Po sledeh naših pradedov: to so zamrle slovenske božje poti

Foto: WikiComon
POSLUŠAJ ČLANEK
Slovenci smo ljubitelji romanj in to so bili tudi naši predniki. Globoko krščansko izročilo je sestavni del naše narodne identitete. Naši pradedje so glede na takratne logistične zmožnosti romali veliko in daleč. Najbolj znani tuji romarski cilji so bili Sv. Trije kralji v Kölnu (kamor so romali v procesijah vsakih sedem let), Sv. Jakob v Komposteli (kamor danes spet romajo številni Slovenci), Rim in tudi Sveta dežela.

Še Prešeren pravi v svoji pesmi:

Marskteri romar gre v Rim, v Kompostelje,
Al tje, kjer svet' Antón Jezusa varje,
Trsat obiše, al svete Lušarje
Enkrát v življenji, al Marijno Celje.



Nekoč je bil romanjem namenjen predvsem "medmašni čas" – od 15. avgusta do 8. septembra. Doma so najraje poromali k Marijinim svetiščem. Sveta Gora, Stara Gora, Brezje, Ptujska Gora, Gospa Sveta ... pa tudi k številnim drugim, manjšim svetiščem. Nekatera od teh so še danes pogosto obiskana od romarjev, druga pa manj ali sploh ne. V tem zapisu se posvetimo nekaterim slednjim.

Barbana pri Gradežu: Danes je sicer otok na italijanskih tleh, toda v preteklosti je bila pomembno romarsko središče goriških Slovencev. Začetki te božje poti segajo v leto 582 po Kristusu. Kot pravi legenda, sta na to mesto pred Langobardi pribežala dva puščavnika. Tam jima je bilo razodeto, da želi Marija imeti na tem kraju svetišče. Takratni gradeški patriarh je dal tam zgraditi cerkev in samostan.

Takrat naj bi bilo zemljišče še del celine, po silovitih nalivih pa naj bi morje tako naraslo, da je zabrisalo staro laguno in nastal je otok. Prvi opat samostana je postal eden od puščavnikov, ki mu je bilo ime Barban. Leta 1912 lahko preberemo v Bogoljubu, da je bil na Barbani vsako leto na Veliki šmaren slovesen shod s slovensko pridigo. Romarska cerkev je seveda še vedno znana božja pot, a z vse manj Slovenci.

Foto: WikiCommon/Barbana pri Gradežu


Gorica pri Kočevskih Poljanah: Cerkev, posvečena Mariji pomočnici kristjanov, je danes skoraj nepoznana, nekoč pa je veljala za dolenjsko Brezje. To je bila znana in zelo obiskana božja pot kočevskih Nemcev, pa seveda tudi Slovencev.

Zakaj natančno je tukaj nastal romarski kraj, se ne ve, toda eden prvih popisovalcev slovenskih božjih poti Janez Volčič konec 19. stoletja zapiše, da so ljudje na Gorico romali v procesijah in da je bil kamniti tlak v prezbiteriju popolnoma gladek, saj so ga zgladili romarji, ki so po kolenih hodili okrog oltarja.

Foto: WikiCommon/Gorica pri Kočevskih Poljanah


 

Dobrova – Cerkev Marijinega vnebovzetja: Valvazor o tej božji poti zapiše: "Ta cerkev je ena najstarejših cerkva v deželi Kranjski in zaradi obilnih čudežev tako zelo slovi, da ljudje poleti dan za dnem tja romajo." Po stari legendi naj bi na mestu, kjer danes stoji cerkev, nek pastir našel izgubljeno živino, kako ob leskovem grmu kleči in moli pred Marijino sliko, ki se je od nikoder znašla tam. Najprej so sezidali kapelico, kjer naj bi visela slika, pozneje cerkev.

Foto: WikiCommon/Dobrova


 

Ljubno na GorenjskemCerkev Matere božje: Staro ime cerkve je romarska cerkev Udarjene Marije. Dogodek, od katerega izvira nenavadno ime in nastanek božje poti, je star 300 let in dobro dokumentiran.

Foto: Fotografija strani 48-49 v knjigi Duša le pojdi z mano III (Franci Petrič)


Sredi cerkve bi naj bila grobnica, kjer so pokopane žene, ki bi naj Mariji brisale kri. Božja pot je bila znana daleč naokoli, prihajali so celo romarji s Hrvaške. Nekdanjo slavo te božje poti je zasenčil razcvet bližnjega svetišča v Brezjah.

Krka – cerkev sv. Kozme in Damijana: V 18. stoletju je bila največja božja pot na Kranjskem. Tukaj naj bi se zgodili številni čudeži in ozdravljenja. O tem naj bi obstajala celo posebna knjiga.

Foto: WikiCommon/Krka


Foto: WikiCommon/Krka


Štanga; sv. Anton Padovanski: Svojčas je bila med najbolj slovečimi božjimi potmi. Tja so romali tudi iz Štajerske in Kranjske. Legenda pravi, da so se romanja začela, ko je neka pastirica našla na drevesu obešeno podobo sv. Antona Padovanskega. Kljub temu, da jo je zaklenila v skrinjo, se je drugi dan spet znašla na drevesu. Ljudje so to razumeli kot znamenje, da naj na tem mestu postavijo cerkev. Sv. Anton Padovanski je med drugim tudi priprošnjik za možitev, tako da so v Štango rada romala tudi poroke željna dekleta.

Foto: WikiCommon/Štanga


Sv. Anton Padovanski na Pohorju: Nekdaj znana in priljubljena romarska pot danes večinoma sameva. Običaj je bil, da so se verniki na hrib podali v procesiji, se tam udeležili pobožnosti, se spovedali ter prebedeli noč do prve jutranje maše in se šele takrat vrnili v dolino.

Foto: WikiCommon/Sv. Anton na Pohorju


 

To je nadvse majhen drobec romarskih cerkva, ki so bile pomembne našim prednikom. Zgodovina Slovencev je zgodovina romanj. Veliko božjih poti je zamrlo konec 18. stoletja, ko je cesar Jožef II. s svojimi jožefinskimi reformami močno posegel v življenje Cerkve in odpravil ljudske pobožnosti ter ukinil božje poti. Tiste, ki so bile župnije, so se lažje ohranile.

Še pred tem je na romanja vplivala reformacija, ki jih je zavrnila kot del vraževerja. Po drugi svetovni vojni pa je pod čevljem novega režima zamrlo še več romarskih krajev. 

Viri: Petrič Franci, Duša le pojdi z mano I, III,
V Perat Marizia: Po romarskih stopinjah naših prednikov


Izbrano za naročnike:

Kako je štajerski menih v srednjem veku romal v Sveto deželo in kaj je v Jeruzalemu najbolj pogrešal

Kaj žene ljudi na romanje: iskanje odnosa z Bogom je stereotip.

Dr. Žiga Turk: nasilnežem se ne smemo pustiti ustrahovati.

Še niste naročnik Domovine? Čas je, da to postanete, s tem pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin in sproti še podprete neodvisno novinarstvo. Obiščite našo naročniško stran

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike