Ponudimo ljudem drugo priložnost
Moramo priznati, da je Sejalec iz Jezusove prilike precej potratne sorte, ko stresa zrnje vsepovprek, ne pazi kaj preveč, kam bo padlo, kakor da mu ni mar, kar je precej čudno, saj vendar pameten kmet za setev vendar prihrani najboljše seme, torej je to pravzaprav njegovo bogastvo, tega pa ni za raztresati. Z njim naj bi človek ravnal preudarno, celo pazljivo bi ga moral sejati, menda zrno za zrnom, ki bi ga kanil v drobne jamice v zemlji, ne pa kar takole na pamet …
Kajti ravno posledica tega razsipništva so menda zrna, ki padejo ob pot, na kamnita tla, med trnje in še kam, kjer nimajo uspeha. Ali bolje rečeno, kjer se zdi, da nimajo uspeha, kajti uspeh je vedno tako zelo relativna stvar, ni vedno uspeh tisto, kar si pod to besedo predstavljamo, tudi glede zrnja, zdi se, da je sejalčeva potratnost namerna, ker je njegovo delo le tako lahko »uspešno« …
Kajti resnica je, da Sejalec, Bog, vedno seje vedoč, da vse seme pač ne bo obrodilo. Da tudi ni njegov cilj, da vse obrodi, saj pač vedno ne more. Toda on seje, radodarno in požrtvovalno izgublja svoje seme, ker ve nekaj, česar ne ve vsak, ki se bo v občudovanju nekoč zazrl na zlato pšenično polje. Namreč to, da žito, ki vendarle požene, zrase iz mnogih semen, tudi iz tistih, ki niso zrasla nikoli, iz tistih semen, ki so bila zaman. Tudi ali pa celo predvsem zaradi tistih nekoč zrnje postane bogato zlato polje.
Kar smo sedaj, namreč zagotovo ne bi bili, če ne bi bilo tistih, ki so verjeli v nas, tudi ko za to ni bilo razloga, tistih, ki so nam odpuščali napake in neuspehe, malomarnosti in brezbrižnosti in so sejali, ponujali vedno nove priložnosti, poskušali in poskušali vedno znova, ne da bi vedeli, ali se izplača, ker se verjetno ni. Tistih, ki so sejali v nas, čeprav so vedeli, da bodo morda žalostni, ker bo šlo njihovo seme v prazno, kot bi ga vrgli v smeti. Pa so vseeno sejali.
Tako rase žito. Po roki potrpežljivega in nespametnega Boga, ki po norih ljudeh našega življenja seje in seje in ne preneha sejati nikdar, niti v še tako trdo zemljo ne. Pa vseeno še vedno seje in se ne naveliča. Kajti človek potrebuje čas, veliko časa. Veliko padcev, veliko nesmiselnih potez, veliko zapravljenih zaupanj, veliko preživetih razočaranj, veliko semen. Veliko poskusov, veliko priložnosti, tudi veliko izrabljenega zaupanja, da zrase, da požene korenine in nekoč vendarle obrodi svoj sad.
Naučimo se nekaj iz svojega življenja, s svojega žitnega polja, nekaj od Sejalca. Ponudimo »drugo priložnost«. Dolžni smo to svojim sejalcem. Kajti vse, kar smo, smo iz in zaradi drugih priložnosti. Zrasli smo iz potrpežljivosti. Kajti ljubezen vedno rodi ljubezen, ta pa raste zelo počasi.
Potrpežljivost
Kajti ravno posledica tega razsipništva so menda zrna, ki padejo ob pot, na kamnita tla, med trnje in še kam, kjer nimajo uspeha. Ali bolje rečeno, kjer se zdi, da nimajo uspeha, kajti uspeh je vedno tako zelo relativna stvar, ni vedno uspeh tisto, kar si pod to besedo predstavljamo, tudi glede zrnja, zdi se, da je sejalčeva potratnost namerna, ker je njegovo delo le tako lahko »uspešno« …
Kajti resnica je, da Sejalec, Bog, vedno seje vedoč, da vse seme pač ne bo obrodilo. Da tudi ni njegov cilj, da vse obrodi, saj pač vedno ne more. Toda on seje, radodarno in požrtvovalno izgublja svoje seme, ker ve nekaj, česar ne ve vsak, ki se bo v občudovanju nekoč zazrl na zlato pšenično polje. Namreč to, da žito, ki vendarle požene, zrase iz mnogih semen, tudi iz tistih, ki niso zrasla nikoli, iz tistih semen, ki so bila zaman. Tudi ali pa celo predvsem zaradi tistih nekoč zrnje postane bogato zlato polje.
Kar smo sedaj, namreč zagotovo ne bi bili, če ne bi bilo tistih, ki so verjeli v nas, tudi ko za to ni bilo razloga, tistih, ki so nam odpuščali napake in neuspehe, malomarnosti in brezbrižnosti in so sejali, ponujali vedno nove priložnosti, poskušali in poskušali vedno znova, ne da bi vedeli, ali se izplača, ker se verjetno ni. Tistih, ki so sejali v nas, čeprav so vedeli, da bodo morda žalostni, ker bo šlo njihovo seme v prazno, kot bi ga vrgli v smeti. Pa so vseeno sejali.
Kar smo sedaj, namreč zagotovo ne bi bili, če ne bi bilo tistih, ki so verjeli v nas, tudi ko za to ni bilo razloga, tistih, ki so nam odpuščali napake in neuspehe, malomarnosti in brezbrižnosti
Druga priložnost
Tako rase žito. Po roki potrpežljivega in nespametnega Boga, ki po norih ljudeh našega življenja seje in seje in ne preneha sejati nikdar, niti v še tako trdo zemljo ne. Pa vseeno še vedno seje in se ne naveliča. Kajti človek potrebuje čas, veliko časa. Veliko padcev, veliko nesmiselnih potez, veliko zapravljenih zaupanj, veliko preživetih razočaranj, veliko semen. Veliko poskusov, veliko priložnosti, tudi veliko izrabljenega zaupanja, da zrase, da požene korenine in nekoč vendarle obrodi svoj sad.
Naučimo se nekaj iz svojega življenja, s svojega žitnega polja, nekaj od Sejalca. Ponudimo »drugo priložnost«. Dolžni smo to svojim sejalcem. Kajti vse, kar smo, smo iz in zaradi drugih priložnosti. Zrasli smo iz potrpežljivosti. Kajti ljubezen vedno rodi ljubezen, ta pa raste zelo počasi.
Povzeto po župniji Selnica ob Dravi, Marko Rijavec
Zadnje objave
[Narodno-zabavno] Klemen je lahko Miklavž, Božiček ali Dedek Mraz
7. 12. 2025 ob 12:00
Mondeni Portorož
7. 12. 2025 ob 9:00
[Duhovna misel] Janez Krstnik »antisoftič«
7. 12. 2025 ob 6:00
Predvolilno tempiranje pritožbe v zadevi Trenta?
6. 12. 2025 ob 20:00
Prva hollywoodska epopeja o Ivani Orleanski
6. 12. 2025 ob 19:00
120-milijonska modra kljukica, bruseljski napad na X in na svobodo govora
6. 12. 2025 ob 18:32
Paliativna oskrba naj bo pravica vseh, ne le privilegij redkih
6. 12. 2025 ob 15:00
Ekskluzivno za naročnike
[Narodno-zabavno] Klemen je lahko Miklavž, Božiček ali Dedek Mraz
7. 12. 2025 ob 12:00
Mondeni Portorož
7. 12. 2025 ob 9:00
Prva hollywoodska epopeja o Ivani Orleanski
6. 12. 2025 ob 19:00
Prihajajoči dogodki
DEC
07
DEC
08
DEC
08
Slovenski gledališki praznik 2025: Pod svobodnim soncem
19:00 - 21:00
DEC
10
Drago Jančar: In ljubezen tudi
19:00 - 22:30
DEC
15
Video objave
Izbor urednika
Domovina 229: Onemogočanje zdravnikov v škodo bolnikov
3. 12. 2025 ob 6:10
Domovina št. 229: Onemogočanje zdravnikov v škodo bolnikov
3. 12. 2025 ob 6:00
Po oblikovanju nove vlade mora hitro slediti zakon o paliativi
27. 11. 2025 ob 12:16
Strokovnjakinja izstopila iz Golobove fokalne skupine – njeno znanje ni bilo slišano
26. 11. 2025 ob 15:07
Domovina 228: Zmaga kulture življenja
26. 11. 2025 ob 6:10
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.