Papež Frančišek imenoval "svojega Ratzingerja" ter povedal, kaj od novega varuha "pravega nauka vere" pričakuje

Vir foto: Vaticannews


Papež Frančišek je na prvo julijsko soboto za novega prefekta Dikasterija za nauk vere imenoval argentinskega nadškofa Víctorja Manuela Fernándeza, ki velja za tesnega zaveznika in pisca več pomembnih papeških dokumentov. Njegovo imenovanje je med tistimi, ki bližje spremljajo življenje Cerkve, zbudilo kar nekaj dvignjenih obrvi.

Njegov predhodnik, španski jezuit kardinal Luis Ladaria, je končal z vodenjem te papeške ustanove, ki šteje za eno najpomembnejših. Gre za nekakšno naslednico nekdanje inkvizicije, kar sicer zaradi enostranskega zgodovinskega narativa, ki kar naprej iz zgodovine Cerkve vleče inkvizicijo in čarovnice, zveni precej narobe.

V resnici gre za starodavno željo in potrebo Katoliške cerkve, da opisuje sojo vero in pri tem opazi tudi tiste verske vsebine, ki v katoliško teologijo ne spadajo. In to je značilno že od vsega začetka, samo oblike so se spreminjale. Če so bili (in ostali) varuhi pravega nauka vedno škofje, se je skozi stoletja ta služba še centralizirala.

V teh dneh ta dikasterij dobiva novo vodstvo, kar je vedno zelo pomemben dogodek. Navsezadnje se je moč Dikasterija za nauk vere v modernem času utrdila predvsem tekom pontifikata Janeza Pavla II., ko je to kongregacijo vodil Joseph Ratzinger, kasnejši papež. Ni čudno torej, da je kar nekaj komentatorjev vatikanskega življenja ugotavljalo, da je papež Frančišek »imenoval svojega Ratzingerja«.

Ni pa papež imenoval samo svojega Ratzingerja, ampak tudi svojega osebnega prijatelja. Fernández je Frančiškov dolgoletni varovanec in velja za enega od papeževih piscev (t. i. ghostwriters), med drugim eko-okrožnice Laudato Si' iz leta 2015 ter Frančiškovega dokumenta o družini Amoris Laetitia iz leta 2016.

Izjavo o Fernándezovem imenovanju je sicer spremljalo zelo nenavadno osebno pismo papeža, v katerem je izrazil svoja pričakovanja od novega vodje Dikasterija. Še več, Vatikan je zasnoval tudi seznam petdesetih naslovov knjig, ki jih je do sedaj med svojimi tristotimi pisnimi deli izdal Fernández, pri čemer naj bi njegovo delo kazalo »pomembno svetopisemsko podlago in stalno moč teološkega dialoga s kulturo, evangeljskim poslanstvom, duhovnostjo in družbenimi vprašanji«. Iz seznama je bilo sicer izpuščeno zelo zanimivo in precej kontroverzno delo Ozdravi me s svojimi usti. Umetnost poljubljanja, ki ga je novi prefekt spisal kot mlad duhovnik, iščoč novih načinov, kako pristopiti k delu z mladimi.

Frančišek je v svojem pismu nadalje zapisal, da je glavna naloga novega prefekta »varovati nauk, ki izhaja iz vere, da bi 'dajal razloge za naše upanje', vendar ne kot sovražniki, ki opozarjajo in obsojajo«.

V preteklosti, še zapiše Frančišek, je ta dikasterij »uporabljal tudi nemoralne metode«, ne da bi navedel, kaj ima v mislih. To so bili, nadaljuje papež, »časi, ko so bolj kot spodbujanje teološkega znanja preganjali morebitne doktrinarne napake. To, kar pričakujem od vas, je nedvomno nekaj povsem drugega.«

Kar se tiče Fernándezove usposobljenosti za ta položaj, pa spremni dokument njegovega imenovanja našteva njegova teološka dela, funkcijo rektorja Papeške katoliške univerze v Argentini, omenjeno pa je tudi dejstvo, da je bil Fernández nekdaj kot župnik in pozneje kot nadškof v La Plati sposoben »postaviti teološko znanje v dialog z življenjem svetega Božjega ljudstva«.
Na splošno se zdi, da Frančišek – v nasprotju z dosedanjimi prednostnimi nalogami tega dikasterija – poziva Fernándeza, naj bolj spodbuja teološko raziskovanje kot pa nadzoruje meje pravovernosti.

