Papež Frančišek imenoval "svojega Ratzingerja" ter povedal, kaj od novega varuha "pravega nauka vere" pričakuje

Papež Frančišek je na prvo julijsko soboto za novega prefekta Dikasterija za nauk vere imenoval argentinskega nadškofa Víctorja Manuela Fernándeza, ki velja za tesnega zaveznika in pisca več pomembnih papeških dokumentov. Njegovo imenovanje je med tistimi, ki bližje spremljajo življenje Cerkve, zbudilo kar nekaj dvignjenih obrvi.
Njegov predhodnik, španski jezuit kardinal Luis Ladaria, je končal z vodenjem te papeške ustanove, ki šteje za eno najpomembnejših. Gre za nekakšno naslednico nekdanje inkvizicije, kar sicer zaradi enostranskega zgodovinskega narativa, ki kar naprej iz zgodovine Cerkve vleče inkvizicijo in čarovnice, zveni precej narobe.
V resnici gre za starodavno željo in potrebo Katoliške cerkve, da opisuje sojo vero in pri tem opazi tudi tiste verske vsebine, ki v katoliško teologijo ne spadajo. In to je značilno že od vsega začetka, samo oblike so se spreminjale. Če so bili (in ostali) varuhi pravega nauka vedno škofje, se je skozi stoletja ta služba še centralizirala.
V teh dneh ta dikasterij dobiva novo vodstvo, kar je vedno zelo pomemben dogodek. Navsezadnje se je moč Dikasterija za nauk vere v modernem času utrdila predvsem tekom pontifikata Janeza Pavla II., ko je to kongregacijo vodil Joseph Ratzinger, kasnejši papež. Ni čudno torej, da je kar nekaj komentatorjev vatikanskega življenja ugotavljalo, da je papež Frančišek »imenoval svojega Ratzingerja«.
Ni pa papež imenoval samo svojega Ratzingerja, ampak tudi svojega osebnega prijatelja. Fernández je Frančiškov dolgoletni varovanec in velja za enega od papeževih piscev (t. i. ghostwriters), med drugim eko-okrožnice Laudato Si' iz leta 2015 ter Frančiškovega dokumenta o družini Amoris Laetitia iz leta 2016.
Izjavo o Fernándezovem imenovanju je sicer spremljalo zelo nenavadno osebno pismo papeža, v katerem je izrazil svoja pričakovanja od novega vodje Dikasterija. Še več, Vatikan je zasnoval tudi seznam petdesetih naslovov knjig, ki jih je do sedaj med svojimi tristotimi pisnimi deli izdal Fernández, pri čemer naj bi njegovo delo kazalo »pomembno svetopisemsko podlago in stalno moč teološkega dialoga s kulturo, evangeljskim poslanstvom, duhovnostjo in družbenimi vprašanji«. Iz seznama je bilo sicer izpuščeno zelo zanimivo in precej kontroverzno delo Ozdravi me s svojimi usti. Umetnost poljubljanja, ki ga je novi prefekt spisal kot mlad duhovnik, iščoč novih načinov, kako pristopiti k delu z mladimi.
Frančišek je v svojem pismu nadalje zapisal, da je glavna naloga novega prefekta »varovati nauk, ki izhaja iz vere, da bi 'dajal razloge za naše upanje', vendar ne kot sovražniki, ki opozarjajo in obsojajo«.
V preteklosti, še zapiše Frančišek, je ta dikasterij »uporabljal tudi nemoralne metode«, ne da bi navedel, kaj ima v mislih. To so bili, nadaljuje papež, »časi, ko so bolj kot spodbujanje teološkega znanja preganjali morebitne doktrinarne napake. To, kar pričakujem od vas, je nedvomno nekaj povsem drugega.«
Kar se tiče Fernándezove usposobljenosti za ta položaj, pa spremni dokument njegovega imenovanja našteva njegova teološka dela, funkcijo rektorja Papeške katoliške univerze v Argentini, omenjeno pa je tudi dejstvo, da je bil Fernández nekdaj kot župnik in pozneje kot nadškof v La Plati sposoben »postaviti teološko znanje v dialog z življenjem svetega Božjega ljudstva«.
Na splošno se zdi, da Frančišek – v nasprotju z dosedanjimi prednostnimi nalogami tega dikasterija – poziva Fernándeza, naj bolj spodbuja teološko raziskovanje kot pa nadzoruje meje pravovernosti.
