Obvaruj nas fašizma, o Svobode in Zaupanja polna Demokratična Republika Slovenija!

Vir: Shutterstock

Včasih imam občutek, da se v nekaterih državah politika dobesedno in brezsramno dela norca iz svojih državljanov. Tako Slovenija kot ZDA sta trenutno lep primer tega, čeprav s pomembnimi razlikami. 

V obeh državah se je trenutna oblast tja zavihtela z zelo podobnimi obljubami in jezikom. »Vračanje normalnosti«, »povrnitev zaupanja v pravno državo«, »odrasli so nazaj v sobi«, »konec fašizma«. Po obdobju, ko je na oblasti »nepravično« bila desnica, ki da je razgradila vse državne sisteme, očrnila ugled inštitucij in države ter nas spravila korak bližje k fašizmu in avtokraciji, se je zopet vzpostavilo normalno in edino pravilno stanje. A v obeh državah so podane obljube končale kot farsa.  

V ZDA je predsednik Biden – ki se je zavezal, da bo povrnil zaupanje javnosti v državne institucije in spoštovanje pravne države – nedavno snedel svoje večkrat javno podane obljube, da svojega sina ne bo oprostil ter da bo spoštoval odločitev sodišč in porote. Kot so izpostavili že številni komentatorji, problem ni toliko v sami pomilostitvi kot v prelomljeni obljubi in poteptanih idealih, ki so očitno pomembni le, ko se bori za glasove volivcev.  

Podobno žalostno so končale njegove trditve, da bo predsednik le za en mandat – ki da bo omogočil tranzicijo v »po-trumpovsko« obdobje. Sla po oblasti je bila očitno premočna, rezultat pa ironično ravno obraten od načrtovanega. 

Moralna višina, s katere tako radi pridigajo, se je razblinila kot dimna zavesa. 

Tudi pri nas si je aktualna vlada zastavila visoke moralne temelje, na katerih pa ji je zelo hitro spodrsnilo in sedaj pada v vedno globljo luknjo, ki si jo sama sproti koplje. Moralna višina, s katere tako radi pridigajo, se je razblinila kot dimna zavesa. Strokovno in nepolitično kadrovanje je bilo prva, a nikakor zadnja žrtev – teh je sedaj že toliko, da jim je težko slediti. A največja žrtev pri vsem tem smo državljani in naša »javna zadeva«. 

Svojim inštitucijam, ki bi nam morale služiti kot zgled ter delovati neodvisno in v korist nas vseh, že dolgo ne zaupamo, zaupanje pa še naprej pada. In zakaj bi jim zaupali, ko pa lahko dnevno spremljamo, kako politična stranka preiskuje samo sebe; kako je šef policije na svojem položaju nezakonito in tam tudi ostaja; kako se prireja javne razpise; kako mediji takšne zadeve problematizirajo le, če to ustreza njihovim gospodarjem? In ob vsem takšnem dogajanju tega ne smemo niti kritizirati, če ne želimo biti obtoženi napada na »sodstvo, medije...« in »spodkopavanja zaupanja« v omenjene inštitucije? 

Politične nasprotnike se danes rado označuje za fašiste, a medtem se aktivno vzpostavlja stanje, v katerem bodo jutri na oblast morda prišli dejanski fašisti. Ko kombinacija negotovosti, nezaupanja in nezadovoljstva doseže kritično maso, se lahko zgodi marsikaj. A takrat bo že prepozno. 

Politične nasprotnike se danes rado označuje za fašiste, a medtem se aktivno vzpostavlja stanje, v katerem bodo jutri na oblast morda prišli dejanski fašisti. 

Tu lahko govorim le zase, a nekako sem prepričan, da nisem edini, ki je izgubil več ali manj vso občutljivost za absurde današnjega časa. Ne glede na to, kaj se zgodi, sem le še redkokdaj dejansko začuden ali zgrožen. Če bi se morda jutri izkazalo, da naša ustava zaradi kake tehnikalije v bistvu ni pravno zavezujoč dokument, me to po pravici povedano ne bi preveč presenetilo. Mnogo bolj bi me šokiralo, če bi kak politik za svoja dejanja dejansko odgovarjal. 

Zaenkrat nič ne kaže, da bi nas vse omenjeno kaj dosti skrbelo. Namesto da bi (po potrebi izredno glasna in samozavestna) civilna družba opozarjala na vse nepravilnosti, raje taktično molči, da na oblast slučajno ne bi prišli »napačni«. Namesto da bi si inštitucije z zglednim delovanjem skušale povrniti izgubljeno zaupanje, zahtevajo, da vanje mečemo še več denarja. Menda naj bi to pomagalo pri zmanjševanju tveganja za korupcijo.  

Ne, pri nas imamo raje kozmetične popravke in visokoleteče, a vsebinsko prazne pojme. Sploh me ne čudi, da ob Svobodi, Resnici in celemu kupu izpeljav Demokracije sedaj dobivamo še Zaupanje. Tako se pri nas pač lotevamo problemov. In zakaj ne – to dokazano tudi deluje. Morda ne bi škodilo, če bi se po zgledu kakega Konga ali Severne Koreje preimenovali v Demokratično Republiko Slovenijo. Če slučajno komu še ni jasno, v kakšni družbi živi. 

Sploh me ne čudi, da ob Svobodi, Resnici in celemu kupu izpeljav Demokracije sedaj dobivamo še Zaupanje. 

V ZDA se je na zadnjih volitvah pripetil zgodovinski dogodek. Kakšne posledice bo imel, bo pokazal čas. In čeprav tu vlečem nekatere vzporednice med dogajanjem tam in pri nas, naši situaciji nista nujno tako podobni. Seveda tudi zaradi zgodovinskega konteksta in izkušenj, predvsem pa zaradi mentalitete, ponujenih rešitev in vpletenih osebnosti. 

Kajti medtem ko je sistem v ZDA zasnovan tako, da sem ter tja vsaj deloma omogoča popravke usmeritve, pri nas deluje tako, da so večje spremembe bolj ali manj nemogoče, situacija pa predvidljiva in nadzorovana. Vse to pa je posledica vplivnih interesov. In če v bližnji prihodnosti ne bo prišlo do kakih večjih pretresov, bo naša prihodnja vlada tako ali drugače bila vlada, ki smo jo že imeli – in to večkrat. Ki ni nikoli prinesla kakih korenitih sprememb ali prepotrebnih reform. 

Einstein naj bi izjavil, da je znak norosti ponavljanje enega in istega in ob tem pričakovati drugačne rezultate. Kaj to pove o nas? 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

volitve, glasovanje, referendum, volitvena skrinjica
Povratna zanka
pest, pesek, mivka
Svoboda, ki to ni

Ekskluzivno za naročnike

Drsanje
17. 2. 2025 ob 15:15