Ne potrebujejo več sperme, jajčec in maternice: sintetični človeški zarodki so realnost, ki odpira zastrašujoča vprašanja

Prejšnji teden je javnost dosegla novica, da so znanstveniki Weizmannovega inštituta v Izraelu uspeli »vzgojiti« bitje, zelo podobno zgodnjemu človeškemu zarodku, in to brez uporabe tehnik umetne oploditve, torej brez uporabe sperme, jajčec ali maternice.

Cilj tovrstnih znanstvenih raziskav naj bi bil zagotoviti etičen način razumevanja najzgodnejših trenutkov našega življenja.

Raziskovanje zarodkov je pravno, etično in tehnično zahtevno, najnovejši »dosežek« izraelskih znanstvenikov pa kaže, da se trenutno hitro razvija področje raziskovanja, ki skuša posnemati naravni razvoj zarodkov.

Znanstveniki so torej uporabili matične celice nekega otroka ter jih »preprogramirali« tako, da so se razvile, kakor so si znanstveniki zamislili. Matične celice so celice, katerih posebna lastnost je načelna možnost spremenitve v različne tipe celic. Vir matičnih celic so splavi ter denimo popkovnična kri, ki ostane v popkovnici po rojstvu otroka in jo navadno skupaj s posteljico in popkovnico zavržemo.

Izraelskim znanstvenikom je tokrat iz teh celic uspelo »vzgojiti« bitje, podobno otroku v prvi fazi življenja: matične celice so s kemikalijami in sestavljanjem različnih vrst celic prisilili, da se je iz njih razvilo bitje, zelo podobno človeškemu zarodku.

Modeli teh zarodkov so rasli in se razvijali, dokler niso bili primerljivi z dva tedna starimi zarodki, kar v številnih državah predstavlja zakonsko določeno mejo za možnost raziskav na zarodkih.

Kako se je izraelska raziskava nadaljevala, sicer ni povsem znano, je pa iz dosedanjih rezultatov vendarle mogoče sklepati, da se to umetno izdelano bitje ne bi moglo razvijati naprej brez pomoči in podpore maternice.

Vsekakor pa tovrstni modeli zarodkov znanstvenikom lahko pomagajo razložiti, kako nastanejo različne vrste celic oziroma telesni organi, pa tudi razumeti pojav dednih ali genetskih bolezni. Potencial znanstveniki vidijo tudi v možnosti izboljšanja precejšnje statistične neuspešnosti zunajmaternične oploditve, pa tudi možnosti preverjanja blagodejnosti nekaterih zdravil, ki se jih uporablja med nosečnostjo.

Gre za pravcati sintetični človeški zarodek, kar pa seveda odpira mnoge pomisleke in etična vprašanja.

So to resnična človeška bitja?

Najprej gre seveda za iskanje pravnih lukenj: »sintetični modeli« otrok zakonsko gledano niso »pravi zarodki«, zato pa bi tovrstno izdelovanje »otroških modelov« obšlo nekatere – že sedaj zelo ohlapno postavljene – etične standarde, ki preprečujejo popoln hazard. Na ta način bo dovoljeno praktično vse, kar doslej še ni bilo.

Gre za pravcati sintetični človeški zarodek, kar pa seveda odpira mnoge pomisleke in etična vprašanja.

Maternice vendarle še niso »ukinili«, samo odkrili so torej zakonsko luknjo, nihče pa seveda ne ve in se ne ukvarja z vprašanjem, če to sedaj so zarodki ali ne. Vprašanje človeškosti teh bitij ostaja odprto.

Čeprav sperme in jajčeca ne uporabljamo neposredno za izdelavo teh sintetičnih zarodkov, to tudi ne izključuje možnosti, da bi bili ti zarodki pravi zarodki. Pri kloniranju ljudi na primer za izdelavo pravih kloniranih človeških zarodkov tudi ni potrebna sperma, vendar je tovrstno početje prepovedano.

Dodajmo še, da se matične celice običajno pridobivajo z uničevanjem pravih otrok v zgodnji fazi življenja.

Če so ti »modeli otrok« resnična človeška bitja, smo se znašli na etični meji ustvarjanja človeških bitij izključno za raziskovalne ali eksperimentalne namene. Če to niso, ali lahko to mejo prestopimo z dodatnimi koraki, da postanejo pristni človeški zarodki?

Zadeva bo šla naprej, v nadaljnje eksperimente, poskus izdelave organov in podobne vrste trgovine z ljudmi in s človeškimi tkivi.

David Albert Jones, direktor Centra za bioetiko Anscombe, je takole povzel: »Sintetični zarodek ni 'model' zarodka, temveč poskus ustvarjanja zarodka. Če bo ta poskus znanstveno uspešen, bo etično izjemno sporen, če pa znanstveno ne bo uspešen, nam ne bo mogel povedati veliko o normalnem razvoju človeka.«

Opozoriti je treba tudi, da z izrazi, kot so »strukture zarodkov«, »sintetični zarodki«, »modeli zarodka« in podobno raziskovalci, kot pogosto že videno, poskušajo zaobiti etiko s pomočjo uporabe surovega, znanstvenega besedišča, ki prikrije dejansko igranje z dostojanstvom človeškega življenja. Podobni poskusi tehničnega preoblikovanja jezika se pojavijo vsakič, ko želi kak znanstvenik, dobičkonosno podjetje ali država prestopiti etične meje.

Z etičnega vidika je pri tovrstnih poskusih s sintetičnimi zarodki, ki grozijo z manipulacijo in uničenjem človeškega življenja, veliko na kocki. Te razvojne študije bi bilo treba izvajati s preučevanjem živalskih modelov, pri čemer bi se morali skrbno izogibati uporabi človeških matičnih celic in proizvodnji človeških zarodkov.

Upam, da ne drvimo – po vzoru Huxleyjevega romana Krasni novi svet – v smer družbe, v kateri bomo vsi začeli živeti kot zarodki, podvrženi izdelovanju, eksperimentiranju in uničevanju.