Dr. Jože Ramovš o asistiranem samomoru: Gre za veliko kolektivno zmoto Evrope

Evtanazijo je Joseph Goebbels uzakonil z isto reklamo, kot jo zdaj delajo po Evropi za evtanazijo ali asistirani samomor, je za Domovino v podkastu Vroča tema povedal antropolog, socialni delavec in logoterapevt dr. Jože Ramovš. Opozoril je, da gre za hudo kolektivno zmoto evropske kulture. Generacije za nami bodo morale trdo delati, da bodo to zmoto predelale. Podobno kot pri nas že tretjo generacijo delamo na tem, da predelamo zmoto bratomorne vojne. 

Dr. Ramovš, veljate za enega ključnih strokovnjakov na področju medgeneracijskega sožitja in dolgotrajne oskrbe. Vaše delo se osredotoča na poudarek družinske oziroma lokalne oskrbe. Kako ocenjujete vpeljevanje dolgotrajne oskrbe, kot se je je lotila aktualna vlada?

Dolgotrajna oskrba je zame poklicno »blišč in beda«. Zame je to vir svetlobe iz več razlogov: ker je pešanje največje povojne generacije je preizkusni kamen za razvoj evropske kulture v solidarnosti; ker 200.000 Slovencev doma naredi vse, kar zna in zmore za oskrbovanje svojih domačih, nad 10.000 pa poklicno v domovih in oskrbi na domu; ker smo v edini slovenski znanstveni reviji o staranju in sožitju (Kakovostna starost) v dobre četrt stoletja objavili nad 600 člankov o dolgotrajni oskrbi, sam pa sem napisal monografijo Integrirana dolgotrajna oskrba. Slovenski javni razvoj na področju dolgotrajne oskrbe pa doživljam kot »bedo«, ker naše vlade pri uvajanju sodobnega sistema za dolgotrajno oskrbo in zakonu o njej zaostajajo 30 let za evropskimi državami. S sedanjim zakonom pa jo uvajamo v ubožni obliki – morda tretjino tistega, kar so drugi s svojimi zakoni o dolgotrajni oskrbi naredili leta 1995 in razvili od tedaj.

Dve bistveni stvari sta pri nas usodni.

Prva: dolgotrajna oskrba je stvar krajevne skupnosti. Tako kot vrtec – kjer je potreben vrtec, tam je enako potreben krajevni dom kot središče celovite oskrbe ljudi, ki so odvisni od pomoči pri vsakdanjih opravilih. V sodobnem sistemu dobiva večina oskrbo na svojem domu, v našem javnem sistemu pa dve tretjini v domovih za stare ljudi, ki so daleč od njihovega doma in svojcev.

Druga bistvena stvar je, da morata vlada in parlament zagotoviti ustrezno javno sofinanciranje oskrbe. Danes nobena družina, noben posameznik in nobena soseska ne more sama poskrbeti za svojce, ki opešajo. V naslednjih letih se bo zaradi staranja »baby boom-arjev« sedanji delež 4 % starostno onemoglega prebivalstva podvojil. Strokovna in javna razbremenila pomoč svojcem pri oskrbi na domu je srce današnje dolgotrajne oskrbe. Evropske države namenjajo zanjo okrog 3 % BDP, po našem zakonu o dolgotrajni oskrbo bo šlo zanjo manj kakor 1,5 % BDP. To pomeni, da ne bomo Evrope dohitevali, ampak marginalizirali stare in njihove oskrbovalce. Ta slepota razkraja temeljno etično dolžnost, ki je vodila razvoj človeštva – skrb za onemogle ljudi. Stvar vlade ni centralistično državno upravljanje domov – to lahko dobro dela samo lokalna skupnost; dolžnost države je vzpostaviti dober sistem oskrbe, ga vzdržno javno sofinancirati, imeti kontrolo pred zlorabami in skrbeti za razvoj.

Dolžnost države je vzpostaviti dober sistem oskrbe, ga vzdržno javno sofinancirati, imeti kontrolo pred zlorabami in skrbeti za razvoj.

V svojem delu se sicer niste ukvarjali le s starejšimi, pač pa z zelo različnimi skupinami, tudi alkoholiki in klošarji. Prihajate z Dolenjske, za katero pa vemo, da je v zadnjih tednih in mesecih veliko govora o romski skupnosti. Kje vidite razlog, da se je ravno v tem času okrepilo romsko nasilje?

Za to področje nisem strokovnjak, z Romi nisem delal. To ljudstvo ima svojo kulturo. Živijo zelo prvobitno, ne obdelujejo zemlje, veliko se selijo, njihova naselja so v primerjavi z okoliškimi zelo zanemarjena, v preteklosti so živeli od nekaterih svojih posebnih zmožnosti: kot glasbeniki, popravljali so stara orodja, reciklirajo odpadke in podobno. Sožitje med njimi in prebivalci v okolju je bilo včasih slabo, včasih boljše. Iz otroštva se spominjam čuteče in lepe pesmi: »Sirota jaz okrog blodim, ubog' cigansk' otrok …«, ki jo je pela naša mati. Razvoj človeštva je od nekdaj poganjalo sočutje z revnimi, od nekdaj ga je dušil pohlep in od nekdaj so ljudje branili svoje premoženje in varnost pred tatovi in napadalci. Danes se mnogi na Dolenjskem ne počutijo varni pred Romi, nekaj od njih se je navadilo živeti razbojniško. Od nekdaj so pobirali odpadke in iz tega nekaj naredili, toda prašič, ki ga pita stara ženica v hribih in ji ga ponoči ukradejo, ni odpadek.

Osnovna dolžnost vlade in pravnega sistema je, da so pred zakonom vsi prebivalci enako obravnavani za prekrške in kazniva dejanja. Osnovna dolžnost socialnega sistema je pomagati revnim tako, da podpore ne spodbujajo lenobe in tega, da se otroci ne izšolajo za osebnostni razvoj in smiselno delo v skupnosti. Pri nas so oblasti zakrivile to anomalijo glede dolenjskih Romov. Nje je taka »pomoč« zavirala v sodobnem razvoju, v okoliških ljudeh pa netila odpor do njih.

A nasilje se v zadnjih mesecih krepi. Ali pa le pogosteje izvemo zanj.

Če gledamo celoto nasilja med ljudmi in na svetu, izgubi življenje nasilno čedalje manj ljudi – še največ sedaj v Kanadi po zakonu o evtanaziji in pomoči pri samomoru. Odkopana okostja iz kovinskih dob pred tisočletji kažejo, da je umrlo nasilne smrti ali zaradi poškodbe v nesreči velik del ljudi, danes jih stokrat manj. Človeštvo se razvija v dobro smer, sicer bi ga ne bilo, seveda tudi s hudimi nihanji navzdol. Kot pravite, smo danes sproti informirani o nasilju po vsem svetu bolj kakor so bili naši predniki o dogajanju uro hoda od doma.

Informiranost je dobra stvar, slabo je to, da mediji objavljajo sto slabih novic na eno dobro. Izkušnja kultur in znanstveni podatki zadnjih let namreč jasno kažejo, da se duševno zdravo razvija tisti, ki je v svojem doživljanju pozoren na parkrat več dobrega kakor slabega. In da sožitje v skupnosti napreduje tam, kjer se sliši parkrat več navdušujočih novic kakor hudih. Slabe novice nas učijo slabega in vlivajo strah v kosti, ta strah pa rojeva duševne in socialne motnje. Uradna statistika kaže, kako te motnje zadnja leta naraščajo po Evropi.

Slabe novice nas učijo slabega in vlivajo strah v kosti, ta strah pa rojeva duševne in socialne motnje. Uradna statistika kaže, kako te motnje zadnja leta naraščajo po Evropi.

Veliko razburjenja so v teh dneh povzročile tudi informacije o mladoletnih mamicah v romskih naseljih. Nekateri pravijo, da je to del romske kulture. Je res?

Kultura, da ženske rodijo, ko so spolno zrele v zgodnjem mladostništvu, ni značilnost romske kulture. Tako je bilo v vseh kulturah, danes je pri nas samo še pri Romih. V našem krščanskem izročilu je tudi Marija rodila Jezusa zelo mlada. Zgodnje rojevanje je naravno. Poznejše – pri tridesetih letih, kakor je pri nas – je posledica današnjih življenjskih razmer, ko traja šolanje in priprava na samostojno delo skoraj tri desetletja. Vzrok za poznejše rojevanje je tudi kultiviranje človeških nagonov in potreb – pomislite, kako se je razvila v zadnjih sto letih kultura prehranjevanja in higiena! Spolnost, nosečnost in skrb za novorojenčke se prav tako kultivira. Zdravstvo ve, ali je bolj zdravo rojevati pri dvajsetih ali pri tridesetih letih. Vsakdanja izkušnja nizke rodnosti kaže, da je rojevanje in vzgoja otrok vedno ena najzahtevnejših stvari. Volja do trajnostnega razvoja pa prav tako jasno govori, da je povprečje 2,1 otroka na eno žensko v narodu pogoj za preživetje in razvoj domače kulture; Slovenci in razvita Evropa je samomorilska s tem, da rojevamo za tretjino manj otrok od lastne preživetvene meje. V tej luči so današnji zakoni o podpori samomoru samo kapica tega negativnega kapitala.

Bistvena današnja dobra novost je dejstvo, da se človeško življenje daljša. V manj kot 100 letih smo ga podaljšali za tretjino, še bolj pa smo povečali življenjske dni, ko smo telesno zdravi in nam zdravstvo ohranja zmožnosti za samostojno življenje in smiselno delo. To nam omogoča naša civiliziranost. Romi so usodno diskriminirani, ker jim njihova nizka izobrazba in način življenja prinašata tako zgodno umrljivost.

