O zmagah, zaslugah in nagradah za tiste, ki so pravi čas sedli na pravi kamionček

Vir: Shutterstock

Slovenska družba je družba izbrancev že vse od zmagovitih dni druge svetovne vojne. Zmagovalci, in ne poraženci, so vzeli pravico v svoje roke, s puškami in bombami izravnali pot resnice, z lopatami in krampi sezidali trdnjavo svobode. Kogar ni bilo zraven, naj samemu sebi pripiše.

Pač ni bil pravi čas na pravem mestu, ko smo postajali čedalje bolj demokratična in pravična družba znotraj Titove Jugoslavije. Če so se Srbi drgnili z Vojvodinci in na skrivaj tepli Kosovce ter je za Hrvate veljalo, da se kar naprej brez vsakega razloga puntajo, smo bili Slovenci brez dvoma najboljši Jugoslovani. Če ne najboljši, pa vsaj najbolj predani.

Še preden je Tito domislil katero od svojih modrosti, smo mu Slovenci že polagali izbrane besede v usta. Edvard Kardelj je domislil tako sijajna znanstvena dela, da mu jih niti ni bilo treba vseh objaviti, pa je že postal »zavetnik« Ljubljanske univerze. (Še hranim indeks z njegovim ovekovečenim imenom.) Boris Kidrič je dal svoje ime inštitutu, po partizankah smo poimenovali šole. Vida in Zdenka sta bili zvezdi znanstvenih in kulturnih srečanj, o njunih besedah nikoli nihče ni podvomil. In zelo dobro se še spominjam, ko je ob prvi obletnici Titove smrti tovariš Dolanc skupaj s tovarišem Vrhovcem žalostno obujal spomine na »Starega«, kot je bilo Titovo partizansko ime. Ko sta naštela že vsa njegova junaška dela in zasluge, vse sijajne ekonomske in politične uspehe, mednarodni ugled in izjemen Titov okus, oddaje pa še ni hotelo biti konec, je nazadnje globoko užaloščeni Dolanc pomenljivo dodal: »… rjedko je bilo filozofsko djelo, kojeg On (Tito) ne bi pročitao.«

Kamionček AFŽ

Tako. Vodili so nas junaki, znanstveniki in filozofi. Ne vem, kako je z vami, a jaz se še spominjam, kako so v naši vasi za praznik AFŽ (Antifašistična fronta žena), danes legendarni 8. marec, vrgli na polkamion klopi in peljali »naše« žene na praznovanje v sosednjo vas. Sfrizirane in ‘ogvantane’ so dobile vsaka svoj rdeč nageljček, Zoro iz Štanjela pa je celo pot igral na harmoniko partizanske viže. Še celo leto se je naš vaški AFŽ ponosno spominjal praznovanja za »nas, ki smo si ga zaslužile«. Roko na srce, takih praznovanj niso poznali nikjer v gnilem kapitalizmu. Niso pa kar vse vaške ženske sedle na tisti »AFŽ-kamionček«. Navkljub temu, da smo bili majhna skupnost, bi se le stežka vse zbasale na tisto prikolico. Toda saj vseh ostalih vaških žena nismo nikoli niti omenjali! AFŽ je bil za partizanske in »zadružne« žene, za »naše žene«, za druge pa ne, ker preprosto niso sodile zraven. Navsezadnje smo bili pravična, demokratična in svobodna družba, s katero se gnili kapitalisti niso mogli primerjati.

