Nič več »žurk in pijank« v križevniški cerkvi, razen če bo župan Janković spet dosegel drugače



Ministrstvo za kulturo je pred tremi tedni vnovič ugodilo denacionalizacijskemu zahtevku za vrnitev križevniške cerkve njenemu dejanskemu lastniku. Odločitev še ni pravnomočna, ljubljanski župan je že napovedal pritožbo, gre pa za že četrto podobno odločitev ministrstva, in sicer leta 1996, 2007 in 2017. Vedno znova je namreč upravno sodišče zadevo vrnilo v odločanje Ministrstvu.

Po trenutni ureditvi sta sicer Mesta občina Ljubljana in Festival Ljubljana upravljavca kompleksa Križank, lastnik cerkve pa je od leta 2019 Križevniški red, nekdanji lastnik celotnega kompleksa, oziroma samostana, kar pa mu je bilo odvzeto skozi nacionalizacijo v prejšnjem režimu.

Prejšnji teden sta se MOL in Festival Ljubljana nemudoma odzvala na odločitev sodišča, in sicer se bo ta dolgoletna saga zavlekla z dodatno tožbo proti vrnitvi cerkve. Trenutni upravljalci namreč trdijo, da so tudi »s strokovnimi ekspertizami podkrepili, da bo vrnitev cerkve v naravi bistveno okrnila prostorsko kompleksnost Križank in onemogočala izvedbo festivalske dejavnosti«. Ob tem so prepričani, da cerkev sedaj uporabljajo primerno, namreč, »za njen primarni namen – kot prizorišče za izvajanje kulturnih prireditev«, ob tem pa načrtujejo, da bo »upravno sodišče odpravilo zmotno in škodljivo odločbo Ministrstva za kulturo«.

Odziv Križniškega reda


Prior križnikov Janko Štampar nad novim zapletom ni presenečen, opozarja pa, da gre pri vsem skupaj zgolj za pohlep po denarju, v nasprotju z izjavo MOL in FL pa tudi pravi, da se cerkev sedaj uporablja in prodaja tudi za dejavnosti, ki niso primerne in skladne z namembnostjo cerkve.

In s tem imamo tri točke, o katerih bi bilo treba bolje razmisliti, ko gre za vračanje cerkve, in, če smo natančni, celotnega kompleksa Križank: medijska mašinerija, ki o tem postopku poroča tako, da se sproža ideološki boj tam, kjer bi moralo pravo že zdavnaj odigrati svojo nevtralno vlogo; nerazumevanje svetosti prostora; ter nepravičnost denacionalizacijskega postopka, in to v Sloveniji, v kateri imajo nekateri polna usta pravne države in podobnega.

Poročanje v medijih


Mainstream mediji so imeli tokrat nekoliko težjo nalogo poročanja. Zgodovina postopka, predvsem vračanje cerkve s strani ministrstva, ki se je zgodilo že štirikrat oziroma petkrat (enkrat so poskusili vrniti v obveznicah), in to pod Drnovškovo, Janševo, Cerarjevo in ponovno Janševo vlado, pač ni več nekaj, pri čemer bi lahko zopet na tarčo vzeli Katoliško cerkev, ko pa je že štirim povsem različnim ministrom na neki točki postalo jasno, da je treba ukradeno vrniti.

Treba je reči, da o tem sploh ne bi bilo treba na veliko poročati, če bi se po 30 letih že enkrat poskrbelo za pravico. Drugič, novica ne bi smela biti, da je Cerkev nekaj dobila, ampak, da je Slovenija vendarle spet naredila korakec proti popravi krivic in pravičnemu družbenemu sistemu, čeprav zopet sledi nasprotna tožba MOL-a in FL-a.

Ker seveda to pri nekaterih medijih ne pride v poštev, je bilo treba na začetku vsake novice vstaviti informacijo, da je bila odločitev sprejeta »okrog volitev«, z namenom, da se zopet kupčka aktualno vlado in Katoliško cerkev. Pa ne gre za nobene privilegije vlade Cerkvi. Gre za to, da se popravijo desetletja stare krivice, pa naj so se zgodile kadarkoli in komurkoli.
Sedanja praksa kaže na brezsramnost trenutnih upravljalcev cerkve, ki se v iskanju večjega dobička seveda ne ozirajo na namembnost cerkve kot svetega prostora.

Nerazumevanje svetosti prostora


Da je trenutna uporaba cerkve Device Marije Pomočnice v ljubljanskih Križankah, pravega bisera slovenskega baroka, povsem neprimerna, ni nobena skrivnost. Cerkev je glede na cenik mogoče uporabljati za vse, od civilne poroke, do hrupnih zabav, ali, kot jim pravi prior Štampar, »žurke in pijanke«. To bodo po njegovih besedah gotovo odpadle, ko bo cerkev končno pravično vrnjena.

Sedanja praksa kaže na brezsramnost trenutnih upravljalcev cerkve, ki se v iskanju večjega dobička seveda ne ozirajo na namembnost cerkve kot svetega prostora. In menim, da ni treba biti veren za to, da se koncept svetosti, rezerviranosti prostora razume, je pa pri vsem skupaj seveda zelo problematična tudi sodobna vizija primerne umetnosti.

Skratka, po eni strani je treba biti hvaležen, da notranjosti cerkve trenutni upravljalci še niso uničili, po drugi strani pa je naravnost svetoskrunska misel na to, kaj vse se po pripovedovanju sedaj v svetem prostoru in pred svetimi podobami dogaja. No, ali pa komu prav to predstavlja poseben užitek, kar je še bolj zaskrbljujoča misel.

Nepravičnost postopka denacionalizacije


Da je z vsem tem dogajanjem okrog Križank nekaj hudo narobe, seveda ni treba posebej poudarjati. Osnove pa še vedno niso jasne: to, kar je bilo pod totalitarnim jugoslovanskim režimom ukradeno – v tem primeru leta 1949 – bi se moralo že zdavnaj vrniti. Tako ali tako je Križniški red (sicer proti odškodnini) ostal brez nekdanjega samostana, tako da se sedaj bitka bije samo še okrog cerkve. Ob tem se naključnemu opazovalcu postavlja tudi vprašanje, kako je v naši državi možno, da je trenutno Križniški red že lastnik cerkve, pa je ne more upravljati.

Brez nadaljnjega je jasno, da se tu nadaljuje kraja, začeta pred 75 leti, oziroma, če si sposodim primerjavo  Martina Nahtigala na isto temo izpred nekaj let, je to tako kot če bi »nekdo ukradel kolo in bi ga policisti dobili. Hkrati pa bi ga opravičili vračila kolesa, ker ga tat nujno potrebuje za vožnjo na delo.«

Po štirih letih bi bilo treba dodati samo to, da bi sedaj policija lastniku kolesa izdala še potrdilo, da je kolo res njegovo, ker je tudi cerkev trenutno že v lasti križevniškega reda. Tat pa bi se z njim vseeno legalno odpeljal. In se bo očitno še nekaj časa vozil.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike