Ob 85. obletnici pokola v Babinem Jaru

Pred 85 leti so v soteski pri Kijevu v dveh dneh umorili več kot 33.000 Judov, danes pa njihove zgodbe ostajajo opomin pred pozabo.

Druga svetovna vojna je za seboj pustila kraje, katerih imena so postala simbol množičnega nasilja. Med njimi je tudi Babin Jar, soteska na obrobju Kijeva, kjer so nemške okupacijske oblasti 29. in 30. septembra 1941 izvedle enega največjih posameznih množičnih pobojev Judov v prvih letih holokavsta. V dveh dneh je bilo tam ustreljenih 33.771 ljudi.

Kijev je nemška vojska zasedla 19. septembra 1941. Le nekaj dni pozneje so se po mestu pojavili razglasi, ki so Judom ukazovali, naj se 29. septembra zglasijo na določenem zbirnem mestu ter s seboj prinesejo dokumente, denar in osebne stvari. Mnogi so verjeli, da jih čaka preselitev. Namesto tega so jih odpeljali proti Babinemu Jaru, kjer so jih pripadniki nemških enot SS in policije ter drugih sodelujočih enot sistematično pobijali.

85 let pozneje obletnica ni le spomin na eno najtemnejših poglavij druge svetovne vojne. To so bili ljudje z imeni, družinami, poklici in življenji. Nekaj njihovih zgodb je preživelo zaradi pričevanj tistih redkih, ki so iz Babinega Jara odšli živi.

Pot v Babin Jar

Nemške enote so Kijev zasedle 19. septembra 1941. V mestu, kjer je pred vojno živelo približno 160.000 Judov, jih je do prihoda nemške vojske ostalo več deset tisoč. Velik del judovskega prebivalstva je pred napredovanjem Nemcev pobegnil proti vzhodu. Le nekaj dni po zasedbi je središče Kijeva pretreslo več eksplozij. Mine, ki so jih ob umiku nastavile sovjetske enote, so uničile nemške objekte in dele glavne mestne ulice Hreščatik. Umrli so tudi nemški vojaki in uradniki. Okupacijske oblasti so sabotažo uporabile kot povod za množični obračun z Judi, ki so ostali v mestu.

Po Kijevu so 28. septembra razobesili razglase. Judom so ukazovali, naj se naslednje jutro zglasijo na določenem zbirnem mestu blizu pokopališč na severnem robu mesta. S seboj naj bi prinesli osebne dokumente, denar, dragocenosti, topla oblačila in perilo. Način ukaza je pri mnogih ustvarjal vtis, da jih čaka preselitev. Ljudje so zato prihajali pripravljeni na pot.

Od zbirnega mesta so jih usmerjali proti soteski Babin Jar, ki je takrat ležala zunaj Kijeva. Območje so nadzorovale nemške enote. Ko so se ljudje približali soteski, jim je postalo jasno, da ne gre za preselitev. Oddati so morali dokumente in vrednejše predmete ter se sleči. Nato so jih v manjših skupinah vodili proti robu oziroma v notranjost soteske.

Glavno vlogo pri streljanju je imel Sonderkommando 4a, posebna enota Einsatzgruppe C pod poveljstvom Paula Blobela. Pri operaciji so sodelovale še nemške policijske enote, med njimi 45. rezervni policijski bataljon in 303. policijski bataljon, ter pomožne sile. Žrtve so prisilili, da so se pomikale proti mestu usmrtitve, nato pa so jih streljali v manjših skupinah. Nekatere so postavili ob pobočje, druge so morale leči na trupla že umorjenih.

Pobijanje je trajalo 29. in 30. septembra. Po poročilu, ki ga je Einsatzgruppe poslala v Berlin, je bilo v teh dveh dneh umorjenih 33.771 Judov. Številka ni povojna ocena, temveč izhaja iz dokumentacije samih storilcev. Pokol je zaradi dokumentacije storilcev ter poznejših pričevanj dobro dokumentiran.

Babin Jar pa po 30. septembru ni prenehal biti morišče. Nemške oblasti so tam v naslednjih dveh letih ubijale še druge Jude, Rome, sovjetske vojne ujetnike, bolnike iz psihiatrične ustanove in druge civiliste. Kraj je tako postal eno največjih množičnih morišč na območju okupirane Sovjetske zveze.

Med trupli so ostali živi

Ko se je množica približevala Babinemu Jaru, je bilo vse manj prostora za dvom. Ljudje so morali oddajati dokumente in vrednejše predmete. Ukazovali so jim, naj se slečejo. Od nekod naprej so se slišali streli. Tisti, ki so še nekaj ur prej nosili kovčke in verjeli, da jih čaka preselitev, so začeli razumeti, kam so prišli.

Med njimi je bila tudi Dina Pronicheva, igralka kijevskega gledališča. Doma je pustila svoja majhna otroka in spremljala mater. Pozneje je pripovedovala o skupinah moških, žensk, starejših in otrok, ki so jih silili, da so odlagali oblačila in odhajali proti soteski. Do nje so prihajali kriki odraslih in glasovi otrok, ki so klicali matere.

Njena mati je vedela, da ima Dina morda možnost preživeti. Zaradi poroke z Rusom je imela dokumente, s katerimi je skušala dokazati, da ni Judinja. Mati jo je spodbujala, naj se reši zaradi otrok. Za nekaj trenutkov je kazalo, da ji bo uspelo. Nato jo je nekdo prepoznal in poslali so jo nazaj med ljudi, ki so čakali na smrt.