Nekateri očitajo romskim skupnostim, da tako delajo čisto iz pragmatičnih povodov – ker so zaradi več otrok upravičeni do več denarne pomoči.

Mar ne delamo vsi pragmatično? Kadar smo lačni, gremo jest, kadar potrebujemo boljši avto, pragmatično iščejo najboljšo možnost, da pridemo do njega … Človeška pamet je orodje, da smo pragmatični in ne samouničevalni. Seveda je boljša trajnostna pragmatičnost, kakor kratkovidna. Če oblast ne kaznuje Romov za kraje in jim daje več dohodka s socialno podporo, kakor jo lahko dosežejo z delom, delajo oni pragmatično, državna oblast pa nepragmatično za sožitje z drugimi prebivalci, oboji pa nepragmatično za njihov lastni razvoj.

Tisti, ki vladajo, in tisti, ki pišejo in govorijo teorije, ne delajo na terenu in ne poznajo življenja in kulture Romov. Poznajo jih tisti, ki z njimi delajo leta in leta. Ti pravijo, da zdaj razpada med njimi tradicionalna struktura, v kateri je njihovo kulturo vzdrževala avtoriteta sposobne starejše matere ali očeta. Ko se zlomi nosilni steber neke kulture, je v njej kaos.

Ko se zlomi nosilni steber neke kulture, je v njej kaos.

Mislim, da je socialna stroka ujela pravi čas in način dela z Romi pred pol stoletja v Prekmurju. Ko sem študiral, je bil v njihovem centru za socialno delo direktor, ki je življenje posvetil Romom. Takrat je iz njihovega naselja Pušča – podobnega naselja na robu Murske Sobote, kakor je Žabjak v Novem mestu – začelo nastajati to, da danes ni samo četrt, enaka drugim v mestu, ampak je vrtec v romski Pušči tak, da si želijo tudi drugi prebivalci Murske Sobote vpisati otroke vanj; to sem nedavno slišal od znanca iz Murske Sobote. Jaz tistega direktorja centra za socialno delo nisem poznal, kar sem o njem slišal pred pol stoletja, pa je bilo dovolj, da je zame vzor uspešnega socialnega delavca in oblastnika oziroma direktorja države ustanove.

Veliko svojega življenjskega udejstvovanja ste namenili tudi prostovoljstvu, 18 let ste sodelovali s psihiatrom dr. Janezom Rugljem. Ukvarjali ste se predvsem z alkoholiki. Pravite, da so vas veliko naučili. Lahko kaj podelite z nami?

Veliko so me naučili. Ko sem za diplomo raziskoval skupinsko delo in zaradi tega prišel v Rugljevo terapevtsko skupino, sem doživel, da je Rugelj tisto, kar je govoril, tudi mislil in delal. Bil je avtoritaren, nikoli pa ni za hrbtom drugače o govoril o svojih zdravljencih kakor pred njimi. Tam sem prvič v življenju videl ljudi, ki so v nekaj mesecih s popolnega dna zrasli do te mere, da so bili meni vzor. Na Teološki fakulteti, kjer sem kot laik študiral, sem se učil o spreobrnjenju, tam sem to videl pri spremembi razrvane družine v skladno, nesrečne v srečno.

Veliko sem se od njih naučil. V cukrarni od kriminalcev in klošarjev – to je bila moja prva služba socialnega delavca, v poboljševalnici od pubertetnikov in predpubertetnikov. Še zdaj se mi utrne solza, ko se spomnim desetletnega fantka, ki je moral početi barabije, ker so ga starejši gojenci silili v to. Ko prevlada v zaporih, zavodih in drugih ustanovah subkultura nepoštenega in nehumanega sožitnega sloga – naj je to od zgoraj pri vodstvu ali prikrito od spodaj, se dogaja to, kar se sedaj ob nesrečnih Romih na Dolenjskem.

Lani je bilo 50 let, odkar sem se 1974 srečal pri Ruglju s tragičnim področjem omamljanja človeške pameti in zasvojenosti z nečim. Ne samo z alkoholom, saj je zasvojenost vsaka umetna škodljiva potreba po omamni snovi, omamnem vedenju ali omamnem doživljanju. Kot antropolog se nisem nikjer naučil toliko o tem, kaj in kdo je človek, kakor pri njih – kako nizko lahko pade in kako visoko se lahko dvigne iz blata. Pa tudi kakšne možnosti ima, če ne pade, ampak se zdravo razvija; temu – preventivi sem skupaj z ženo Ksenijo in sodelavci posvetil glavnino svojih moči. Na Inštitutu Antona Trstenjaka od začetka, to je od 1992, delamo predvsem na preventivi za kakovostno staranje in lepše sožitje med ljudmi.

Ko pravim, koliko so me naučili zasvojeni in drugače tragični ljudje, ne omalovažujem znanstvenikov. Pri Antonu Trstenjaku, Viktorju Franklu, Elisabeth Lukas, Martinu Bubru, Jakobu Morenu in neštetih drugih strokovnjakih sem se naučil spoznanj, ki bi se jih v praksi ne mogel tudi, če bi sam raziskoval sto in več let. Janez Evangelist Krek, Andrej Gosar, Peter Opeka in drugi njim podobni so moji poklicni vzorniki, ki sem jim enako hvaležen, kakor alkoholikom in svojim znanstvenim vzornikom. Učimo se od vzornikov, ki nas navdušujejo. Kako delati, pa se učimo samo iz svoje realne vsakdanjosti, zlasti od najbližjih domačih in sodelavcev.

Učimo se od vzornikov, ki nas navdušujejo. Kako delati, pa se učimo samo iz svoje realne vsakdanjosti, zlasti od najbližjih domačih in sodelavcev.

Pripovedujete o uspešnih zgodbah, ko se ljudje osvobodijo zasvojenosti – fizične v tem primeru. Pravite pa, da je idejna zasvojenost hujša in se je je težje znebiti. Kako se ta idejna zasvojenost kaže v družbi?

Naša telesna razsežnost je osnovna, ni pa edina. Če oboli katerikoli organ, je danes zdravljenje kar pri roki, če oboli duševno doživljanje, je ozdravitev težja, ko oboli sožitje in sodelovanje pa še težja. Alkohol in druga naravna ali umetna mamila omamijo organ – možgane. Posledica tega je, da človek doživlja sebe, druge in razmere narobe – danes bi rekli netrajnostno z vidika svojega razvoja, drugih in razmer. Iz tega zmotnega doživljanja sebe, drugih in razmer se koti vsa gôra gorjà pri alkoholizmu in narkomaniji.

Človek pa se prav tako lahko omamlja iz obratne smeri. Od znotraj umeri z napačno mislijo ali željo svoje možgane v zgrešeno smer – v netrajnostni razvoj sebe in sožitja. Ta umetni »avtizem« se zgodi, če se človek ne nauči vsakogar dobro poslušati in biti radovedno pozoren na dobro pri njem ter na smiselno možnost v sleherni situaciji. Če se zapira v mehurček svojega mnenja in v mehurček svoje skupine, ki ga »všečka«. Mladi rečejo tistemu, ki je zadet z mamili, da je »odštekan«, to je odklopljen od realnosti. Ali ni bil prav tako »odštekan« tisti, ki se je skupaj z vso večino ljudi v prejšnjem stoletju navduševal za »nadčloveka« v nacizmu, za novo korporativno tradicionalno skupnost v fašizmu ali za novo razredno elito v brezrazredni družbi po poti komunistične revolucije? Te velike idejne omame in zasvojenosti so povzročile v koncentracijskih taboriščih, gulagih in hudih jamah take gôra gorjà, da je hribovje trpljenja pri alkoholizmu in narkomaniji v senci.

V življenju še nisem srečal alkoholika ali narkomana, ki bi nalašč, to je vedè in hotè šel v svoje propadanje in povzročal težave drugim. Prepričan sem, da je večina ljudi padla prav tako nevede in nehote v maligne miselne omame. V preteklem stoletju so bile te ideologije kolektivna patologija časa – tako je to poimenoval Viktor Frankl, ki je sam kot Jud preživel nacistično taborišče in tam izgubil vse svoje najbližje. Danes menim, da je kolektivna patologija evropske kulture hlepenje po užitku in posledična težnja po samomoru, ko človeku ni »prijetno«. Kapica te patologije pa je, da se v samomor in ubijanje ljudi vrže zdravstveno in socialno stroko, katerih edini namen je pomoč pri razvoju človeka, ko trpi. Človek je po svojem bistvu tudi trpeče bitje. Do tega, kar smo in imamo danes, se je človeštvo skozi svojo kratko zgodovino naše vrste razvijalo z obvladovanjem trpljenja in s kljubovalno močjo duha (Frankl), to je s tem, da je človek v trpljenju zdržal, če ga ni bilo mogoče rešiti.

Zablode, ki so v človekovi zavesti, v idejah, čustvih, ciljih, vrednotah in smeri življenja, so hujše kakor levkemija in narkomanija.

Najdragocenejša stvar, ki jo imamo, je človekova zavest: kdo sem, kaj sem, moji cilji, moje vrednote, kam grem. Kako naj delam? Je bolj važno garati in čim več zaslužiti ali je bolj pomembno biti z ženo in otroki? Že tu je križišče. Kdor samo gara, bo morda zbral veliko. Kdor ne dela, goljufa in špekulira, bo morda zbral še več. Kaj mu bo na koncu? Umrl bo prej ali slej, s seboj ne bo nič nesel. Če pa pošteno dela in se v potu svojega obraza uči vse življenje lepšega sožitja in sodelovanja v družini, službi in družbi, bo sam srečen, po smrti pa bo ostal s svojim zgledom v lepem spominu skupnosti.

Zablode, ki so v človekovi zavesti, v idejah, čustvih, ciljih, vrednotah in smeri življenja, so hujše kakor levkemija in narkomanija.

Zakaj?

Kot rečeno, telesne poškodbe in bolezni zdravimo kar dobro. Tiste v medsebojnih odnosih danes še zelo težko, vendar pa tukaj znanje najbolj napreduje. Če pa človek hudo zaide z relativno trajnostne poti lastnega smiselnega razvoja, če ima zelo zgrešene ideje o človeku in družbi, se to najbolj maščuje v sožitju v družini, službi in družbi …; spreobrnitve malih vsakdanjih in pravih Hitlerjev pa danes doživimo še manj kakor ozdravitve težke duševne bolezni ali hudega raka. To človeka otopi od znotraj, da nezavedno ves svoj razum vpreže v obrambo svoje zmote; psihoterapevti vidimo, da je bolna duševna obramba trdovratnejša kakor virusi in bakterije v telesu.

V največji globini človekove zavesti je vest, ki ga usmerja, kaj je dobro, smiselno in kaj je slabo, škodljivo, nesmiselno zanj in za druge. Čim bolj zdravo razvijamo svojo zavest, bolj razvito in zdravo imamo svojo vest. Zmotna misel pa vest zasuje, tako na površini svoje zavesti človek doživlja svojo »pijanost« kot največjo svobodo. To ni zrela odrasla človeška svoboda za dobro, ampak otroško nezrela svoboda za to, kar si trenutno želim. Moj 2-letni vnuk tako rad gleda skozi okno avtomobile, da bi s svojo nezrelo svobodo takoj odprl okno in padel na cesto. Ali niso bile ideje Hitlerja o nadčloveku – preden je sam naredil samomor – podobno nore? Le da je svoboda dveletnega otroka otroška in jaz odgovarjam za njegov varen razvoj, medtem ko svoboda za slabo pri odraslih, ki se z racionaliziranimi razlogi kaže njemu samemu in okolici kot razvojni dosežek, ni otroška, ampak otročja. Ko pa ima ta svoboda moč v družbi – kakor jo je imel nacizem, pa so njene posledice usodne za rodove. V imenu razvoja arijske rase v nadčloveka je bil sprejet zakon, ki je tiste, ki so temu škodovali, evtanaziral. Goebbels je nacistično evtanazijo uzakonil z isto reklamo, kot jo zdaj delajo po Evropi za evtanazijo ali asistiran samomor. Z utemeljitvijo, da ljudje trpijo, da duševno moteni – takšni so pri nas v varstveno-delovnih centrih – niso vredni življenja, da družbo in državo samo stanejo in zajedajo druge. Da usmiljenje do njih zahteva, da jih rešimo njihovega trpljenja, da njihovo življenje ni smiselno, da niso več ljudje z neodtujljivim človeškim dostojanstvom.

V imenu razvoja arijske rase v nadčloveka je bil sprejet zakon, ki je tiste, ki so temu škodovali, evtanaziral. Z utemeljitvijo, da ljudje trpijo, da duševno moteni – takšni so pri nas v varstveno-delovnih centrih – niso vredni življenja, da družbo in državo samo stanejo in zajedajo druge. 

In res so jih uničili.

Vse nemške, avstrijske … in tudi naše štajerske duševno prizadete. Pa Rome. »Dokončno« pa poskušali Jude. To so zmote, omamne zmote. Ideološke omame 20. stoletja so večino ljudi omamo navdušile – žrtvovali so svoja življenja v prepričanju, da je to napredek. Za Hitlerjem so noreli, zanj so glasovali na demokratičnih volitvah neizobraženi in intelektualci, verni in atesti. Reka resnice teče po prekopih zmot, moramo reči s Tagorejem, ob tem pa četudi pred obsodbo sežig na grmadi: In vendar teče reka življenja in razvoj človeštva naprej!

Vsak človek lahko v njej uresniči svoj smisel do zadnjega diha. Kako najti in ohranjati zaupanje v prihodnost, ko vlada splošna zmeda, je verjetno ena najzahtevnejših človeških nalog. Če človeka obsede zmotna teorija o človeku in družbi, je to najhujša omama. Od alkohola in drog – trdih in mehkih – jih nekaj umre, veliko je pa trpljenja. Od zgrešene razvojne smeri v skupnosti in zaradi slabega komuniciranja v družinah trpi še veliko več ljudi in manj jih spremeni smer v bolj trajnostno. Še manj pa, če so omamljeni z zmotnimi idejami, z napačnim nazorom in zgrešeno usmeritvijo.

Preprečevanje tega lahko izvedemo na en sam skupni imenovalec, ki je bistvo človeškega razvoja – to je dialog. Dialog je čim širše in kritično gledanje nase, je krepitev sposobnosti za lastno smiselno stališče, zlasti pa naklonjeno stališče do vsakega človeka po načelu: Vsak človek me v nečem prekaša, v tem se od njega učim.

Kakšen vpliv bi lahko imela uveljavitev takšnega zakona o pomoči pri samomoru na slovensko družbo?

Mene je prostovoljstvo pri dr. Ruglju navdušilo zato, ker sem videl, da ti ljudje, ko so bili res v tako slabih odnosih in tako organsko zasvojeni, lahko obrnejo smer. Da gredo iz samomorilske smeri v razvoj skozi napor in trpljenje. Da je to možno. Skozi goro trpljenja je mogoče narediti predor. Ni pa možno gore trpljenja podreti. Režimi 20. stoletja – nacizem, fašizem, komunizem – so hoteli goro človeškega trpljenja podreti. Pa je niso podrli, ampak nadgradili. Zanikati, da je človek tudi trpeče bitje je enaka slepota, kakor zanikati, da je ustvarjalno bitje.

Podatki iz držav, ki imajo to uzakonjeno pet, deset ali več let, so evidentni kazalec, kam jim gre razvoj humane solidarnosti. Ne tja, kamor so hotele, ampak tja, kamor ne želijo – v večjo psihosocialno patologijo in trpljenje, v trgovino z organi … Tudi nacizem ni šel tja, kamor so hiteli Hitler in njegovi ideologi. Tudi komunizem in fašizem ne. Ni nastala brezrazredna družba, ni nastala arijska rasa nadčloveka, ni nastala skladna skupnost fašističnega naroda. Vsak od njih je dosegel tudi nekaj dobrega, toda od njih ostaja v zgodovini spomin na fašistični Rab in Gonars, nacistični Dachau in Auschwitz, ruske gulage in slovenske hude jame. Jaz sem prepričan, da gre tudi pri sedanjem navdušenju za samomor ob takem ali drugačnem človeškem trpljenju za hudo kolektivno zmoto evropske kulture, ki je posledica tega, da je naša kultura padla v dve množični med seboj neločljivi omami: potrošništvo in hlepenje po denarju. Vsaka omama pa je drseči plaz.

Podatki iz držav, ki imajo to uzakonjeno pet, deset ali več let, so evidentni kazalec, kam jim gre razvoj humane solidarnosti. Ne tja, kamor so hotele, ampak tja, kamor ne želijo – v večjo psihosocialno patologijo in trpljenje, v trgovino z organi … 

Večkrat ste omenili dr. Ruglja. Imeli ste neposredno izkušnjo z njim kot nekom, ki je spremenil stališče glede evtanazije oziroma samomora.

To je o njem manj znano. Javno je govoril, da če človek živi prenizko, če se ne more uresničevati, potem bi moral – kakor japonski samuraji – narediti harakiri. Zase je govoril, da ne bo nikomur v breme. Ko je zbolel za rakom, jaz z njim nisem več sodeloval, tu in tam sva se naključno srečala. Nekega dne me je kolegica, tudi terapevtka za alkoholizem, vprašala, če sem prejšnji večer gledal na televiziji, kako je tedanji predsednik Slovenije dr. Janez Drnovšek dr. Ruglju podelil najvišje državno odlikovanje in kako sta oba »na koncu«, da niti stati ne moreta več. Dr. Ruglja sem takoj poklical in z ženo Ksenijo sva ga nekaj dni za tem obiskala. Mimogrede – midva sva se spoznala, ko je kot študentka socialnega dela prišla k njemu na prakso raziskovat za diplomsko nalogo, kako človek pride do uvida v svojo življenjsko zmoto. Midva se ne bi srečala in ne bi imela družine, štirih odraslih otrok in za seboj skoraj pol stoletja prizadevanja za najino zakonsko sožitje, če ne bi bil prostovoljec pri dr. Ruglju.

Tisti večer sva bila več ur pri njem doma. Njegova žena je zanj izjemno ljubeče skrbela, imel je tudi dobro paliativno zdravstveno oskrbo na domu. Bil pa je na koncu zelo hude oblike raka, tako da zaradi močne protibolečinske terapije večino dneva ni bil zmožen pogovora. Pogovarjala sva kakor četrt stoletja pred tem, ko je bil na višku svojih moči. Tudi smejal se je vmes kakor nekoč. Obdelala sva ves svet in tri vasi okrog njega, kakor pravi srbski pregovor; vključno z življenjem in smrtjo, zamerami in spravami. Malo imam tako lepih izkušenj ob človeku, ki je v najhujšem trpljenju tik pred smrtjo! Moja izkušnja z dr. Rugljem je, da je spremenil svoj nazor o samomorilnem »harakiriju« in pogumno opravil zadnje življenjske naloge. Pri njem sem bil spet par dni zatem, ko mi je njegova žena sporočila, da umira; z njo, ki je čuteče in dostojanstveno spremljala umirajočega moža, sem preživel del zadnje noči njegovega življenja. Bolečine mu je blažila paliativna zdravstvena oskrba, bližnji pa so ga človeško spremljali ob njegovem poslavljanju s tega sveta.

