Patricia Sandoval: Zgodba o upanju

V atriju stiškega samostana je na eni izmed delavnic na srečanju mladih v stični minulo soboto o svoji težki in presunljivi življenjski zgodbi pred številčno množico spregovorila Patricia Sandoval, ki se je rodila v Kaliforniji v ZDA mehiškima staršema. Krstila sta jo v katoliško vero, a v družini nikoli niso molili. »Jezus Kristus nikoli ni bil kralj naših src in naše družine,« je povedala zbranim. Njena mati se je v tistem času vključila v gibanje new age in začela verjeti v reinkarnacijo. »Tedaj so v naš dom vstopile demonske sile.« 

Spominja se, da so v šestem razredu, pri 12 letih, v šoli organizirali uro o varni spolnosti. »Doma nisem bila deležna besed o lepoti spolnosti, saj ti starši ne morejo dati nečesa, česar sami niso prejeli,« je povedala in nadaljevala: »Pri 12 letih sem bila pod vplivom propagande splava, saj je industrija splava prišla v šolo z lažmi in prevarami, ko so nam povedali: 'Dekleta, če ste se znašla v nezaželeni nosečnosti, je vaša rešitev splav in mi bomo poskrbeli za ta problem. Fantje, če je punca noseča in želi splaviti, je to njeno telo, njena pravica in vi nimate izbire. Ne gre za dojenčka, dokler ženska ni noseča pet mesecev.' Ko sem šla domov, sem mislila, da je to resnica.« Nikoli pa ni slišala o lepoti materinstva in očetovstva. V istem letu je mati zapustila njihovo družino, kar jo je še posebej bolelo. 

»Ko sem bila mlada, sem si želela postati slavna in bogata, ker sem mislila, da te to naredi vrednega. Pri 19 letih sem spoznala fanta, s katerim sva imela 'varne' spolne odnose, a sem zanosila. Začutila sem paniko in začela kričati, da je moje življenje končano in da bom postala gospodinja. Verjela sem, da otrok uniči tvoje sanje.« Čeprav je fant želel otroka in ji obljubil podporo, se je zbala. Odločila se je, da mu bo lagala, da je prišlo do spontanega splava, čeprav je bil načrtovan. »Ko sem prišla na kliniko za splav, me je bilo sram. Ženske in dekleta pred splavom čutijo strah in ne veselja.« Spominja se, da je bilo tistega dne tam več mladih deklet, starih med 13 in 15 let, ki so lahko splav opravile v času pouka, saj starši nimajo pravice, da bi to vedeli. »V Kaliforniji je legalno evtanazirati in ubiti do 28 dni starega dojenčka, če se starša odločita, da ga ne želita.« Na kliniki so opravili ultrazvok in prosila je, naj ji pokažejo otroka, a ji niso ustregli. Po opravljenem splavu sta bila s fantom potrta, čutila sta, da nekaj manjka. 

»Industrija splava ve: če je imela ženska en splav, potem se bo vrnila drugič, tretjič …« Zgodilo se je točno to. Ko je zanosila drugič, se je znova odločila za splav, a zaradi sramu odšla na drugo kliniko. Stiska, ki sta jo čutila s fantom, se je le še poglabljala. Znova je zanosila in se v letu in pol tretjič odločila za splav, čeprav je fant želel otroka. »Vzela sem mu pravico do očetovstva, a zakon pravi, da moški nima besede in pravice odločati.« 

Ko je kasneje iskala zaposlitev, je opazila oglas za medicinsko sestro na kliniki za splave. Eden od pogojev je bilo znanje angleškega in španskega jezika. Slednje je bil razlog, da so jo zaposlili kot medicinsko sestro, čeprav to sploh ni bila. Takrat so ji povedali: »Če boš videla dekleta jokati, boš njihove solze ignorirala. […] Nikoli ne boš uporabila besed 'dojenček', 'oče', 'mati'.« Nato so ji dejali: »Materam nikoli ne boš povedala, da po splavu otroka odvržemo v smeti. Vsak splav lahko traja največ pet minut, ker je čas denar. […] Sprejela sem 15-letno dekle, ki je bila noseča tri mesece.« Takrat je prvič videla proces splava, kar jo je pretreslo. Še posebej, ko je med odpadki videla majhno oblikovano dlan. »Prva stvar, ki sem jo videla, je bil prstni odtis. V sebi sem zakričala: prstni odtis nas identificira kot neponovljive osebe. […] Nato sem videla glavo otroka. Obraz je bil popolnoma oblikovan. Nikoli ne bom pozabila, da so bila njegova usta široko odprta, saj se je boril, kričal in jokal, a ni bilo nikogar, ki bi ga slišal in zaščitil njegovo življenje.« 

Spoznala je, da sama ni splavila skupka celic, pač pa tri otroke. Začela je uživati droge in za tri leta pristala na ulicah Kalifornije. Po vsem tem času je bila zelo izčrpana. Spraševala se je, kaj je naredila iz svojega življenja. Pogledala je v nebo, začela moliti in prositi za odpuščanje. V manj kot minuti je mimo prišla ženska, ki se ji je nasmehnila in ji dejala: »Jezus te ljubi.« Patricia se je vrnila v očetovo hišo, in ko jo je ta zagledal, je začel jokati. Prosila ga je odpuščanja, nato pa iz njegovih ust prvič slišala: »Rad te imam.« Medtem se je tudi njena mati vrnila h katoliški veri in molila za svojo hčer. Začela se je njena pot okrevanja. Po devetih letih molitve je spoznala moža, s katerim ima hčeri, stari šest in tri leta. Patricia Sandoval je mlade opogumila, naj se borijo za življenje. »Zasmehovani in ponižani boste, a zahvaljujte se Bogu, saj to pomeni, da ste na pravi poti. Ustvarjeni ste bili zato, da postanete sol zemlje in luč sveta.« 

Pogledala je v nebo, začela moliti in prositi za odpuščanje. V manj kot minuti je mimo prišla ženska, ki se ji je nasmehnila in ji dejala: »Jezus te ljubi.« 

(D219, 55)