Pronicheva ni preživela zato, ker bi ji prizanesli. Ko se je znašla ob množičnem grobu, je še pred streli padla v sotesko na trupla že umorjenih. Čez njo so padala telesa drugih ljudi. Ostala je pri miru in se pretvarjala, da je mrtva. Pozneje se je spominjala strelov, stokanja in otroških glasov. Nemški pripadniki so hodili med trupli in preverjali, ali je kdo še živ.

Noč ji je dala možnost za beg. Izpod teles se je počasi izkopala in poskušala priti iz soteske. Tam ni bila edina, ki je še dihala. Med begom je po svojem pričevanju srečala dečka Fimo Šnajdermana. Star je bil enajst let. Tudi njemu je uspelo priti izpod mrtvih. Prosil jo je, naj ga ne pusti samega, ker ga je bilo strah teme. Nekaj časa sta bežala skupaj. Nato je počil strel. Deček je padel in ni več kazal znakov življenja.

Podoben spomin je za seboj pustila Raisa Daškevič. Tistega jutra se je s svojo družino pridružila množici, ki se je pomikala skozi Kijev. Pozneje je pripovedovala, da se je njena družina znašla v veliki koloni skupaj z otroki in vnuki. V enem od ohranjenih spominov je zapisala, da je ob sebi držala triletnega bratca Petenko. Pri robu Babinega Jara so začeli streljati.

Najprej je videla pasti očeta, nato starejšo sestro. Ljudje so padali drug za drugim. Daškevič je bila ranjena in je izgubila zavest. Ko se je ponoči prebudila, je ležala med trupli. Okoli nje so bili mrtvi člani družine in drugi ljudje, s katerimi je še nekaj ur prej hodila po mestu. Počasi se je začela plaziti izpod teles. Večkrat je izgubila zavest. Vedela je samo, da se mora premakniti stran od soteske. Daleč pred seboj je zagledala luči neke hiše in lezla proti njim.

Preživeli so pozneje opisovali skoraj nemogočo zahtevo, ki jo je pred njih postavilo lastno telo. Niso smeli zastokati. Niso se smeli premakniti, ko je nekdo stopil nanje. Niso smeli pokazati, da čutijo bolečino. Med ljudmi, ki so se rešili izpod trupel, so bili takšni, ki niso bili ustreljeni, ampak so v množični grob padli zaradi prerivanja ali izgube zavesti. Drugi so bili ranjeni in so preživeli streljanje. Nad njimi so ležali ljudje, ki niso imeli te sreče.

Babin Jar zato ni samo zgodba o številu mrtvih. Njegova groza se pokaže prav v teh drobnih trenutkih: v materi, ki je hčerki rekla, naj se reši zaradi svojih otrok, v enajstletnem fantu, ki ga je bilo po preživetem pokolu še vedno strah teme, in v ranjeni ženski, ki je ponoči lezla med trupli svoje družine in iskala svetlobo oddaljene hiše. Zaradi njih vemo, kako so bile videti zadnje ure tisočev ljudi, ki sami niso mogli povedati svoje zgodbe.

Spomin, ki ga ni bilo mogoče izbrisati

Ko je Rdeča armada novembra 1943 ponovno zavzela Kijev, je bil Babin Jar že kraj z več plastmi smrti. Nemške oblasti tam niso pobijale le Judov, temveč tudi Rome, sovjetske vojne ujetnike, ukrajinske civiliste in druge žrtve okupacije. Pred umikom so skušale zabrisati sledi. Zapornike iz bližnjega taborišča Syrets so prisilili, da so odpirali množične grobove in sežigali trupla. Nekaterim je uspelo pobegniti in njihova pričevanja so pozneje postala del dokazov o zločinih.

Toda po vojni se je začel drugačen boj. Tokrat ne za preživetje, temveč za spomin.

Babin Jar je desetletja ostal brez spomenika, ki bi jasno povedal, kaj se je tam zgodilo. Sovjetske oblasti so tragedijo vključile v širšo pripoved o civilnih žrtvah nacizma in pri tem niso posebej izpostavljale, da je bilo 33.771 ljudi, pobitih 29. in 30. septembra 1941, Judov. Šele leta 1976 so na območju postavili večji sovjetski spomenik. Posvečen je bil žrtvam nacističnega nasilja, vendar besedilo ni omenjalo judovske razsežnosti septembrskega pokola. Babin Jar je zato postal tudi simbol boja za pravico do zgodovinskega spomina.

Prelom je prišel leta 1991. Ukrajina je avgusta razglasila neodvisnost, 29. septembra istega leta pa so ob petdeseti obletnici pokola postavili spomenik v obliki menore, namenjen judovskim žrtvam Babinega Jara. V naslednjih desetletjih so na območju nastajali novi spomeniki različnim skupinam ljudi, ki so bile tam umorjene. Nekdanja soteska je danes del javnega prostora Kijeva in obenem kraj, kjer se stikajo različni spomini na okupacijo, holokavst in druge žrtve vojne.

Danes zgodbo Babinega Jara ohranjajo raziskovalni in spominski projekti ter ukrajinski državni zgodovinski in spominski rezervat Babin Jar. Zbirajo imena žrtev, njihove življenjske zgodbe, fotografije in arhivsko gradivo ter pripravljajo razstave, raziskovalne in izobraževalne dogodke. Leta 2026 poteka tudi program ob 85. obletnici pokola. Namen takšnega dela ni le ponovno zapisati števila mrtvih, temveč iz množične grobnice ponovno priklicati posameznika: človeka z imenom, obrazom, družino in življenjem pred 29. septembrom 1941.