Ponudimo ljudem drugo priložnost
Moramo priznati, da je Sejalec iz Jezusove prilike precej potratne sorte, ko stresa zrnje vsepovprek, ne pazi kaj preveč, kam bo padlo, kakor da mu ni mar, kar je precej čudno, saj vendar pameten kmet za setev vendar prihrani najboljše seme, torej je to pravzaprav njegovo bogastvo, tega pa ni za raztresati. Z njim naj bi človek ravnal preudarno, celo pazljivo bi ga moral sejati, menda zrno za zrnom, ki bi ga kanil v drobne jamice v zemlji, ne pa kar takole na pamet …
Kajti ravno posledica tega razsipništva so menda zrna, ki padejo ob pot, na kamnita tla, med trnje in še kam, kjer nimajo uspeha. Ali bolje rečeno, kjer se zdi, da nimajo uspeha, kajti uspeh je vedno tako zelo relativna stvar, ni vedno uspeh tisto, kar si pod to besedo predstavljamo, tudi glede zrnja, zdi se, da je sejalčeva potratnost namerna, ker je njegovo delo le tako lahko »uspešno« …
Kajti resnica je, da Sejalec, Bog, vedno seje vedoč, da vse seme pač ne bo obrodilo. Da tudi ni njegov cilj, da vse obrodi, saj pač vedno ne more. Toda on seje, radodarno in požrtvovalno izgublja svoje seme, ker ve nekaj, česar ne ve vsak, ki se bo v občudovanju nekoč zazrl na zlato pšenično polje. Namreč to, da žito, ki vendarle požene, zrase iz mnogih semen, tudi iz tistih, ki niso zrasla nikoli, iz tistih semen, ki so bila zaman. Tudi ali pa celo predvsem zaradi tistih nekoč zrnje postane bogato zlato polje.
Kar smo sedaj, namreč zagotovo ne bi bili, če ne bi bilo tistih, ki so verjeli v nas, tudi ko za to ni bilo razloga, tistih, ki so nam odpuščali napake in neuspehe, malomarnosti in brezbrižnosti in so sejali, ponujali vedno nove priložnosti, poskušali in poskušali vedno znova, ne da bi vedeli, ali se izplača, ker se verjetno ni. Tistih, ki so sejali v nas, čeprav so vedeli, da bodo morda žalostni, ker bo šlo njihovo seme v prazno, kot bi ga vrgli v smeti. Pa so vseeno sejali.
Tako rase žito. Po roki potrpežljivega in nespametnega Boga, ki po norih ljudeh našega življenja seje in seje in ne preneha sejati nikdar, niti v še tako trdo zemljo ne. Pa vseeno še vedno seje in se ne naveliča. Kajti človek potrebuje čas, veliko časa. Veliko padcev, veliko nesmiselnih potez, veliko zapravljenih zaupanj, veliko preživetih razočaranj, veliko semen. Veliko poskusov, veliko priložnosti, tudi veliko izrabljenega zaupanja, da zrase, da požene korenine in nekoč vendarle obrodi svoj sad.
Naučimo se nekaj iz svojega življenja, s svojega žitnega polja, nekaj od Sejalca. Ponudimo »drugo priložnost«. Dolžni smo to svojim sejalcem. Kajti vse, kar smo, smo iz in zaradi drugih priložnosti. Zrasli smo iz potrpežljivosti. Kajti ljubezen vedno rodi ljubezen, ta pa raste zelo počasi.
Potrpežljivost
Kajti ravno posledica tega razsipništva so menda zrna, ki padejo ob pot, na kamnita tla, med trnje in še kam, kjer nimajo uspeha. Ali bolje rečeno, kjer se zdi, da nimajo uspeha, kajti uspeh je vedno tako zelo relativna stvar, ni vedno uspeh tisto, kar si pod to besedo predstavljamo, tudi glede zrnja, zdi se, da je sejalčeva potratnost namerna, ker je njegovo delo le tako lahko »uspešno« …
Kajti resnica je, da Sejalec, Bog, vedno seje vedoč, da vse seme pač ne bo obrodilo. Da tudi ni njegov cilj, da vse obrodi, saj pač vedno ne more. Toda on seje, radodarno in požrtvovalno izgublja svoje seme, ker ve nekaj, česar ne ve vsak, ki se bo v občudovanju nekoč zazrl na zlato pšenično polje. Namreč to, da žito, ki vendarle požene, zrase iz mnogih semen, tudi iz tistih, ki niso zrasla nikoli, iz tistih semen, ki so bila zaman. Tudi ali pa celo predvsem zaradi tistih nekoč zrnje postane bogato zlato polje.
Kar smo sedaj, namreč zagotovo ne bi bili, če ne bi bilo tistih, ki so verjeli v nas, tudi ko za to ni bilo razloga, tistih, ki so nam odpuščali napake in neuspehe, malomarnosti in brezbrižnosti in so sejali, ponujali vedno nove priložnosti, poskušali in poskušali vedno znova, ne da bi vedeli, ali se izplača, ker se verjetno ni. Tistih, ki so sejali v nas, čeprav so vedeli, da bodo morda žalostni, ker bo šlo njihovo seme v prazno, kot bi ga vrgli v smeti. Pa so vseeno sejali.
Kar smo sedaj, namreč zagotovo ne bi bili, če ne bi bilo tistih, ki so verjeli v nas, tudi ko za to ni bilo razloga, tistih, ki so nam odpuščali napake in neuspehe, malomarnosti in brezbrižnosti
Druga priložnost
Tako rase žito. Po roki potrpežljivega in nespametnega Boga, ki po norih ljudeh našega življenja seje in seje in ne preneha sejati nikdar, niti v še tako trdo zemljo ne. Pa vseeno še vedno seje in se ne naveliča. Kajti človek potrebuje čas, veliko časa. Veliko padcev, veliko nesmiselnih potez, veliko zapravljenih zaupanj, veliko preživetih razočaranj, veliko semen. Veliko poskusov, veliko priložnosti, tudi veliko izrabljenega zaupanja, da zrase, da požene korenine in nekoč vendarle obrodi svoj sad.
Naučimo se nekaj iz svojega življenja, s svojega žitnega polja, nekaj od Sejalca. Ponudimo »drugo priložnost«. Dolžni smo to svojim sejalcem. Kajti vse, kar smo, smo iz in zaradi drugih priložnosti. Zrasli smo iz potrpežljivosti. Kajti ljubezen vedno rodi ljubezen, ta pa raste zelo počasi.
Povzeto po župniji Selnica ob Dravi, Marko Rijavec
Zadnje objave
Koga farbajo v Ljubljani in kako dolgo še?
17. 7. 2026 ob 23:19
Ob prihodu na koalicijski vrh predvsem kritike zapuščine prejšnje vlade
17. 7. 2026 ob 16:31
Vlada pripravlja rebalans proračuna: fiskalne zaveze za leto 2026 so presežene
17. 7. 2026 ob 15:08
Namesto popravljene ceste so dobili še nove ovire
17. 7. 2026 ob 14:10
Kovčki prtljage ali kovčki denarja?
17. 7. 2026 ob 10:00
Cigler Kralj napovedal forenzični pregled na kmetijskem ministrstvu
17. 7. 2026 ob 7:00
Ekskluzivno za naročnike
Medijska svoboda ali medijska oblast
17. 7. 2026 ob 6:00
Združeni narodi so račun za holokavst izstavili Palestincem
16. 7. 2026 ob 14:45
Zadeva Fajon
16. 7. 2026 ob 10:30
Prihajajoči dogodki
JUL
18
Goriški večeri
20:30 - 22:00
JUL
19
Večeri v atriju: »Župljani župljanom«
19:00 - 20:00
JUL
19
Duhovno počitniški dnevi za starejše 2026
19:00 - 15:00
JUL
20
Pogovori o življenju in smrti
17:00 - 18:00
AVG
01
Romarsko potovanje: »Višarje z okolico«
06:00 - 22:00
Izbor urednika
Domovina št. 260: Čigave so slovenske gore?
15. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 259: Evropa je v veliki meri zavožena
8. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 258: Kdor ne sprejme naše kulture, naj odide
1. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 257: 35 let Slovenije – kam smo prišli?
24. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 256: Pri nekaterih je še danes prisoten smrtni strah
17. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 255: Gradnja NEK 2 je ključna
10. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 254: V šolah bi morali iskati potencial
3. 6. 2026 ob 6:10
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.