Nekaj komentarjev ob tej zanimivi menjavi v vodstvu Dikasterija za nauk vere
Prvič, imenovanje svojih ozkih kolegov ima v civilni sferi vedno grenak priokus. V Cerkvi je to nekoliko drugače, posebej v času papeža Frančiška. Razumljivo je, da hoče sveti oče na odgovornih mestih imeti »svoje« ljudi. Nemalo opazovalcev je denimo skozi leta pontifikata Benedikta XVI. opozarjalo, da si v nasprotju s svojim predhodnikom in naslednikom ni izbiral pravih in zvestih sodelavcev, ki bi jim lahko zaupal pri svojem delu.
Po drugi strani pa je novo imenovanje tudi nekoliko paradoksalno, saj že omenjeno spremljevalno pismo denimo vsebuje dolge citate iz enciklike Laudato Si', ki naj bi jo Fernández napisal kot duhovnik, ter Evangelii Gaudium iz leta 2013, za katero se prav tako domneva, da jo je v ozadju napisal novi prefekt.
Glede Fernándezove pisateljske aktivnosti so zadeve sicer precej jasne, saj določena besedila zelo spominjajo na njegove originalne tekste. Tudi v Rimu smo poznali nenapisano pravilo, da je tam, kjer ne veš, kaj točno želi papež v nekem dokumentu povedati, najbolje iti brat Víctorja Fernándeza, ki je papeževe tekste vedno tudi izjemno ažurno komentiral.
Skratka, de facto si je novi prefekt preko svetega očeta in njegovih citatov sam spisal spremno pismo, kar povzroči vtis, da je celotno imenovanje zgolj predstava za javnost.
Druga misel zadeva neke vrste obračun s preteklostjo. Kot smo zapisali zgoraj, je papež Fernándeza opozoril na nekdanje »nemoralne metode« Dikasterija, pri čemer pa ni jasno, kaj je želel povedati.
Če je imel v mislih stoletja oddaljeno zgodovino, ima seveda prav, če pa manj oddaljeno, pa bi to verjetno pomenilo Frančiškov obračun z delom Kongregacije v zadnjih desetletjih, ko se je bolj ali manj uspešno preganjalo predvsem moralne teologe, ki so zastopali kakšne bolj svobodomiselne ideje, predvsem na področju odnosa do spolnosti.
Skratka, zgodovina se ponavlja, zamenjala pa se je teologija: poleg tega opozorila namreč papež zelo jasno zapiše, da bo naloga novega prefekta tudi »posebna skrb za preverjanje, ali imajo dokumenti samega Dikasterija in drugih ustrezno teološko podporo, ali so skladni z bogatim humusom večnega cerkvenega nauka in hkrati sprejemajo najnovejši Magisterij«.
To pomeni, da ima Fernández sedaj zelo jasno nalogo, da Frančiškove novosti »z vrha dol« uvaja v katoliško teologijo, kar spodbuja občutek, da se je zamenjal bolj košček teologije, ki ga je treba poudarjati, kot pa metodologija dela dikasterija. Na splošno se zdi, da Frančišek – v nasprotju z dosedanjimi prednostnimi nalogami tega dikasterija – poziva Fernándeza, naj bolj spodbuja teološko raziskovanje, kot pa nadzoruje meje pravovernosti.
Res je sicer, da pretekla desetletja prav posebej uspešna niso bila. Veliko konservativnejših katoličanov se kdaj priduša, da bi Cerkev morala držati več redu, vendar so prav Ratzingerjeva desetletja paradoksalno potrdila papeževe besede, da več teološke svobode morda nauk ohranja »učinkoviteje kot kateri koli nadzorni mehanizem«. Skozi kaznovanje in jemanje pravice do učenja se namreč po koncilu ni prav dosti spremenilo, dobilo je le medijsko prepoznavnost, kaznovani avtorji pa so pisali in ustvarjali naprej.
Ekskluzivno za naročnike in bralce tednika Domovina:
dr. Andraž Arko: Ne trije in ne kralji
Gregor Čušin: Poklon Mozartu - Marc Chagall
Še niste naš naročnik? Obiščite naročniško stran in to postanite.
dr. Andraž Arko: Ne trije in ne kralji
Gregor Čušin: Poklon Mozartu - Marc Chagall
Še niste naš naročnik? Obiščite naročniško stran in to postanite.
Zadnje objave

Je Klemen Slakonja z imitacijo storil napako?
9. 2. 2025 ob 15:27

Prof. dr. Metka Zorc: »Melania izžareva neverjetno energijo, milino in dobroto«
9. 2. 2025 ob 12:30

Čudoviti slap Rinka
9. 2. 2025 ob 9:00

Deset zapovedi 21. stoletja (9. zapoved)
9. 2. 2025 ob 6:00

V poslovni coni Tezno v Mariboru večji požar
8. 2. 2025 ob 20:44

[Film] Gledali smo: Iskanje vere ali prebujenstvo?
8. 2. 2025 ob 19:13

Limonin kolač
8. 2. 2025 ob 17:12
Ekskluzivno za naročnike

Čudoviti slap Rinka
9. 2. 2025 ob 9:00

Deset zapovedi 21. stoletja (9. zapoved)
9. 2. 2025 ob 6:00

[Film] Gledali smo: Iskanje vere ali prebujenstvo?
8. 2. 2025 ob 19:13
Prihajajoči dogodki
FEB
15
Valentinov romantični operni koncert za zamudnike
20:00 - 22:00
MAR
01
MAR
03
POTOHODCI: Goriški camino - peš od Ogleja do Svete Gore
18:00 - 20:00
MAR
10
MAR
21
Mednarodni festival Čili in čokolada
10:00 - 21:00
Video objave
Izbor urednika

Prof. dr. Metka Zorc: »Melania izžareva neverjetno energijo, milino in dobroto«
9. 2. 2025 ob 12:30

