Odprimo okna v svobodo

V času, ko sem bila še otrok, je čez cesto živela starejša ženska z imenom Zalka. Njena hiša, zidana iz kamna in lesa, z majhnimi okni, je bila podobna tisti iz pravljice o Janku in Metki. Kadar je kurila v peči, je imela na stežaj odprta tudi vrata, ker se je kadilo povsod, samo skozi dimnik ne. »Ko bom velika, bom imela hišo z velikanskimi okni in z dimnikom, ki bo ›požiral‹ dim,« sem si govorila. 

Morda zaradi Zalke in njene hiše, morda zaradi velikanske želje po odprtosti, ki tiči v meni, se mi je ta želja po velikih oknih čez več desetletjih tudi uresničila. Kaj je lepšega, kot je svetloba, ki se skoznje pretaka v prostor ter ga napolni ali s soncem ali z vonjem po vetru, dežju ali snegu? Ta povezava, ki nima nobenih ovir med notranjim in zunanjim svetom, je zame zelo pomembna. Ko opazujem zvezde, ko čez dan poslušam čebljanje ptic v krošnjah dreves, se v meni porajajo različne misli, ki mi pomagajo, da tudi dogodke, ki jih ne razumem, lažje povežem med seboj. Predvsem pa diham s polnimi pljuči in se počutim svobodno. 

Kaj avtorici Mileni Miklavčič simbolizirajo okna, kako išče primere za slovensko politično resničnost in zakaj se sprašuje, kdaj nam bodo zazidali ne le okna, ampak celo vrata? Preberite v preostanku kolumne, ki je dostopen naročnikom na spletno ali tiskano Domovino.

Simboli

Velika okna simbolizirajo hrepenenje po novih, svežih idejah, po razumevanju sveta, ki mi leži na dlani. Ponazarjajo iskanje znanja in širjenje obzorij. So kot vir nenehne svetlobe, ki jo imam na dosegu roke. Okno simbolizira optimizem, vedrino, tudi občutek, da so mi drugi ljudje blizu, jaz pa njim. Zaradi velikih oken, ki jih pogosto odpiram, lahko diham s polnimi pljuči. Tudi svet, v katerem živim, zaradi njih ni ujet med štiri stene, ampak se razteza tako daleč, kolikor seže pogled. Opazovanje spreminjajočih se letnih ali dnevnih časov nudi užitek, o katerem največkrat ne govorim, mi pa veliko pomeni. Vsakič, ko skozenj stopim na teraso, se zavem, da v hiši z majhnimi okni ne bi želela živeti, ker bi se počutila kot v kletki. 

Srce me boli, ko vidim, da marsikdo oken sploh ne odpira. Težke zavese zakrivajo pogled na zunanji svet, polne police rož zunaj in znotraj pa utesnjenost še povečujejo. Pogosto se sprašujem, kaj neki se dogaja za temi tesno zaprtimi okni. Kakšne skrivnosti se skrivajo za njimi? Nekoč sem spala v hiši, v kateri so imeli notranje prezračevanje, okna pa so bila le simbolična, saj jih zaradi bližnje zelo prometne ceste niso nikoli odpirali. Razumela sem prijateljico Silvijo, ki je pustila dobro plačano službo v banki, v kateri so bila okna tudi le za okras. 

Ukradena okna

Življenje v slovenski družbi – takšna pač sem – spremljam že vrsto let. Tudi za tisto, kar se dogaja na političnem odru, lahko hitro najdem sopomenko v čisto običajnem, vsakdanjem življenju. Premier me pogosto spominja na razvajenega otroka, ki so mu starši kupili na kupe igrač, on pa sedi na tleh in se dere kot jesihar, ker z nobeno ni zadovoljen. Ker pa je odraslim nerodno, skrbno zapirajo okna, da se vreščanje ne bi slišalo do sosedov. Vlogo staršev, ki vse, kar je moteče, pometajo pod preprogo, v slovenskem aktualnem trenutku igrajo provladni novinarji.  

Že več kot leto in pol skrbijo, da pootročeno »vreščanje« ne pride do ušes davkoplačevalcev. Na vso moč se trudijo, da je okno, skozi katero bi morali državljani vsak trenutek videti, kaj se okoli njih dogaja, nenehno zatemnjeno. Še huje: varuhi lika nekronanega kralja na šipe lepijo všečne tapete, s katerimi tudi tiste, ki jim je mar, hitro prepričajo, da zunaj sije sonce, čeprav že lep čas dežuje in razmočena zemlja odnaša s seboj malodane vse, kar je bilo tudi v moralnem smislu kaj vrednega.  

Potemkinova vas

Okna v znani Potemkinovi vasi so nekaj posebnega. Predstavljate si gledališče, v katerem se igralci in režiserji sprehajajo tudi po parterju in skrbijo, da je resnica čim bolj skrita vašim očem. Pretentali so vas z novimi obrazi, z referendumom za vodo, lažejo vam, kot pes teče, o stavki zdravnikov. Vi pa kimate, ker se nikomur ne ljubi, da bi stopil do okna, odgrnil zaveso in se zazrl iz oči v oči s tistimi, ki so dobro plačani, da je gledališka igra brezhibno zrežirana. Dr. Federico V. Potočnik je v kolumni za Domovino takole zapisal: »Javno zdravstvo vse bolj spominja na vzhodni Berlin: tako zelo je odličen, da bodo kmalu zgradili zid naokoli, da nas bo vse zadržal notri.« 

Jaz pa se sprašujem: kdaj nam bodo tudi sicer zazidali vsa okna, tudi vrata? 

Frtzlova Elizabeth

Saj se je spomnite, kajne? Kljub grozotam je izkoristila ugoden trenutek in po štiriindvajsetih letih zbežala iz ujetništva. Mi v njem, žal, še zmeraj tičimo. In nič ne kaže, da bi se že jutri zbrala kritična masa državljanov, strgala zavese z zatemnjenih oken in razbila trdno zapahnjena vrata. 

Ja, veste, tam zunaj je še zmeraj obilo svetlobe, sonce sije in ptice pojejo. Resničen svet sicer ni takšen, kot nam ga ta oblast vsiljuje, lahko pa vam povem, da se v teh dneh pomlad že prebuja. Srce me boli ob misli, s kakšno lahkoto so nas ponovno priklenili na že zdavnaj preživete ideale neke bivše države, a ne zato, ker bi nam želeli dobro, temveč da bi lahko sami še naprej – preko tretje in četrte generacije – živeli na naš račun. 

Naročniška vsebina