Papež kuriji priporočil ponižnost in okrcal vernike, ki (pri liturgiji) zapadajo "duhovni posvetnosti" (video)

Papež Frančišek je v četrtek tradicionalno nagovoril rimsko kurijo, člane vodstvene organizacije Cerkve, ki deluje v papeževem imenu z njegovo oblastjo in pooblastilom ter je administrativni odsek Svetega Sedeža. Zbrali smo bistvene poudarke govora in nekaj odzivov.

Sveti Oče je duhovnike predvsem spomnil na pomen ponižnosti, ki je po njegovih besedah tudi ključni element božične skrivnosti. "Ponižnost je bila njegova (Kristusova) vhodna vrata in vabi nas, vse nas vabi, da gremo skoznje." Na srce je poslušalcem položil misel sv. Ignacija, ki od nas zahteva, da prosimo za ponižanja: "Ne more se iti naprej brez ponižnosti in ne more se iti naprej v ponižnosti brez ponižanj."

A ni lahko razumeti, kaj naj bi ponižnost bila, pravi papež, in jo ponazori z zgodbo o Sircu Naamanu iz 2. kroniške knjige. Ta je bil močan in pogumen general, ki pa je zbolel za gobavostjo in svoje gobe skrival pod oklepom - kot so pri nas samih "včasih veliki darovi oklep za pokrivanje velike krhkosti", kot pravi Frančišek. V iskanju zdravila je Sirec prišel pred preroka Elizeja, ki mu je dejal, naj se sedemkrat umije v Jordanu. To se mu je najprej upiralo, a se je na koncu vendar vdal, ponižno snel svoj oklep, se spustil v vodo in bil ozdravljen.

Naamanova zgodba nas po papeževih besedah opominja, da je "božič čas, v katerem mora vsak imeti pogum, da si sname svoj oklep, opusti preobleko svoje vloge, družbeno priznanje, sijaj slave tega sveta in sprejme svojo ponižnost".

V delu govora, ki je v javnosti najbolj odmeval, je papež zatem duhovnike opozoril na skušnjavo duhovne posvetnosti, "ki jo je za razliko od vseh drugih skušnjav težko razkrinkati, ker jo pokriva vse tisto, kar nas običajno pomirja: naša vloga, liturgija, nauk, religioznost". Prevečkrat sanjamo o natančnih apostolskih razširitvenih načrtih, se pogovarjamo o 'tem, kar bi morali storiti', kažemo pot, po kateri sami ne hodimo in izgubimo stik z dejanskim življenjem, duhovščini pravi Frančišek. Brez ponižnosti namreč iščemo zagotovila, ki pa so "najbolj izprijen sad duhovne posvetnosti, ki razkriva pomanjkanje vere, upanja in ljubezni, in postane nesposobnost, da bi znali razbrati resnico stvari".

Ošabnost je "kakor slama", ki, ko pride ogenj, zgori in izgine - medtem ko ponižni, kot nadaljuje papež, "živi v stalnem vodstvu dveh glagolov: spominjati se in rojevati". Kot razloži, življenjski spomin, ki ga imamo o Tradiciji in koreninah, ni kult preteklosti, ampak spravljanje zaklada. Vendar pa, da to ne bi postalo ječa preteklosti, potrebujemo tudi rojevanje: "Ponižni rojeva, vabi in potiska proti neznanemu, ošabnež pa ponavlja, otrdi [...], prepričan o tem, kar pozna, in se boji novega, ker ga ne more nadzirati in se čuti vrženega iz ravnotežja … ker je izgubil spomin."

Nato je Frančišek opozoril na pomen ponižnosti v sinodalni poti, ki jo je začela Cerkev, na nevarnost klerikalizma in zapiranja v lastna prepričanja, ter na dejstvo, da kurija ni samo logistično in birokratsko orodje, ampak "je prva poklicana k pričevanju". Dejal je, da si mora tako prva prizadevati za spreobrnjenje k zmernosti, preglednemu življenju, sodelovanju, občestvu ...

Ponižnost je treba konkretno uresničiti na tri načine, je dejal papež: prek sodelovanja, ki mora vključevati soodgovornost vsakogar, občestva, pri katerem mora biti v središču Kristus, in poslanstva, ki nas rešuje pred zapiranjem vase. Da bi se pustili "evangelizirati ponižnosti, ponižnosti božiča, ponižnosti jaslic, uboštva in bistvenosti, v kateri je Božji Sin prišel na svet", je Sveti Oče ob božiču zaželel kuriji.

Odzivi na namige

Kot so opozorili nekateri komentatorji, je četrtkov pomenljiv govor kuriji prišel na koncu leta, v katerem je Vatikan začel veliko sojenje kardinalu Angelu Becciuju, nekdaj vplivnemu članu rimske kurije, ki ga obtožujejo finančne korupcije.

Hkrati pa je prišel le malo časa po tem, ko je papež močno omejil obhajanje liturgije in zakramentov po izredni obliki rimskega obreda oz. misalu in obrednikih iz leta 1962, kar je povzročilo veliko stisk in razburjenja med vse večjim deležem katoličanov, ki del duhovne moči črpajo iz tradicionalne svete maše.

Mnogi mediji in posamezniki na tviterju so se zato osredotočili predvsem na papeževo omembo liturgije med naštevanjem reči, pri katerih lahko pademo v skušnjavo "duhovne posvetnosti". Nekateri so bili mnenja, da v to skušnjavo, obratno, prevečkrat padamo prav pri reformirani obliki liturgije, ki si jo prevečkrat prilagajamo po svojih željah, spet drugi so se strinjali s papeževim ponovnim okrcanjem tradiciji naklonjenih vernikov, češ da živijo v preteklosti in je njihova potreba po starih oblikah "duhovna posvetnost". Prav tako so bili nekateri kritični do papeževih besed o nujnosti sprejemanja različnih pogledov v Cerkvi, češ da to očitno velja za vse, le za njene tradiciji naklonjene pripadnike ne.