Moja izkušnja z dr. Rugljem je, da je spremenil svoj nazor o samomorilnem »harakiriju« in pogumno opravil zadnje življenjske naloge. 

Živo imam v spominu tudi nekega nizozemskega pastorja, s katerim smo pred dvema desetletjema preživeli en teden v Taizèju v Franciji. Pripovedoval mi je, da je bil navdušen za evtanazijo v hudi bolezni, ko so pri njih pripravljali ta zakon. Ko je bil sprejet je vodil poslovilni verski obred v družini svoje dobre vernice, ki se je za evtanazijo v hudi bolezni odločila skupaj s svojo družino. Nato je bil navzoč pri njenem zdravniškem umoru. Pri tem pa se je spremenil. V globini svoje človeške zavesti je uvidel, da je to zmota. Veliko sva govorila o tem. Nikdar več ni sodeloval, ampak je postal trezna priča proti tej kolektivni zmoti njegove domovine in tistega dela Evrope, ki živi v največjem obilju. Pri tem pa ta del Evrope kratkovidno zavrača judovsko korenino naše kulture, iz katere je zraslo današnje spoštovanje pravic in dostojanstva slehernega človeka.

Kakšna je ta judovska korenina v odnosu do korenin ostalih civilizacij?

Evropska kultura raste iz judovskih kulturnih korenin in iz korenin grško-rimske kulture. Rimljani so imeli nazor, da so otroka lahko vrgli zverem in ga ubili. Oče je bil gospodar življenja otrok, zlasti deklic – če je ob rojstvu obrnil svoj palec navzgor, je preživela, če navzdol, so jo ubili.

Grška in Rimska kultura sta bili po filozofskih teorijah ter po pravni in vojaški organizaciji močnejši od judovske. Judovska pa je do takrat že več kakor tisočletje in pol razvijala trajnostni human razvoj s svojo temeljno usmerjenostjo – božjo zapovedjo pomagati »vdovi, siroti in tujcu« in zapovedjo: Ne ubijaj! Grki in Rimljani so čislali stoično evtanazijo. Grška demokracija, v kateri je za največje intelektualne genije zasužnjen človek avtomatično nehal biti človek in postal »govoreča žival«, je propadla. Rimsko cesarstvo, ki je po obsegu, trajanju in vplivu zelo presegalo današnjo Evropsko unijo, se je sesulo samo vase; vitalni »barbari« so to sesedanje pospešili. Judovstvo živi že štiri tisočletja, od tega dve tisočletji do leta 1947 brez svoje države; razseljeni so po vsem svetu, podobno kakor Romi. In preganjani, saj jih je šest milijonov – to je polovica od vseh na svetu – bilo pobitih samo v Hitlerjevih taboriščih. Njihov nazor o človeku, o celotni stvarnosti in o skrivnosti, ki je nedoumljiva, daje vsemu svetu znanstvene, kulturne in gospodarske sadove, ki so nesorazmerno veliki v primerjavi z njihovo maloštevilčnostjo.

Zdi se, da trenutna evropska kultura živi v recidivu rimske omamne zasvojenosti z užitkom po njihovem geslu: Kruha in iger! Upam da je to recidiv omame, ki nas bo privedel do polnejšega uvida v celostno podobo človeka. Ali kakor je rad rekel moj učitelj Anton Trstenjak: Današnja evropska kultura živi tako nespametno, da je to lahko samo puberteta v njenem razvoju ali pa senilna demenca. Z njim delim tudi stavek, ki ga je temu vedno dodal: Srčno upam, da je prvo, ker bo minilo!

Dr. Anton Trstenjak: Današnja evropska kultura živi tako nespametno, da je to lahko samo puberteta v njenem razvoju ali pa senilna demenca.

Pubertetna zaletavost bo minila tem prej, čim bolj bomo spoznali celostno podobo človeka v njegovi telesni, duševni, duhovni, sožitni, razvojni in bivanjski razsežnosti. Z vsemi našimi potrebami, zmožnostmi in mejami v vsaki od njih. S trajnostnimi etičnimi izkušnjami – zapovedmi vseh človeških kultur: Ne ubijaj! Ne laži! Ne kradi! Ne zlorabljal spolnih zmožnosti! Česar ne bi hotel, da drugi naredijo tebi, ne delaj njim! Čim bolj bomo odprtih oči in ušes za dobro in lepo v sebi, pri drugih, v naši kulturi in naravi, tem bolj bomo navdušeni nad življenjem – in tem bolj se bomo v to smer razvijali. Zlasti pa: čim bolj zavzeto bomo trenirali dialoški sožitni slog. In z njim lepo pogovorno kulturo v naši lepi slovenščini, ki ima za osebni partnerski dialog dvojino.

V Nemčiji ste opravili specializacijo iz Franklove logoterapije, ki človeka obravnava na temelju smisla njegovega življenja. Kje naj starejši v zadnjem obdobju svojega življenja iščejo navdih, najdejo voljo do bivanja?

Zadnje obdobje življenja je – tako kot pri rastlinah in živalih – čas za zorenje. Jabolko dozori na koncu, nato zrelo odpade. V jeseni življenja lahko dozorimo, klasik človekovega psihosocialnega razvoja Erik Erikson je to zorenje imenoval integracija – povezava vseh življenjskih spoznanj in izkušenj v človeško celoto.

Radi imate citat pesnika Alojza Gradnika.

Njegov pesniški stih: Ko odpadem, naj odpadem zrel! Zrel, lep – ne črviv ali kisel. Zrela leta so tista, ko /je edina zmožnost, ki se lahko razvije, zorenje, integriteta. Tudi, če pri tem človek trpi; saj se tudi športniki nadčloveško trudijo pri treniranju za kolajno. 

Če stari ljudje človeško zorimo v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, smo mlajšima dvema generacijama zgled, da je življenje nekaj vredno. Če ne, pa mlajši dve generaciji nimata živega zgleda za upanje, da je življenje nekaj vredno. Posledico plačamo sami: imajo nas za sitne, zahtevne in težavne. Če smo nezreli, kisli in črvivi starci, se niti povsem ne motijo. Zoreti v starosti se bolj splača, kakor zbirati srebrne točke potrošniške reklame in manj srebrno reklamo za samomor, ko mi življenje ne gre po mojih željah. Frankl je dejal, da nismo mi tisti, ki bi življenje klicali na zagovor, ampak življenje nam postavlja vprašanja v obliki nalog za smiselno zorenje v sleherni situaciji. On je verodostojen, ker je življenju smiselno odgovarjal tudi v žrelu nacistične evtanazije.

Če stari ljudje človeško zorimo v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, smo mlajšima dvema generacijama zgled, da je življenje nekaj vredno. 

In če gledamo na ta način, smo tudi v starejših letih lahko mladostni – kot ste tudi sami.

V mojih letih ne moreš biti več mlad, si pa lahko mladosten. Kakor je bil Trstenjak, kakor je bil Frankl, kakor je Elisabeth Lukas, moja učiteljica, pri kateri sem delal specializacijo za logoterapijo. Ti in nešteti drugi so bili ali so danes mladostni starčki, tudi moja in Ksenijina pokojna starša so lepo dozoreli. Zasvojenci, s katerimi sem delal, pa so bili pri 18 ali 20 letih ostareli mladeniči, telesno in duševno bolj dotrajani kakor omenjeni in podobni 90-letniki. Mladosten je človek lahko vse življenje, če se trudi iskati in uresničevati smiselno življenje, to je temeljne človeške vrednote, ki so trajnostno vzdržne.

Ko gre za zakone o evtanaziji in pomoči pri samomoru, je treba imeti pred očmi Franklovo opozorilo, da je človeštvo danes ena sama celota. Uzakonjena zmota škodi celi državi, celi skupnosti narodov. Enako kakor uzakonjena solidarnost – na primer pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter univerzalno javno sofinanciranje dolgotrajne oskrbe – preprečuje; ti socialni sistemi so preprečili največ revščine v starosti v človeški zgodovini. Ko posamezni človek v duševni stiki naredi samomor, je to za bližnje večinoma hudo trpljenje, za ljudi v okolju, ki so sami v stiski, pa močan nezavedni vzor; raziskovalni podatki so glede tega nedvomni. Ko z oporo bližnjih, zdravstvene stroke in drugo človeško pomočjo zdrži in se zrelo poslovi od življenja, pa je to za mnoge največja dediščina staršev in zgled za okolico.

Uzakonjena zmota škodi celi državi, celi skupnosti narodov.

Splača se spreminjati šolstvo in vzgojo v učilnice pogovorne kulture in usmerjenosti v iskanje lepega in dobrega v vsakem človeku. Da se bomo tudi ob starostnih tegobah – in v mojih letih jih ne manjka! – navduševali nad tem, kar je tukaj in zdaj in razmerah dobrega in lepega. To navdušenje je naravna značilnost majhnega otroka, zato se tako hitro uči in je tako ljubek. Odraslih in starih ljudi nas ne silijo v to razvijajoči se možgani, imamo pa zato pamet in vest, da zavestno poskrbimo, da nam radost nad življenjem ne zakrni pod vplivom zmot in modnih muh v okolju. Veselje ali radost nad življenjem že s svojim besednim korenom govori, da je vredno imeti življenje rad.

(D227, 12-16; dopolnjeno)