Na obisku v Sloveniji drugi človek Vatikana, kardinal Parolin

V Slovenijo prihaja na obisk vatikanski državni tajnik, kardinal Pietro Parolin. Ni samo številka 2 v cerkveni hierarhiji, ampak je odličen in izvrsten diplomat, ki se lahko posredno in neposredno ponaša z zavidljivimi dosežki na mednarodni ravni.

Kdo je kardinal Parolin?

Pietro Parolin se je rodil v kraju Schiavon pri mestu Vicenza v severni Italiji, par sto kilometrov od naše meje. Po posvečenju je tri leta deloval v pastorali, potem pa je vstopil v diplomatsko službo Svetega sedeža. Tukaj se je hitro izkazal za delovnega, sposobnega in premišljenega sodelavca raznih državnih tajnikov. Leta 2009 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za apostolskega nuncija v Venezueli in posvetil v nadškofa. Leta 2013 ga je papež Frančišek imenoval za svojega državnega tajnika, člana sveta kardinalov za reformo kurije ...

Diplomatska kariera

Kot spreten in umirjen diplomat se je kmalu izkazal za pravega reševalca konfliktnih in navidezno nemogočih situacij. Leta 1992 je kot sodelavec na nunciaturi v Mehiki pomembno prispeval k priznanju katoliške Cerkve in vzpostavitvi diplomatskih stikov s Svetim sedežem.

Leta 2002 se je ukvarjal z Vietnamom, leta 2005 – ob začetku pontifikata papeža Benedikta XVI. – pa z vprašanjem Kitajske. Ravno v tem kontekstu je leta 2007 dozorelo in doživelo objavo pismo papeža kitajskim vernikom, ki še danes velja za enega pomembnejši mejnikov v odnosih Cerkev-Kitajska.

Kardinal Parolin predstavlja tisto najbolj žlahtno vatikansko diplomatsko šolo, ki izhaja iz poglobljenega študija primerov, poznavanja razmer na terenu in iskanja možnih rešitev.

Leta 2009 Parolin odide v Venezuelo, kjer v dobi vladanja Huga Chaveza, kljub nemirnim časom in nasprotovanjem lokalnih politikov, doseže navezavo diplomatskih odnosov. Kot državni tajnik je priča politični in diplomatski otoplitvi med Kubo in ZDA. To sicer ni izključno njegov uspeh, saj so se pomembni koraki dogajali že pod prejšnjim papežem, vendar je odigral odločilno vlogo.

Od velikih diplomatskih tem ostajajo odprte še Rusija in srečanje med moskovskim patriarhom in papežem, napetosti v Sredozemlju in Kitajska. Da, tista Kitajska, kjer so jezuiti v času Mattea Riccija pustili izjemen vtis in si prislužili visok ugled.

Kitajska

Ravno vprašanje Kitajske ostaja odprto in kompleksno za obe strani. Papež Frančišek je v nekem intervjuju na vprašanje, na katerem mestu se v njegovi agendi nahaja Kitajska, pokazal s prstom na svoje srce in dejal: »tukaj so, pri srcu!«.

Medtem ko nekateri opazovalci in komentatorji opozarjajo, da se lahko razmere med Svetim sedežem in Pekingom poslabšajo zaradi vloge kitajskega kardinala Josepha Zen Ze-kiu in njegovega zavzemanja za demokracijo in svobodo izražanja, je potrebno opaziti še drugo plat zgodbe.

V teh dneh naj bi se zgodil epohalni premik med Svetim sedežem in Kitajsko. Tam namreč škofe izbira in imenuje vladajoča komunistična partija, Vatikan pa jih ne priznava. Tako so katoličani zbrani v dve Cerkvi: ena je poslušna Rimu, druga Pekingu. Premik ki naj bi se zgodil je v tem, da bo komunistična partija izbrala in predlagala kandidate za škofe v Rim, papež pa jih bo legalno izbral in imenoval. Čeprav se zdi navidezno majhen korak, v resnici gre za velik premik, ki utegne odpreti vrata novim odnosom med Katoliško Cerkvijo in azijsko vzhajajočo velesilo.

Pred kakšnim vidnim rezultatom bo potrebno še veliko spretnih diplomatskih potez, vendar upanje umre zadnje ... bomo morda dočakali podobo papeža Frančiška, ki sestopa iz letala na letališču v Pekingu in daruje mašo na trgu nebeškega miru?

Drugi najmlajši kardinal državni tajnik v zgodovini Cerkve ima torej pred seboj še kar nekaj izzivov. Kardinal Parolin predstavlja tisto najbolj žlahtno vatikansko diplomatsko šolo, ki izhaja iz poglobljenega študija primerov, poznavanja razmer na terenu in iskanja možnih rešitev.

On je pravi človek ob pravem času na pravem mestu. Ko se zdi, da po svetu divjata nekontroliran bes in sovraštvo, da je strah postal osrednja tema vseh pogovorov, ostaja upanje, da lahko spretna in ponižna diplomacija premaga glasno rožljanje orožja.