih centrih tako napeto?

Zagotovo se pozna zasičenost primarnega nivoja, kjer ne uspejo pregledati vseh pacientov. V nekaterih krajih je stiska izjemna in se odraža v velikem številu napotitev na urgenco, ponekod je napotitev na urgenco rešitev bolj za zdravnika kot pa za pacienta. V bolnišnicah velikokrat pojamramo o upravičenosti prejetih napotnic, ker kdaj pa kdaj pridejo ljudje brez potrebe. Ampak, če sem iskren, nam ni težko biti generali po bitki v urgentnih centrih, ki imajo ves laboratorij, vso možno opremo in kup specialistov na voljo.

Ponekod je napotitev na urgenco rešitev bolj za zdravnika kot pa za pacienta.

Drug izziv so bolnišnične kapacitete. Zaradi pomanjkanja kadra so postelje v bolnišnicah polne. Spraviti pacienta na oddelke je cel podvig: Zdravniki klicarimo po bolnišnici (in drugih bolnišnicah), da najdemo prosto posteljo za našega pacienta in za to posteljo barantamo, kot da bi šlo za lastne starše. Posledično so opazovalnice postale zasilni oddelki, kjer pacient odleži, dokler ne najdemo prostora zanj. To je dodatna obremenitev tudi za urgentne sestre, ki jih redko kdo vpraša, ali je njih dovolj. Na urgenci se argument o pomanjkanju kadra konča: Kdor pride na urgenco, mora pač biti oskrbljen, kar od tam zaposlenih in razporejenih zahteva enormen napor in ima svoje posledice v veliki fluktuaciji kadra.

Te strani zgodbe ljudje ne morejo spremljati. Razumljivo je, da vidijo polno čakalnico v urgentnem centru in se jezijo na tiste, ki jih vidijo. Zadnjič so mi "grozili", da bodo poklicali novinarje – jaz pa sem si mislil, da bom kar sam napisal in objavil.

Včasih se zgodi, da ima pacient občutek, da se z njim nihče ne ukvarja, če ni fizično v ambulanti. Naj ta del pojasnim: Če pacient čaka pred ambulanto, jaz spremljam pojavljanje rezultatov laboratorijskih izvidov, naročim kakšno preiskavo glede na nove podatke, gledam, če je že opravil rentgen, če je rentgen že viden v računalniku, se dogovarjam za nadaljnje preiskave, delam plan zdravljenja ali konzultiram specialista drugih strok – to pa takrat, ko vidim nekaj v izvidih ali klinični, kar mi ni všeč, in poskusim pacientu rešiti morda še kakšno težavo.

Zadnjič smo odkrili rak kože, drugi dan levkemijo, tretji dan revmatološko bolezen. To delamo za več pacientov vzporedno, tudi za tiste, ki čakajo v opazovalnici na sprejem k nam, saj jih mora nekdo voditi. Ko pride pacient prvič v ambulanto, sem jaz že pogledal zgodovino, zdravila v sistemu in napotnico, s katero pride. Ko ga po pregledu povabim drugič v ambulanto, takrat imam praviloma večino obravnave že zaključene. Četudi ne vidite vmesnih korakov, vam zagotavljam, da je teh največ, ko ste zunaj pred ambulanto.

Plačani slabše od serviserjev bojlerjev, a denarja v sistemu dovolj

O plačilu je bilo izrečenega veliko. Plačilo je slabo: Vsaka ura popravila računalnika ali bojlerja je ovrednotena dvakrat ali trikrat toliko kot moja ura na urgenci. Res je, da tisti, ki delajo največ časa in so najboljši strokovnjaki in profesorji, imajo višje plače. Večina pa ima za 40-urni teden precej povprečno plačo, zdravnik začne kariero celo z minimalno.

In zdaj, če ste slišali, minister Bešič Loredan grozi z objavo plač določenih zdravnikov. Vsaka grožnja je tak poden, da bi terjalo takojšen odstop ministra Loredana, ki se še kar ni zgodil, pa bi se moral – že včeraj. In vendar, te grožnje so nedostojne tudi zato, ker nihče nima višje plače, kot jo je imel Golob v Gen-I. In če si visoke plače ne zaslužijo naši največji zdravstveni strokovnjaki, kdo naj si jih zasluži?

Dokler se vaš zdravnik vozi v starem golfu, dobavitelj preplačane medicinske opreme pa z zasebnim letalom, je denarja več kot dovolj.

Res je, da višje plače ne bodo rešile sistema, zato ker plača ni namenjena reševanju sistemov, ampak nagrajevanju opravljenega dela – in tako kompleksno delo preprosto ne more biti vredno pol toliko kot popravilo bojlerja. Sistem se bo rešil, ko bomo opustili sovjetsko zasnovo zdravstva in sprejeli zdravstveni sistem, kot ga imajo naše severne sosede, ampak to je tema za drugič.

Glede financiranja recimo bobu bob: denarja je v sistemu dovolj. Dokler se vaš zdravnik vozi v starem golfu, dobavitelj preplačane medicinske opreme pa z zasebnim letalom, je denarja več kot dovolj. Kaos v zdravstvu je priročna kulisa, da se v ozadju dogajajo sumljive poteze. Ste opazili, da so HSE (Holding Slovenskih Elektrarn) dokapitalizirali s 500 milijoni evrov? Torej dali so več denarja tja, kjer so plače po 14.000 evrov na mesec. Najbrž niste vedeli, ker se take stvari delajo po tihem. Mimogrede, 500 milijonov evrov je 74.000 evrov na vsakega zdravnika, 500 evrov na vsakega davkoplačevalca. Ampak baje plešemo. Oz. plešejo.

Ni presenečenje, da se je zdravstveni sistem zlomil. Presenečenje je le, da je tako dolgo zdržal. Kot proti zahodnemu Berlinu, zdravstveni delavci odhajajo iz takega sistema. V zasebništvo, v tujino ali ven iz medicine. Celo iz bivše Jugoslavije ne hodijo več k nam, kar vlada pripisuje bojda nečloveškim izpitom iz slovenščine, kar je žaljivo tako za nas kot za njih, ki gredo raje v Nemčijo ali Avstrijo, kjer se prav tako morajo naučiti jezika. Posledično nas je zdravnikov v Sloveniji statistično premalo, predvsem v strokah, kjer ni možnosti za delo drugje (pri zasebnikih). Zakaj bi kdo šel specializirati zato, da si potem ne more privoščiti varstva za otroke, ker varstvo stane več, kot dobi plačano dežurstvo?

Kljub vsemu gre za poslanstvo, ki ga opravljamo radi. Vsakič, ko ob zaključku dežurstva hodim domov, nazadnje včeraj zjutraj, grem v mislih skozi paciente, če nisem česa pozabil ali če bi lahko naredil kaj drugače. Ta miselna telovadba se zliva z zadovoljstvom, da smo kljub težavam in preprekam naredili nekaj dobrega in koristnega za našo skupnost. Strnjeno v en stavek, kot običajno zaključim navodila pacientu: Če nas rabite, smo tu.