Namesto Evrovizije – Kordišvizija?

Ker Slovenije letos zaradi politične odločitve RTV Slovenija ne bo na Evroviziji, smo takoj po božično-novoletnih praznikih dobili nadomestni televizijski spektakel – predvolilna soočenja. Medtem ko smo si med prazniki še enkrat ogledali vseh pet delov filma Sam doma, pospravili božične okraske in pojedli zadnje piškote, so nam z malih zaslonov ob hladnih januarskih večerih že začeli mahati kandidati prihajajočih državnozborskih volitev. Če je Evrovizija tekmovanje v treh minutah nastopa, so soočenja očitno tekmovanje v eni minuti popolne suverenosti – ali, si upamo na glas reči, norosti?

Novoletne zaobljube je očitno več kot resno vzel Miha Kordiš. Nekdanji poslanec Levice, ki se na volitve podaja z lani jeseni ustanovljeno stranko Mi, socialisti!. Prva ocena njegovih televizijskih nastopov? Ne prodaja se kot sogovornik. Prodaja se kot format. Kot nastop. Kot nekdo, ki ne pride, da bi razpravljal, ampak povedal, kako stvari stojijo – in kako še bodo, ko bo on zraven.

Pa vendar – ko nekdo s takšnim prepričanjem govori o rušenju temeljnih nastavitev države, se človek ujame v čudno dilemo: ali naj se smejiš ali naj te resno zaskrbi. Ne zaradi ostrine besed – politika je že dolgo ostra. Ampak zaradi lahkotnosti, s katero se izrekajo obljube, ki niso retorične figure, temveč posegi v okvir, v katerem država deluje. V okvir, ki ga večina ljudi občuti zelo konkretno: skozi delo, davke, prispevke, varnost in občutek, ali bo jutri vsaj približno predvidljiv.

Stari recept v novi preobleki

Kordiš ima nekaj, kar je politično nevarno predvsem zato, ker je zelo privlačno, posebej za mlajšo generacijo, ki pogosto reagira na t. i. »triggerje«: moralno gotovost. Govori, kot da ima rešitev v žepu, kot da je svet preprost, samo ljudje so preveč zavedeni s strani temnih sil. In ko enkrat tako govoriš, ti ni treba razlagati postopkov, stroškov, posledic. Dovolj je, da najdeš sovražnika, nad njim zmaguješ v stavkih – in publika dobi občutek, da je problem rešen.

Ko enkrat tako govoriš, ti ni treba razlagati postopkov, stroškov, posledic. Dovolj je, da najdeš sovražnika.

Pri njem so sovražniki zelo jasno razporejeni: zahod, kapital, NATO, korporacije, establishment, desnica, anti-fašizem. To se sliši uporniško. A v resnici je to stari recept: politika kot osebni obračun, kot drama, kot serija. Slovenska politika je tega vajena. Pogosto se stranke gradijo okoli močnih figur in močnih čustev. Nekatere že desetletja. In ravno zato je ironično, da Kordiš, ki drugim očita kult osebnosti, zelo spretno – in zelo vztrajno – gradi svojega: sebe kot edino dosledno alternativo, kot človeka, ki »bo to res naredil«. To doslednost poudarja skoraj obsesivno. Njegova ključna obljuba ni toliko program, ampak drža: mi bomo edini, ki ne bomo popustili. In ko to povežeš z idejami, ki jih izreka, dobiš kombinacijo, ki me zaskrbi bolj kot katerakoli »barva« politike.

Recimo njegova temeljna programska mantra: »Naš končni cilj je odprava izkoriščevalskega kapitalističnega sistema …« Lepo zveni, če si jezen na svet. Če imaš občutek, da delaš veliko, dobiš malo, medtem ko nekdo drug očitno vedno dobi več. Ampak »odprava sistema« ni slogan. To je poseg v okvir. In okvir je tisto, kar omogoča, da se sploh pogovarjamo o javnem zdravstvu, šolstvu, socialni državi in – ja – tudi o minimalni plači. Ko nekdo govori o odpravi kapitalizma, mora povedati, kaj sledi, kdo odloča, kako se varujejo pravice, kako se prepreči zlorabe, in predvsem: kako se preživi vmes. Ker vmes običajno ne trpijo »kapitalisti«. Vmes trpijo navadni ljudje.

