Niste vi mene izbrali, ampak sem jaz vas izbral.

Po poročilih evangelistov Marka (1,16-20) in Mateja (4,18-22) je prizorišče poklicanja prvih apostolov Galilejsko jezero. Jezus je malo prej začel z oznanjevanjem Božjega kraljestva, ko se je njegov pogled spustil na dve dvojici bratov: Simona in Andreja, Jakoba in Janeza. Bili so ribiči in so bili zaposleni s svojim vsakdanjim delom. Metali so mreže in jih popravljali. A čakal jih je drugačen ribolov. Jezus jih je poklical z odločnostjo in so šli rade volje za njim. Od tedaj so bili »ribiči ljudi« (prim. Mr 1,17; Mt 4,19). Luka je sicer sledil istemu izročilu, a je njegov opis natančnejši (5,1-11). Opis kaže pot vere prvih učencev, pri čemer je pojasnjeno, da so zaslišali vabilo k hoji za Jezusom potem, ko so slišali prvo Jezusovo pridigo in zvedeli za prve čudeže, ki jih je napravil. Prav posebej čudežni ribolov sestavlja neposredno povezavo in je simbol za poslanstvo, ki jim je kot ribičem ljudi naloženo. Usoda teh »poklicanih« bo odtlej tesno povezana z Jezusovo usodo. Apostol je »poslani«, a še prej je Jezusov »ekspert«, izvedenec.

Evangeliji nam poročajo, da je bil Peter med prvimi štirimi učenci Nazarečana (prim. Lk 5,1-11) ter nam dopuščajo slediti njegovi duhovni poti korak za korakom. Izhodišče je poklicanost. Jezus ga je poklical nekega navadnega dne, ko je Peter opravljal svoje delo kot ribič. Jezus je bil ob Genezareškem jezeru in okoli njega se je gnetla množica, ker ga je hotela poslušati. Število poslušalcev pa je povzročilo nekaj težav. Učenik je zagledal dva čolna ob bregu. Ribiči so izstopili in izpirali mreže. Tedaj je Jezus vprašal, ali sme stopiti v čoln, ki je Simonov, in ga je prosil, naj odrine od kopnega. Sédel je na to začasno stolico in začel iz čolna učiti ljudstvo (prim. Lk 5,1-13). Na ta način je postal Petrov čoln Jezusova stolica, »katedra«. Ko je Jezus končal svoj govor, je rekel Simonu: »Odrini na globoko! Tam vrzite svoje mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo« (Lk 5,4-5). Jezus je bil tesar in ni bil strokovnjak v ribolovu. Ribič Peter pa je vseeno zaupal temu rabiju, ki mu ni dal odgovora, marveč je hotel, naj mu zaupa. Petrov odziv na čudežni ribolov je strmenje in groza: »Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek« (Lk 5,8). Jezus mu je odgovoril s tem, da je od njega zahteval, naj zaupa in se odpre načrtu, ki presega vsa njegova predvidevanja: »Ne boj se! Odslej boš ljudi lovil« (Lk 5,10).

Peter si še ni mogel predstavljati, da bo nekega dne prišel v Rim in tu postal »ribič ljudi« za Gospoda. Sprejel je presenetljivo poklicanost in se pustil pritegniti v to veliko pustolovščino. Peter je bil velikodušen, spoznal je tudi, da ima meje, a je verjel tistemu, ki ga je klical, in je sledil sanjam svojega srca. Izrekel je privolitev, pogumno in širokosrčno privolitev in postal Jezusov učenec.

Lukov evangelij nam predstavi pripoved poklicanosti prvih učencev, ki pa je izvirnejša glede na drugi dve sinoptični pripovedi Mateja in Marka (prim. Mr 1,16-20; Mt 4,18,- 22). Pred klicem je namreč Jezusovo poučevanje množice ter čudežen ulov, ki se je zgodil na Gospodovo voljo (Lk 5,1-6). Medtem ko se je množica nagnetla na obali Genezareškega jezera, da bi poslušala Jezusa, je ta zagledal potrtega Simona, saj vso noč ni nič ujel. Najprej ga je vprašal, če lahko vstopi v njegov čoln, da bi pridigal ljudem, ki so nedaleč vstran stali na obali. Po končanem pridiganju pa mu je zapovedal, naj odrine s svojimi tovariši na globoko in vrže mreže (prim v. 5) Simon je ubogal in ulovili so neverjetno količino rib. Na tak način evangelist pokaže, kako so prvi učenci začeli hoditi za Jezusom tako, da so mu na temelju njegove Besede, ki so jo spremljala čudežna znamenja, zaupali. Opazimo tudi, da se je pred tem znamenjem Simon obrnil na Jezusa z 'Učitelj' (v. 5). po tem znamenju pa z 'Gospod' (v. 7). To je pedagogija Božje poklicanosti, ki ne gleda toliko na odliko izbranih, temveč na njihovo vero, kakor je Simonova, ki pravi: 'Na tvojo besedo bom vrgel mreže' (v. 5).

Podoba ribolova se navezuje na poslanstvo Cerkve. To je sv. Avguštin takole razlagal: 'Dvakrat so učenci na Gospodov ukaz lovili. Najprej pred trpljenjem in drugič po vstajenju. V obeh ribolovih je upodobljena celotna Cerkev. Cerkev, kakršna je sedaj in kakršna bo po vstajenju od mrtvih. Sedaj sprejema množico, ki jo je nemogoče prešteti in so v njej tako dobri kot hudobni; po vstajenju pa bodo samo dobri' (Govori 248,1). Petrova izkušnja, čeprav edinstvena pa predstavlja poklicanost vsakega apostola evangelija, ki se mu nikoli ne sme zmanjkati poguma pri oznanjevanju Kristusa vsem ljudem, vse do skrajnih meja sveta. Pa vendar daje današnje besedilo bolj misliti na poklicanost v duhovništvo in v posvečeno življenje. Ta je Božje delo. Človek ni avtor svoje poklicanosti, ampak je odgovor na božji predlog. Zaradi človeške slabosti se ne sme bati, če Bog kliče. Potrebno je zaupati v njegovo moč, ki deluje ravno v naši revščini; potrebno je vedno bolj zaupati v moč njegovega usmiljenja, ki preoblikuje in obnavlja.

Dragi bratje in sestre, naj ta Božja Beseda tudi v nas in v naših skupnostih poživi pogum, zaupanje in nov zagon pri oznanjevanju evangelija in pričevanju zanj. Naj neuspehi in težave ne vodijo v malodušnost; saj na nas je, da z vero vržemo mreže, ostalo pa bo Gospod naredil. Zaupajmo tudi v priprošnjo Device Marije, Kraljice apostolov. Na Gospodov klic je, čeprav se je dobro zavedala svoje majhnosti, odgovorila s popolnim zaupanjem: 'Tukaj sem'. Z njeno materinsko pomočjo obnovimo našo pripravljenost hoditi za Jezusom, Učiteljem in Gospodom.

papež Benedikt XVI., Nagovor med opoldansko molitvijo 10. februarja 2013