Od evropskega prvaka do ... ?

Naslov evropskega prvaka je samo še spomin! Manj kot leto dni je trajalo, da je slovenska košarkarska reprezentanca iz devetih nebes strmoglavila na prag kleti evropskega povprečja. Za nami so sicer ostali Kosovo, Romunija, Avstrija, Islandija itd. Tudi Belorusija, ki pa nas je spektakularno nažogala februarja v Minsku. Svetovno prvenstvo je zdaj zelo zelo daleč in kot kaže se bo prvič po letu 1954[1] zgodilo, da na njem ne bo aktualnega evropskega prvaka.

Obglavljeni

Dejstvo je, da so pri vsem skupaj precej krivi zunanji dejavniki, na katere igralci, vodstvo reprezentance in vodstvo zveze niso imeli vpliva. A spodobi se, da najprej pometemo pred svojim (ali njihovim) pragom.

Čeprav so poudarjali drugače, na zadnjih tekmah za Slovenijo niso igrali najboljši fantje. To ni vse, kar imamo! Pozabite Luko Dončiča in Gašperja Vidmarja, ki sta bila bolj kot ne magnet za privabljanje gledalcev. Da prvi ne bo mogel pomagati reprezentanci teden dni po naboru, je bilo jasno tudi napol ljubiteljskim opazovalcem lige NBA. Drugi operacije zagotovo ni načrtoval le tri dni vnaprej.

Bolj je pomembno, da je Slovenija znova ostala brez pravega centra, ki ga je na obeh tekmah imela v dvorani. Alena Omića sem pred obema tekmama pozdravil v garaži stožiške dvorane, pripeljal se je v svojem razkošnem mercedesovem terencu. Če bi na zvezi res želeli (in bili pripravljeni pogoltniti svoj ponos) bi Omić brez težav zapolnil mesto naturaliziranega Anthonyja Randolpha. In zamenjal Žigo Dimca (ki se je teden dni pred prvo tekmo poročil, čestitke!).

Prav tako se je že pred kvalifikacijami vedelo, da nimamo prave zamenjave za Igorja Kokoškova. Čeprav z enakim strokovnim štabom, Rado Trifunovič ni na nivoju novopečenega trenerja Phoenix Suns v ligi NBA.

Morda se štirje igralci in trener zdijo majhen osip, a to so očitno glavni gradniki slovenskega zmagoslavja septembra v Carigradu. Pri naši bazi igralcev to lahko pomeni razliko med zlatom in blatom.

Morda se štirje igralci in trener zdijo majhen osip, a to so očitno glavni gradniki slovenskega zmagoslavja septembra v Carigradu. Pri naši bazi igralcev to lahko pomeni razliko med zlatom in blatom.

Šarada

Mednarodna košarkarska zveza (FIBA) kvalifikacije prvič organizira v takem formatu. Osnovna želja je ponuditi gledalcem čim več reprezentančnih tekem, na katerih bi lahko svoje junake spremljali od blizu. Bolj prikrit cilj je ponovno pridobivanje moči v svetovni košarki.

V Evropi to pomeni odkrito vojno z organizacijo ULEB, ki upravlja košarkarsko evroligo in ki se na tovrstne poteze ozira približno toliko kot liga NBA. Za slednjo je samoumevno, da igralcev ne spusti na reprezentančne tekme med sezono.

Spor se vleče že četrto leto, korenini pa v skoraj dve desetletji stari borbi najmočnejših klubov za večji finančni iztržek. Vsi (ne)dobronamerni poskusi dogovora so dosedaj spodleteli. Zato so to kvalifikacije vprašljive veljavnosti, saj večina ekip nima na voljo najboljše postave. Nekaterim se to pozna bolj, drugim manj.

Preostaja nam, da za drugi del kvalifikacij, ki se začne septembra, zberemo res vse razpoložljive moči in upamo na najboljše. A tudi če se reprezentanci uspe čudežno prebiti na svetovno prvenstvo, to ne bo rešilo širšega problema slovenske košarke.

Kaj potem?

Za začetek se bodo odgovorni morali odločiti, ali je potrebna menjava na selektorskem stolčku. Kot kaže je trenutna kemija daleč od želene in še dlje od idealne, kakršna je bila med evropskim prvenstvom. Za angažiranje novega vrhunskega tujca v blagajni zveze bržčas ni dovolj zaloge.

Nato se bo treba ozreti po delu z mladimi, kjer smo očitno zaspali. Vrhunskih talentov ni veliko in še te nam vzgajajo klubi v naši bolj ali manj oddaljeni okolici (Real Madrid, Mega, Brindisi,…). Ko odrastejo pa odidejo v moštva, kjer so plača in delodajalčeve želje pomembnejše od igranja za čast in kikiriki v reprezentanci.

Kakorkoli obrnemo, očitno je reprezentančni uspeh le za hipec prekril slabo stanje slovenske košarke. In, žal, tudi v drugih naših izbranih vrstah stanje ni dosti bolj rožnato.