Kordiševi sladkorčki

V isti sapi zna Kordiš navreči še nekaj sladkorčkov, ki v ustih vedno naredijo tisti sladki efekt: minimalna plača, delavci, draginja. In potem pride stavek, ki je v tej kolumni vreden, da ostane zapisan, ker pokaže njegov način: »Vzeli bomo kapital, vzeli bomo bogatim in podprli bomo delavne ljudi.« To je všečno. To je refren. To je tisti del, kjer bi publika na Evroviziji mahala z zastavicami. Ampak država ni refren. Država je račun. In račun je vedno bolj zapleten kot slogan.

Država ni refren. Država je račun. In račun je vedno bolj zapleten kot slogan.

Za začetek. Za izstop iz NATA se država ne odloči na tiskovni konferenci. Iz Nata izstopiš po formalnem postopku. To ni metafora, to je pravni akt. Država pošlje uradno obvestilo depozitarju pogodbe (to so Združene države) in izstop začne veljati šele po enem letu. To pomeni najmanj leto dni politične negotovosti, diplomatskega pritiska, notranjih sporov, zavezniškega »preverjanja« in – najpomembneje – leto dni signaliziranja trgom in okolju, da država prostovoljno izstopa iz kolektivnega varnostnega okvira.

Igranje z obstojem

Varnostni okvir ni samo vojska. Varnostni okvir je tudi ekonomija. Slovenija živi od izvoza. Ne od ideoloških govorov, ne od samopodobe, ampak od tega, da naši izdelki in storitve odhajajo ven in se denar vrača noter. Če hočemo biti pošteni do ljudi, ki »hodijo v službo«, jim moramo povedati osnovno: mi smo mala, odprta ekonomija. Odvisna od stabilnih pravil igre, od zaupanja, od predvidljivosti, od povezav. In ko politik lahkotno govori o izstopu iz zavezništev, se dejansko igra z dejavnikom, ki neposredno vpliva na investicije, na obrestne mere države, na pogoje zadolževanja, na načrte podjetij. To ni »strašenje«. To je realnost. In da bo jasno: ni treba biti zaljubljen v Nato, da to rečeš. Dovolj je, da si odrasel.

Potem je tu Evropska unija – čeprav Kordiš v nastopih pogosto meša stvari, kot da so vse ena in ista »popkovina Zahoda«. EU ni samo ideja, EU je pravni in gospodarski sistem. Če bi se država odločila izstopiti iz EU, spet ne gre zgolj za slogan. Gre za sprožitev postopka, ki predvideva pogajanja, prehodna obdobja, dogovore, in po pravilih velja, da brez dogovora izstop nastopi po dveh letih od uradne notifikacije. Dve leti. Dve leti negotovosti. Dve leti, ko podjetja ne vedo, v kakšen režim bodo padla: carine ali ne, kvote ali ne, priznanje standardov ali ne, prost pretok ali ne. Dve leti, ko investitorji praviloma ne odpirajo novih obratov v državi, ki sama sebi reže tla pod nogami.

In kaj potem?

Kaj se potem zgodi »dan po izstopu«? Če ni dogovora, se država znajde v režimu pravil Svetovne trgovinske organizacije – to v praksi pomeni nove carinske postopke, potencialne tarife, več birokracije, predvsem pa izgubo avtomatičnih ugodnosti enotnega trga. Že sama dodatna birokracija na meji ima strošek: čas, logistika, stroški skladiščenja, zamude. Slovenija ni Amerika. Slovenija nima »ogromnega notranjega trga«, ki bi absorbiral šok. Slovenija je premajhna, da bi si lahko takorekoč z »danes na jutri« privoščila luksuz izolacije.

In tu je še Schengen. Prosto gibanje. Delo v tujini. Podjetja, ki vozijo blago čez mejo. Ljudje, ki se vsak dan peljejo čez mejo. Če danes večina tega deluje gladko, je to zato, ker je sistem nastavljen tako, da je gladko. Če sistem razbiješ, se ta »gladkost v obliki pretočnosti prometa« ne vrne sama od sebe. Če se sploh vrne.

Če sistem razbiješ, se ta »gladkost v obliki pretočnosti prometa« ne vrne sama od sebe. Če se sploh vrne.

Zdaj pa si predstavljajte to kombinacijo:

• izstop iz Nata
• flirtanje s »paktom« z Rusijo in Kitajsko
• opletanje z besedami »vazalstvo Bruslju«
• anti-kapitalistična težnja »vzeli bomo bogatim«
• moralno razdeljena družba.

To je recept za politično in gospodarsko turbulenco. In turbulence niso abstraktne. Turbulence se v državi praksi pomenijo: dražja država, dražje kreditiranje, dražje zadolževanje, manj investicij, več strahu, več odhajanja t. i. »pameti v tujino«. In ko enkrat začnejo odhajati mladi in sposobni, »revolucija« postane še težja – ker revolucije, presenetljivo, ne financirajo tisti, ki so že odšli.

Realnost preplavijo čarobne besede

Kordiš se temu izogne tako, da vse skupaj prebarva v besedo »suverenost«. To je čarobna beseda. V teoriji pomeni, da odločaš sam. V praksi pa pomeni tudi, da si sam. In v svetu, kjer majhne države preživijo tako, da so pametno povezane, je »biti sam« zelo drag projekt.

V teoriji pomeni, da odločaš sam. V praksi pa pomeni tudi, da si sam. 

Njegovi nastopi so polni poenostavitev, ki postanejo problematične takrat, ko se začnejo opirati na konkretne države in režime. Eden takšnih primerov je Venezuela. V času, ko gre za državo z eno največjih humanitarnih in migracijskih kriz na svetu – po podatkih Združenih narodov je državo zapustilo skoraj osem milijonov ljudi – Miha Kordiš odkrito zagovarja režim Nicolása Madura in relativizira razmere v državi. Venezuela danes beleži ekstremno inflacijo, kronično pomanjkanje osnovnih dobrin, razpad zdravstvenega sistema in globoko institucionalno krizo, ki je posledica politične koncentracije moči, nacionalizacij in izolacije od zahodnih trgov.

Kordiš se je z Madurovim režimom identificiral tudi simbolno: bil je povabljen na Madurovo inavguracijo, kamor se sicer ni prebil, ker je med potjo izgubil potni list, a politično sporočilo je ostalo jasno. Ne gre za naključno simpatijo, temveč za dosleden pogled, v katerem se avtoritarni režim razlaga kot legitimna alternativa zahodnim demokracijam.

Venezuela v tej razpravi ni uporabljena kot zmerljivka, temveč kot empiričen primer. Primer države, kjer so se obljube o socialni pravičnosti, zaščiti delavcev in boju proti kapitalu končale v gospodarskem kolapsu, množičnem izseljevanju in odvisnosti prebivalstva od državnih transferjev. Ko se takšen model v slovenskem političnem prostoru predstavlja kot nekaj, čemur bi se morali približati ali ga vsaj razumeti kot »drugačno pot«, to ni več stvar ideološke razprave, temveč vprašanje politične odgovornosti.

Tu se mi zdi pomembno povedati nekaj, kar marsikdo preskoči: Miha Kordiš zna biti izredno prepričljiv, ker igra na resnično stisko ljudi. Draginja je resnična. Stanovanjska kriza je resnična. Utrujenost ljudi je resnična. Jeza je resnična. On to jezo pobere, jo zapakira v preprost moralni okvir in jo vrne publiki kot »rešitev«. In publika se počuti slišana. Problem je, da biti slišan še ne pomeni biti rešen.

Problem je, da biti slišan še ne pomeni biti rešen.

Kordiš ne mara kompromisa

To je tudi razlog, zakaj je njegov nastop vreden opisa – povsem laično, brez diagnoz in etiket. Ne zato, ker bi me zanimal njegov značaj, ampak zato, ker njegov način nastopanja nekaj sporoča. Kordiš ne mara dajati dvoma. Ne mara sivine. Ne mara kompromisa. Svet razume kot prostor jasnih razsodb: kdo je kriv, kdo je hlapec, kdo laže, kdo je vazal. In ko tak način vstopi v politiko, se razprava hitro spremeni v tekmovanje moralne čistosti – kdo je bolj pravi, kdo bolj »na strani ljudstva«, kdo bolj »antifašist« ali »proti imperializmu«. To se za nekoga morda še sliši plemenito. Dokler ne ugotovi, da ideja ni program. Država pa potrebuje program.

Zato je pomembna njegova stalna linija: mi bomo to res naredili. Ko kot gost v nedavni večerni oddaji na POP TV reče, da bodo Slovenijo potegnili iz vojne, odpovedali orožarske nabave za Nato in da so na to vezani njihovi glasovi, to ni več mnenje. To je obljuba. Pogodba z volivci. In če to postaviš ob realnost postopkov, mednarodnih obveznosti, gospodarstva in varnosti, se pojavi vprašanje, ki v soočenjih prepogosto ostane neizrečeno: ali se razume, kakšne posledice imajo takšne obljube – ali pa se računa, da jih nihče ne bo natančno vprašal?

V istem duhu Kordiš rad udari tudi po posameznikih in simbolih gospodarstva. Primerjava Blaža Brodnjaka s čistilko je retorično močna, čustveno učinkovita in politično uporabna za pol, ki ga nagovarja. Je pa tudi karikatura. Socialna država se ne zgradi tako, da se enega javno ponižuje, drugega pa simbolno poboža. Zgradi se s sistemom, ki je pravičen, predvidljiv in predvsem vzdržen. Če ni vzdržen, postane sama sebi sovražnik.

Podobno je pri zdravstvu. Govor o »dvoživkah«, koncesijah in prepovedih deluje kot moralni boj, kot da so čakalne vrste posledica slabih posameznikov. V resnici so posledica sistemske krize: pomanjkanja kadra, organizacijskih težav, financiranja in upravljanja. In ko se v takšni krizi kot glavno orodje ponuja moralna čistka, se zgodi to, kar že gledamo – ljudje odhajajo, sistem pa se še bolj prazni.

Najbolj povedno pa je, kako se v njegovih nastopih svet pogosto zreducira na osebne oznake: nor, slab, vazal. Donald Trump je nor, Ursula von der Leyen in Kaja Kallas nista nič boljši. In iz teh oznak se potem sklepa politika. A politika ni psihodrama. Politika je upravljanje.

Upravljanje pa pomeni, da ne moreš reči »prekinimo pogodbe« brez odgovorov na osnovna vprašanja: katere, kako, s kakšnimi posledicami in kdo bo to plačal. Slovenija ima eno zelo trdo realnost: izvoz. Leta 2024 smo izvozili za več kot 60 milijard evrov blaga. To niso suhe številke. To so plače, delovna mesta in razlog, zakaj si kot družba sploh lahko privoščimo solidarnost.

Ne moreš reči »prekinimo pogodbe« brez odgovorov na osnovna vprašanja: katere, kako, s kakšnimi posledicami in kdo bo to plačal.

Ko nekdo govori o »povrnitvi suverenosti« tako, da se odklaplja od zahodnih povezav, mora hkrati povedati, kako bo zaščitil to realnost – našo vpetost v trge, našo odvisnost od stabilnosti in našo potrebo po predvidljivosti. Če tega ne pove, suverenost ni načrt. Je parola.

Mladi si zaslužijo resnico

Ta komentar pišem kot volivka mlajše generacije, ki je odraščala v dobi računalnikov in se dobro znajde v svetu hitrih vsebin, preprostih zgodb in všečnih rešitev. Poceni floskule v politiki delujejo podobno kot serije na Netflixu: hitro te pritegnejo, ponujajo jasne like in enostavne zaplete, a ko se zaslon ugasne, ostane resničnost.

Želim si, da mladi pridejo na volitve. To je demokracija. A pri tem naj ne pozabijo preverjati dejstev, kaj bi všečne obljube pomenile v praksi. Če so se pripravljeni temu odreči, zavoljo ideje ene, v zgodovini že neštetokrat ustanovljene, ideološke skupine ljudi. Zaslužijo si resnico o posledicah. Svet je povezan. Slovenija ni otok sredi oceana. In če nekdo obljublja, da bo prekinil zavezništva, izstopil, povrnil suverenost ali »vzel bogatim«, potem naj to pove skupaj s ceno. Ne samo z aplavzom. Predvolilna soočenja niso zabava. Niso šov brez posledic. So trenutek, ko politiki povedo, kaj mislijo – in pogosto tudi, kaj nameravajo. In mi bi to morali jemati resno.

Mladi naj ne pozabijo preverjati dejstev, kaj bi všečne obljube pomenile v praksi. 

Spomnimo se aktualne oblasti. Višji davki, ki smo jim ob iztekanju mandata Vlade Roberta Goloba priča, nam ne bi smeli biti presenečenje. Bili so napovedani v času predvolilnih soočenj. In dobili smo jih. Ne zato, ker bi nas kdo presenetil, ampak ker smo se delali, da so predvolilne besede samo besede. Niso.

Zato kot nekdo, ki politike spremlja od blizu, nam vsem polagam na srce – naslednjič, ko nekdo na televiziji zmagoslavno govori o rušenju sistemov in velikih prelomih, ne ploskajmo takoj refrenu. Vprašajmo za račun. Ker račun pride vedno. Kdo ga bo plačal? Mi vsi – ker država smo mi.