Deset zapovedi 21. stoletja (9. zapoved)
9. 2. 2025 ob 6:00

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila
7. 2. 2025 ob 6:00

Sobodajalci vladi očitajo, da se uničuje steber slovenskega turizma
6. 2. 2025 ob 6:00
19 komentarjev
jeremias
Avtor se sprašuje kaj je imel papež v mislih, ko je omenjal "nemoralne metode" dikasterija. Verjetno je le citiral B XVI, ki je 12. marca 2000, v govoru Kongregaciji za nauk vere (okviru jubileja), samokritično dejal: "V določenih trenutkih zgodovine so kristjani zapadli v veliko mero nestrpnosti in niso bili zvesti zapovedi ljubezni vse s ciljem, da bi zavarovali resnico ob tem pa se posluževali pristope, ki so bili v nasprotju z evangelijem."
MatevzSedej
Teologija je Frančiškova šibka točka. Zagotovo se ne more primerjati z briljantnim teološkim umom svojega predhodnika. Toda celo ta briljanstni teološki um ni zmogel gigantske naloge prenove Cerkve in boja s svojimi sovražniki (ultrakonzervativci in ultraliberlaci) ter naposled, kot je sam povedal, zbolel za kronično nespečnostjo. Kakor je povedal sv. John Henry Newman, Cerkev v vsakem trenutku potrebuje ravnotežje med cerkvenostjo, duhovnostjo in teologijo. Ko eden od teh elementov dobi premočan poudarek, je Cerkev v težavah. Prav tako je pisal o razvoju teologije in razumevanja dogem. Seveda Cerkvi grozi tudi relativizacija nekaterih njenih temeljnih učenj, ta nevarnost obstaja. Po drugi strani ji pa nevarnost preti, če ne bo znala prepričljivo odgovoriti na vprašanja, ki jih (sekularna) družba po pravici ali po krivici postavlja v ospredje. Dejstvo je, da je katoliška teologija zaspala npr. pri vprašanju homoseksualnosti. Bi Jezus zares dejal homoseksualni osebi, da so njegova nagnjena notranje nemoralna? Kaj naj takšna oseba počne s tem sporočilom? Tu Cerkev res ljudem nalaga neznosna bremena, sama jih pa še s prstom ne pomaga nositi. Podobno je z obhajilom razporočenih. Duhovnik, ki zapusti duhovniško službo, z nekaj dobre volje dobi spregled, razporočeni, če mu ne uspe najti razloga za ničnost, pristane za vse življenje v vakuumu. To so vprašanja, ki zagotovo niso najpomembnejša, a očitno terjajo, da se teologija vanje poglobi. Odgovor na skrajno norost in moralno brezvladje sodobne družbe ni v okostenelosti in samovšečni zaprtosti v grad svojega prav, ampak v i) iskanju načina, doseči vse svoje razkropljene otroke (tudi tiste, ki se te svoje razkropljenosti ne zavedajo) in ii) v molitvi in v odprtosti za delovanje Sv. Duha tudi prek laikov (a ne z glasovanjem) razmisliti, kaj nam verske resnice govorijo za današnji čas. Seveda je to skrajno težko, je hoja po ozki brvi. Toda tudi tu velja, da je pot v nebo strma in ozka. Frančišek - v odsotnosti poglobljenega teološkega razmisleka o teh in drugih vprašanjih - išče pot v smeri, ki niti interpretacije nauka skoraj ne spreminja, naredi pa bližnjico prek pastoralnega pristopa. Torej dušnim pastirjem daje možnost (in milost!), da sami presojajo. Tudi to je seveda neznansko težko in za to duhovniki vsaj doslej niso bili vzgajani. Torej: ideali ostajajo isti, niso postavljeni pod vprašaj, toda tudi tisti, ki jih ne dosegajo (tudi na področjih, ki jih sedaj izpostavlja post-krščanska družba, nekoč pa jih je, z drugega vidika, pretirano izpostavljala Cerkev), so lahko deležni Božje milosti, tudi konkretno v evharistiji, če dušni pastir v njih prepoznava iskreno željo po Kristusu.
Thor