Nekaj komentarjev ob tej zanimivi menjavi v vodstvu Dikasterija za nauk vere


Prvič, imenovanje svojih ozkih kolegov ima v civilni sferi vedno grenak priokus. V Cerkvi je to nekoliko drugače, posebej v času papeža Frančiška. Razumljivo je, da hoče sveti oče na odgovornih mestih imeti »svoje« ljudi. Nemalo opazovalcev je denimo skozi leta pontifikata Benedikta XVI. opozarjalo, da si v nasprotju s svojim predhodnikom in naslednikom ni izbiral pravih in zvestih sodelavcev, ki bi jim lahko zaupal pri svojem delu.

Po drugi strani pa je novo imenovanje tudi nekoliko paradoksalno, saj že omenjeno spremljevalno pismo denimo vsebuje dolge citate iz enciklike Laudato Si', ki naj bi jo Fernández napisal kot duhovnik, ter Evangelii Gaudium iz leta 2013, za katero se prav tako domneva, da jo je v ozadju napisal novi prefekt.

Glede Fernándezove pisateljske aktivnosti so zadeve sicer precej jasne, saj določena besedila zelo spominjajo na njegove originalne tekste. Tudi v Rimu smo poznali nenapisano pravilo, da je tam, kjer ne veš, kaj točno želi papež v nekem dokumentu povedati, najbolje iti brat Víctorja Fernándeza, ki je papeževe tekste vedno tudi izjemno ažurno komentiral.

Skratka, de facto si je novi prefekt preko svetega očeta in njegovih citatov sam spisal spremno pismo, kar povzroči vtis, da je celotno imenovanje zgolj predstava za javnost.

Druga misel zadeva neke vrste obračun s preteklostjo. Kot smo zapisali zgoraj, je papež Fernándeza opozoril na nekdanje »nemoralne metode« Dikasterija, pri čemer pa ni jasno, kaj je želel povedati.

Če je imel v mislih stoletja oddaljeno zgodovino, ima seveda prav, če pa manj oddaljeno, pa bi to verjetno pomenilo Frančiškov obračun z delom Kongregacije v zadnjih desetletjih, ko se je bolj ali manj uspešno preganjalo predvsem moralne teologe, ki so zastopali kakšne bolj svobodomiselne ideje, predvsem na področju odnosa do spolnosti.

Skratka, zgodovina se ponavlja, zamenjala pa se je teologija: poleg tega opozorila namreč papež zelo jasno zapiše, da bo naloga novega prefekta tudi »posebna skrb za preverjanje, ali imajo dokumenti samega Dikasterija in drugih ustrezno teološko podporo, ali so skladni z bogatim humusom večnega cerkvenega nauka in hkrati sprejemajo najnovejši Magisterij«.

To pomeni, da ima Fernández sedaj zelo jasno nalogo, da Frančiškove novosti »z vrha dol« uvaja v katoliško teologijo, kar spodbuja občutek, da se je zamenjal bolj košček teologije, ki ga je treba poudarjati, kot pa metodologija dela dikasterija. Na splošno se zdi, da Frančišek – v nasprotju z dosedanjimi prednostnimi nalogami tega dikasterija – poziva Fernándeza, naj bolj spodbuja teološko raziskovanje, kot pa nadzoruje meje pravovernosti.

Res je sicer, da pretekla desetletja prav posebej uspešna niso bila. Veliko konservativnejših katoličanov se kdaj priduša, da bi Cerkev morala držati več redu, vendar so prav Ratzingerjeva desetletja paradoksalno potrdila papeževe besede, da več teološke svobode morda nauk ohranja »učinkoviteje kot kateri koli nadzorni mehanizem«. Skozi kaznovanje in jemanje pravice do učenja se namreč po koncilu ni prav dosti spremenilo, dobilo je le medijsko prepoznavnost, kaznovani avtorji pa so pisali in ustvarjali naprej.

Ekskluzivno za naročnike in bralce tednika Domovina:

dr. Andraž Arko: Ne trije in ne kralji

Gregor Čušin: Poklon Mozartu - Marc Chagall 

Še niste naš naročnik? Obiščite naročniško stran in to postanite.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike