Nova slovenska politična pomlad na obzorju?

Neizpodbitno je, da je slovenska levica, tudi po zaslugi žametne tranzicije, ohranila nadzor nad glavnimi vzvodi realne družbene moči, kot so kapital, mediji, represivni organi, civilna družba, šolstvo, kultura idr., ter prek njih, pod taktirko zakulisnih političnih akterjev, obvladovala večino družbenih podsistemov. Tudi v tistih nekaj krajših obdobjih, ko ni bila na oblasti. Izkoriščajoč ta politični monopol je izvajala tudi umazane in nezakonite poskuse sodnih in medijskih političnih umorov svojih nasprotnikov (Depala vas, Patria, Trenta, kolesarjenje ob Covidu idr.) in po mnogih znakih sodeč celo fizični umor (Ivan Kramberger). Pravi šolski primeri zlorabe sodstva in drugih institucij ter civilno družbenih organizacij, ki bi bili v čast celo Putinu, in ki bi morali najti mesto v učbenikih pravnih in družboslovnih fakultet po svetu.

Poglabljajoča se slovenska politična greznica

Tudi v poročilu evropske komisije EU Justice smo lahko prebrali, da je Slovenija »evropski bolnik« na področju pravosodja. Tomaž Štih pa nas je spomnil (Demokracija, 9. 3. 2023), »da nam vladajo oligarhi, ki so obogateli v glavnem s poslovanjem z državo ali pa celo prek problematičnega grabeža družbenega premoženja, zlasti na začetku tranzicije.« Pri tem je dodal, »da so oligarhi npr. predsednica države, predsednik vlade, župan glavnega mesta idr. In ker skupaj obvladujejo večino družbenih podsistemov, ni nad njimi nobenega demokratičnega nadzora«. Pri tem priznava, »da so sicer bili izvoljeni«, hkrati pa bridko pripominja, »da je bil izvoljen tudi Milošević«, in zaskrbljujoče opozarja (Demokracija, 9. 3. 2023), »da postaja režim vse agresivnejši (brutalna ugrabitev Siola, kadrovski pogromi na RTVS idr.)«.

Dr. Matevž Tomšič pa je zapisal (Demokracija, 7. 7. 2022), da gre pri sedanjih oblastnikih »za opitost od oblasti, kakršni nismo bili priča v celotnem osamosvojitvenem obdobju«. Edvard Kadič pa je še pribil, »da prosti pad ugleda institucij postaja naravnost grozljiv« (Demokracija, 1. 6. 2023). Naj dodam k temu še v javnosti razgaljene in pod preprogo pometene okostnjake iz Golobove omare, tako tiste doma v zvezi z njegovimi osebnimi dohodki, zlasti pa tiste na Balkanu, vključno z njegovimi notoričnimi lažmi, s čemer je pohabljena slovenska demokracija dosegla svoje dno. Pa sprejemanje do gospodarstva neprijaznih zakonov in negativne gospodarske trende, ki delajo Slovenijo nekonkurenčno in nezanimivo za tuj kapital. In ne nazadnje norosti, ki jih počenjajo v zvezi z dnevom spomina na žrtve komunističnega nasilja, pa z muzejem slovenske osamosvojitve in nazadnje še okrog slovenskega članstva v Natu. Pri čemer si levi politični veljaki ob vsem tem političnem smradu morda na skrivaj zatiskajo nos, a v javnosti hinavsko molčijo ter potuhnjeno varujejo svoje riti in svoja korita. Piko na i je dal pred časom Bojan Požar rekoč (Domovina, 21. 4. 2022), »da znotraj spodobne države noben politik ne bi mogel preživeti ene same takšne afere, kaj šele vse skupaj«. Škof Peter Štumpf pa je že pred leti zaskrbljujoče opozoril (Družina, 2. 1, 2019), »da dvoje stvari silijo ljudi k nasilju, in sicer pomanjkanje kruha in pomanjkanje svobode«. In odzivi na te razmere na pomladni strani kažejo, da nastajajočega revolta ne bo mogoče več ustaviti.

Nova slovenska politična pomlad na obzorju?

Upor proti položaju, v katerega je pripeljala Slovenijo sprijena slovenska levica, se kaže na več načinov. Naj omenim kot prvo številna množična protivladna zborovanja (Glas upokojencev, SDS idr.) kot tudi neskončne konflikte med vlado, sindikati, upokojenci, zdravstvenimi, gospodarskimi in drugimi organizacijami v zvezi z zakoni, ki jih sprejema vlada. Pa množico shodov po Sloveniji, ki obsojajo omalovaževanje in brisanje spomina na vrednote slovenske politične pomladi in ustanovitve slovenske države ter številna kritična in tehtna opozorila resnih političnih analitikov o nevzdržnem družbenem stanju v državi. Nazadnje so se dvignili tudi preživeli tvorci slovenske države in njene demokratične ureditve in po zgledu slovite 57. številke Nove revije z obsežnim zbornikom, z zgovornim imenom Soglasje za zgodovinski trenutek, opozorili na zablode slovenske tranzicije in nakazali izhod iz njih.

Na politično sceno so stopili v trenutku, ko se bliža konec Golobovega mandata, v katerem je Slovenija dosegla svoje politično in moralno dno. Pri tem nam sporočajo (Domovina, 19. 6. 2025), »da je zbornik šele prva faza projekta, ki ga bodo dejavno peljali naprej vse do volitev. Kajti prispevki v zborniku naj bi predstavljali pomembno informacijo za volivke in volivce ter njihove prihodnje poslance«. Zbornik tolče po temeljnih zablodah levičarske vladavine, kot so »zaostalost levičarskega kulturnega boja, nujnost meritokracije, nedoslednost do evroatlantskih povezav …« Obsoja »avtokracijo …, prebujenske domislice glede prepustnosti državne meje, poljubnosti spola ter enakosti žensk in moških …, pa šibko vladavino prava, sistemsko korupcijo, gospodarsko neučinkovitost idr.« Poudarja »potrebo po reformah«, opozarja »na demografsko zimo, socialne izzive idr.« Avtorji vidijo rešitev med drugim »v dokončanju procesa tranzicije in narodni spravi na temelju resnice ob ponovni vzpostavitvi etičnega horizonta družbe«. Menijo tudi, da je slovenski narod »vedno znal izkoristiti odločilne trenutke v zgodovini in jih bomo tudi tokrat«. V Domovini tudi preberemo, da bi lahko bil impozanten zbornik, kot dokument časa, »v primeru zmage na volitvah idejna osnova morebitne prihodnje desnosredinske koalicije«.

Velika zgodovinska odgovornost desnosredinskih politikov

Za vrnitev slovenske politične pomladi pa ne bo dovolj velik in pogumen podvig akterjev Katedrale svobode. Niti drobljenje, razkoli in konflikti na levici, ki kažejo, da se razbija politični monolit, ki so ga dolgo ustvarjali in vzdrževali režiserji iz ozadja, in s tem ustvarja možnost za sestavo pomladne koalicije. Potrebna bo tudi zrelost in odgovornost slovenskih pomladnih politikov.

Ankete vztrajno kažejo, da bo SDS relativna zmagovalka volitev ter da ji bo pripadal mandat za sestavo vlade. Janša sicer sanja o koaliciji razuma z ustavno večino, kar pa je zahteven in težko dosegljiv cilj. Verjetno se bo moral zadovoljiti z navadno parlamentarno večino, za kar pa potrebuje SDS vsaj še dva koalicijska partnerja z najmanj 15 odstotki glasov skupno, kar pa tudi ne bo tako enostavno.

NSi je še vedno parlamentarna stranka, a se je s Toninovo izjavo, da ne bo sodeloval v vladi, ki bi jo vodil Janša, nevarno približala parlamentarnemu pragu. Kar je v organih stranke izzvalo revolt ter so Toninu zadnji trenutek pokazali vrata. Upati je, da jih bodo za to volivci nagradili.

Logarjevim Demokratom tudi kaže, da bodo presegli parlamentarni prag. Potegnili so še pametno potezo in se združili s stranko Konkretno. Vendar se Logar z izjavo, da ne bo sodeloval v koaliciji, v kateri ne bo nobene leve stranke, giblje po nevarnem robu.

Od sedanjih levosredinskih koalicijskih strank namreč ne vidim nobene, ki bi bila pripravljena sodelovati v koaliciji z SDS. Prebilič pa je tudi dal vedeti, da ne bo sodeloval v taki koaliciji. Globoko upam, da bo Logar tako pameten, da ne bo vztrajal pri tej nesmiselni izjavi tudi za ceno, da z njo onemogoči formiranje nove pomladne koalicije, ker bi lahko v tem primeru doživel usodo Tonina.

Ostale manjše desnosredinske stranke (SLS, Glas upokojencev, Fokus), ki po anketah sodeč nimajo izgledov, da bi se prebile v parlament, imajo na izbiro dve možnosti. Da gredo na volitve samostojno in s tem uničijo več odstotkov pomladnih glasov ali pa se povežejo med seboj ali s kako pomladno parlamentarno stranko ter se dogovorijo za skupno listo na volitvah. Rupar zbuja upanje z njegovo nedavno izjavo, da se o skupnem nastopu na volitvah resno pogovarjajo s tremi strankami (verjetno pomladnimi). SLS tudi sporoča javnosti, sicer manj prepričljivo, da se tudi dogovarja za možen skupen nastop na volitvah. Če pa do tega ne bo prišlo, bo stranka tudi uničila par odstotkov pomladnih glasov in po vsej verjetnosti s tem do kraja potonila.

Organi Fokusa so pa pogumno sprejeli sklep, da gredo na volitve samostojno, kar pa glede na rezultate anket zveni nekoliko domišljavo, in se zna tudi končati z uničenjem nekaj odstotkov pomladnih glasov in propadom stranke. Zato bi se moral Lotrič zamisliti, tudi spričo lekcije, ki sta jo s projektom Konkretno dobila Počivalšek in Kovšca.

Upor, ki se dviguje proti sedanji nesposobni in sprijeni levičarski vladavini, tako ni zadostna garancija za vrnitev slovenske politične pomladi, ampak je potrebno tudi zrelo in odgovorno ravnanje vodilnih politikov pomladnih strank.

Upor ni zadostna garancija za vrnitev slovenske politične pomladi, ampak je potrebno tudi zrelo in odgovorno ravnanje vodilnih politikov pomladnih strank.