- Bi Jezus res dejal homoseksualni osebi, da so njena nagnjenja notranje nemoralna? - Ah, Jezus pa že ne. On ni tak. - Kaj pa biseksualni, transseksualni, nebinarni, interseksualni, aseksualni, pedofilni, zoofilni, nekrofilni, ... osebi? - Brez skrbi. "Ljubezen je ljubezen." "Če te tvoj ud pohujšuje, ga odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino."
MatevzSedej
Ko bi le bilo tako preprosto. Ni mogoče različnih deviantnosti, ki jih navajate, metati v isti koš z ekskluzivno, dolgotrajno predanostjo drugi osebi istega spola, tudi če ima ta predanost erotično ali seksualno komponento. To je lahko ljubezen. In to ni ista do skrajnosti zbanalizirana "ljubezen je ljubezen" o kateri upravičeno kritično govorite zgoraj. In seveda (da ne bo nesporazuma): takšna zveza ne more imeti iste družbene vloge in teže kot jo ima heteroseksualna zveza. Tu tudi naše sekularne družbe (tudi če odmislimo verski vidik) delajo napako v smislu škode za socialno kohezijo in demografijo.
Thor
Pravega nauka vere, ki bi prestal zob časa, nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Nauk se spreminja oz., kot se bolj korektno reče, "dopolnjuje" že od nekdaj. Ljudje napredujemo v znanju, razumevanju in tudi verovanju. Med različnimi pogledi je skozi zgodovino prevladala verzija tistih, ki so imeli v danem trenutku moč, da uveljavijo svoj prav. Najprej je to uspelo Pavlu, potem Konstantinu itd. Tako smo, na primer, od "če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena" prišli do blagoslovov istospolnih parov in homoseksualcev med duhovniki, od "kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo" do permisivne vzgoje. Spreminjale so se molitve, obredi, zakoni, zapovedi, npr. iz "sklepaj zakon po cerkvenih določbah" smo prešli na "po svojih zmožnostih podpiraj Cerkev v njenih gmotnih potrebah". Bog je bil do nas enkrat jezen, maščevalen, ljubosumen, drugič usmiljen, dobrotljiv, ljubezniv. Kar je v danem trenutku bolj ustrezalo. Resnici na ljubo, veliko sprememb je bilo sprememb na bolje.
Janez
Kar je dobro, se bo obdržalo in družba se spreminja, tako kot čez celo zgodovino. Bog pa ostaja isti. Cerkev bo našla rešitev tudi za istospolne, teorija spola se bo izpela, ... Jaz vsekakor ne bi stavil na LGBTQ teorije.
A. Novak
Ko se bliža koncu svojega življenja, papež Frančišek še bolj intenzivno promovira svoje najbolj korumpirane pajdaše in jih ščiti pred kaznijo.
Janez
Daj ti že enkrat napiši kaj konkretnega.
MEFISTO
Janez, ti bi se moral imenovato Friderik ali vsaj IgorP, če že ne Johan.
AlojzZ
Razvpiti Rupnik.
Janez
V primeru Rupnik mene bolj kot Rupnik skrbi to, da ne vem, kam se lahko žrtev, kakršna je Rupnikova, sploh obrne, da bo slišana. Ampak to ni problem papeža temveč vsakega izmed nas.
Sonatine
AlojZz, problem "žrtev" Rupnika je, da ni.povsem enoznačno, da so - vsaj v začetkih - ees bile žrtve. Gre za ljudi, ki jim je seks prepovedan, zato toliko slajši, in klasične prisile (posilstev) tu pač ni bilo. En dedec v kurniku povzroči hudo rajsanje, spore in zamere, in v takšni situaciji tisto, kar je bilo konsezualno prikrito in prikrivano, pride na plano, se razkrije, s tem tudi obtožbe, sladka maščevanja "kurbirju" za izdajstvo, in kdo ve kaj še vse. Jaz v Rupnikovem primeru žal ne vidim resničnih žrtev, razen tistih, ki so bile v obsceno seksualnost kasneje prisiljene s psihingiranjem, češ da bo sicer vse prišlo na plano. Po domače, z izsiljevanjem (nikakor pa ne s posilstvom). Pri vsej tej zgodbi me kot katoličanko moti slednje: po woknjwno se stopa v brand domnevnim "žrtvam" za vsako ceno, pri tem pa se namerno prezre, da so VSI vpleteni v to zgodbo nečastni ljydje, ki v Cerkvi ne bi