Danes je marsikaj drugače. AFŽ je izginil, ostal pa je 8. marec in dobil nove, sodobne vsebine. Dobil je pravice in priokus kapitalsko obarvanega feminističnega gibanja Nike Kovač. Pozabili smo na nageljčke in praznovanja, zadostujejo dobičkonosni politični posli! Živel AFŽ, hočem reči 8. marec, pri čemer imam seveda v mislih znani humanistično usmerjen inštitut. Podobno se je spremenilo v naši družbi tudi vse ostalo. Iz pravične, demokratične in svobodne družbe smo se razvili v še pravičnejšo in bolj demokratično družbo Svobode. To, da se na našem »AFŽ-kamiončku« še vedno spoznajo na vse, pa tudi ni treba posebej razlagati. Prehrana otrok in starostnikov, pižmovke in podgane, krave in osli, a tudi bolj ‘kunštna’ vprašanja, kot so ekonomija in znanost ali pa umetnost, nič jim ni tuje! Posebej umetnost, tista visoka, intelektualna, ki je samo za izbrance. Oni edini dojamejo prikrita sporočila, ki plemenitijo človeštvo. Oni edini lahko delijo in režejo finančna sredstva, višajo penzione, pišejo zakone in cesarske uredbe, ki jih vsled izjemne strokovnosti in odlične pravnosti nihče ne razume … in niso nikomur v korist (npr. predlog zakona o varstvu kulturne dediščine). Razen velikemu stricu Kapitalu, ki pa ga iz obzirnosti nikoli ne imenujemo na glas, četudi je vsem (na »AFŽ-kamiončku«) krstni in birmanski boter ter hkrati še poročna priča.

Sfrizirane in ‘ogvantane’ so dobile vsaka svoj rdeč nageljček, Zoro iz Štanjela pa je celo pot igral na harmoniko partizanske viže. Še celo leto se je naš vaški AFŽ ponosno spominjal praznovanja za »nas, ki smo si ga zaslužile«.
Nagrajenki Prešernovega sklada: Simona Semenič (levo) in Maja Smrekar (desno). Vir: Twitter

Politična in umetniška elita

Če niste pravi čas skočili na »kamionček AFŽ«, se nikar ne pritožujte. Ni vaša stvar, da bi odločali o umetniških dosežkih tistih, ki jih ni mogoče počastiti drugače kot s tistimi nekaj ubornimi tisočaki. Če so vam visoke umetniške stvaritve, kot je veličastno dojenje ščeneta iz usahlih »deviških« seskov in luknjanje slovenske zastave za vse priložnosti ginekološkega pregleda, nedoumljive, vam nima smisla ničesar pojasnjevati. Treba je razumeti, da to ni nekaj, o čemer bi lahko kdorkoli razpravljal, sploh pa ne tisti, ki ne dojame pomena intimnega »radiatorskega« ustvarjanja.

Sprijaznite se! Naša izbrana politična in umetniška elita razume in zmore veliko več kot vsi drugi. Referendum je brez dvoma politizacija umetniške svobode in odraz pomanjkanja okusa ter na robu sovražnega govora. Je ena velika »fovšija«, ker se tista majhna skupina izbrancev še vedno lahko vozi na »kamiončku AFŽ«! Hočem reči v limuzinah in na jahtah. In vedno bolj na glas praznuje AFŽ, četudi je Zoro iz Štanjela že zdavnaj umrl in jih v resnici zanima le še denar. Edino eno še ni čisto jasno: s kakšnim dodatnim ukrepom bodo zamrznili tiste, ki so pomotoma ali zares kaj presežnega ustvarili … in prejeli Prešernovo nagrado?

Bi Prešeren danes prisedel na »kamionček AFŽ«? Bi Kosovel prikimal zaslužnim pokojninam? Bojim se, da ne, ker, sodeč po njunih poezijah, ne bi dojela globokega bistva sodobne »radiatorske« umetnosti! Na majavih klopeh in ob glasnem harmonikarskem krakanju res ni moč ustvariti Krsta pri Savici niti ne Integralov. Je pa vsekakor mogoče mimogrede podojiti par vaških ščenet in tako pridobiti zaslužno pokojnino. Marsikdo je s predanim delom, z znanstvenimi raziskavami in vztrajnim humanitarnim prizadevanjem ne bo nikoli dobil. (Kaj hočemo, na napačen kamionček je prisedel!)

Marsikdo zaslužne pokojnine s predanim delom, z znanstvenimi raziskavami in vztrajnim humanitarnim prizadevanjem ne bo nikoli dobil.

(D193: 18-19)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Sodobni Pilati
25. 4. 2025 ob 6:00