smelu več imeti prostora. Ne zgolh Rupnik, temveč tudi vse pohotne nune, ki so mu vsaj od začetka prerade dale, torej so se šli spolnih igric vsaj v prvih letih konsezualno. dokler se ni zgodil babji ravs in morebitno izsiljevanje Rupnika za dvojčke, trojčke ali množične orgije. Kdor je odrasel, normalen, in ne labilna osebnost, ne pristane na takšne igrice in ne bo pristal, tudi za ceno lastnega življenja ne. Ali pa tujega. Med odraslimi je ne Ne. Če to ni, je pa posilstvo. Kolikor razumem, pa Rupnik ni nikigar posilil. Čeprav zsaj eni natolcujejo, da je. Pa ni. Seksali so in se konsenzualno fajn imeli, dokler se mwd njimi ni nabralo toliko materiala za medsebojba izsiljevanja, da se je mehurček grdo razpočil. Nagnusni so vsi, in vsi bi morali biti izobčeni iz Cerkve. Manj hipokrizije prosim. Kajti ni.poštena do PRAVIH žrtev spolnih zlorab.
Rokc5
Članek (kot eden izmed redkih v slovenskem katoliškem medijskem prostoru) omenja nekatera dejstva, ki so sprožila hud vihar v mednarodnem katoliškem občestvu. A vendarle je potrebno poudariti, da gre za mnogo resnejše težave, ki se bodo sedaj odvile v prvih posvetih sinode o sinodalnosti jeseni. Slovenskemu katoliku imena kot so npr. jezuit James Martin, pa kardinal Blaise Cupich, kardinal Wilton Gregory, kardinal James McElroy, pa recimo Jean Claude Hollerich relator sinode, pa dominikanski pater Timothy Radcliffe nič kaj veliko ne povedo in se posledično ne zaveda, kakšna stališča omenjeni zagovarjajo in kaj bi se lahko jeseni iz tega izcimilo. Zadeve so dejansko resne, kajti ti ljudje zagovarjajo skrajna stališča iz področja morale, ki so bila še pred časom malodane prepovedana, kontroverzna oz. heretična (blagoslavljanje LGBTQ oseb ter sprememba učenja Cerkve o grešnosti homoseksualnih nagnjenj, obhajilo za ponovno poročene in razporočene, uvedba ne samo poročenih duhovnikov ampak duhovnic itd.).
Tukaj bi še omenil, da slovenski katolik nima več kapacitete (in niti ne volje), da bi se iz vidika lastnega verskega čuta, verskega znanja, vprašal, ali je vse, kar danes razglašajo bodisi škofje, bodisi papež, v skladu s tem, kar je bil sam kot vernik naučen, kar je prejel kot del izročila, del verske vzgoje znotraj družine, pri verouku, v župniji. Ali se to sklada z tem, kaj je Cerkev navadno do sedaj učila in kar se je od njega zahtevalo?
Tako, da bodisi zgoraj omenjenih neskladij slovenski vernik ne občuti, če pa do njih pride, se jim ne upa upreti, ker 'če so tako rekli zgoraj mora že biti tako prav'.
Ob napovedanem progresivno-liberalnem pritisku, ki glede na menjavo na Dikasteriju in pred napovedano sinodo veje iz Vatikana, smo verniki na Slovenskem lahko upravičeno zaskrbljeni.
Namreč, Cerkev na Slovenskem ima en zelo zelo hud problem. Formalno imamo 'nominalno' konservativne škofe ter duhovščino, ampak po mentaliteti ter javnih nastopih so dejansko bistveno bližje Cerkvenim svetovnim progresivnim krogom. Težava je, da se vodstvo naše Cerkve v tem primeru ne vpraša, kaj slepa predanost tem silnicam pomeni za Cerkev na Slovenskem, tudi za prihodnje duhovne poklice, za prihodnji razvoj verskega življenja na Slovenskem v družinah in župnijah.
V slovenskem katoliškem občestvu tako vlada enoumje, ki spominja bolj na partijske čase. Posledice pa so lahko potencialno usodne. Ob trenutni Twitter izmenjavi na temo primerjave števila novomašnikov na bolj konservativnem Hrvaškem in v očitno katoliško bolj progresivni Sloveniji, se zdi, kot da so določeni katoliški pogledi iz slovenskih krogov izobčeni. Tudi mainstream katoliška Ognjišče in Družina sta za njih izrekla 'omerto'. To je lahko usodno, ker kot Cerkev na Slovenskem nikoli ne bomo kritično ovrednotili naših potez, kje delamo napake in kam bi našo barko pravzaprav morali obrniti.
Globalno se ob napovedanih sinodalnih soočenjih že kaže, da je pozicija katoliških konservativcev Janeza Pavla II. nevzdržna. V bitki med ogromno Cerkveno progresivno mašinerijo, ki je pod tem pontifikatom dobila ogromen zagon, ter med sicer majhnim, a rastočim ter vedno bolj glasnim t.i. 'tradicional(istič)nim' kontingentom, so se dejansko v sili prisiljeni pridružiti slednjim. V Sloveniji smo tudi zgodovinsko navezani na konservativno interpretacijo v duhu priljubljenega Janeza Pavla II. a ne zavedamo se, da takšna pozicija ne bo zdržala. Plana B pa očitno vodstvo v Cerkvi na Slovenskem kot kaže zaenkrat še nima.
A. Novak
"Progresivna mašinerija" nima prihodnosti, ker bo izumrla že v naslednji generaciji. Poglejte, kaj se dogaja v Nemčiji.
Janez
Citiram: "Tukaj bi še omenil, da slovenski katolik nima več kapacitete (in niti ne volje), da bi se iz vidika lastnega verskega čuta, verskega znanja, vprašal, ali je vse, kar danes razglašajo bodisi škofje, bodisi papež, v skladu s tem, kar je bil sam kot vernik naučen, kar je prejel kot del izročila, del verske vzgoje znotraj družine, pri verouku, v župniji." To je konservativno stališče. V redu, spoštujem. Ampak ne govorit v imenu (slovenskega) katolika. Ker če je človek katolik, ni nujno, de je konservativec. Kaj če je človek ceni vse kar je dobrega v tradiciji, v tem kar je bil kot vernik naučen, kar je prejel kot del izročila, del verske vzgoje znotraj družine, pri verouku, v župniji, itd. Ampak ceni samo kar je dobrega, hkrati pa opazi tudi ogromno slabega. In človek želi ostati katolik in pravzaprav je zelo zvest katolik in ima vizijo kot katolik. Potem se nikakor ne vidi v mnenju, kakršnega opisuje konservativec. Te čudne čase bo pač treba preživet. In zanašanje na neko tradicijo medtem ko se svet spreminja je navadna mentalna lenoba. Treba je POSLUŠAT in SLIŠAT znamenja časa in vse te ljudi, ki so po mojem mnenju pravzaprav v veliki večini precej izgubljeni. In skupaj z njimi ali za njih iskati rešitve. Kar se tiče vseh teh silnih moralnih razprav, ki jih jaz v resnici zelo slabo poznam, ker sem navaden laik, je moje mnenje mislim da skladno s katoliškim naukom: spolnost in rodnost sta dve stvari, ki morata nastopati skupaj, nikakor ne ločeno. Hkrati pa spolnost utrjuje vez med zakoncema tudi v vsem vmesnem obdobju. In mislim, da je to možno zagovarjati tudi kot navadno naravno dejstvo. Jaz ne poznam vseh okoliščin v zvezi z blagoslavljanjem LGBTQ oseb. Če gre za blagoslov dveh oseb da bi živela v čistosti, ne vidim nobenega problema, samo ne predstavljam si praktične izpeljave tega. Neko siljenje teh ljudi v nekaj kar ni zanje, je pa vsekakor grdo. Predlagam, da pustimo Nemce, naj s tem eksperimentirajo če že hočejo. Ampak ne vem zakaj bi moral potem cel katoliški svet slediti njim? Tako da neko pretiravanje in strašenje je vsekakor velik del problema. Treba je bit natančen.
Sonatine
Tako, Rokc5, popolnoma se strinjam.
MR
Hvala, Rokc, za dober komentar. Mislim da bi moral postati kolumnist Domovine. Tvoj komentar je odlična dopolnitev članka dr. Kavčiča.
Sonatine
Podpiram. Takisto sem predlagala že kakšno leto nazaj. Torej, uredništvo @Domivina in Rokc5, dogovorite se!
Realist
Jezus slavi Očeta:
Lk 10,21–22
V tistem času je Jezus spregovoril: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.