Potop Merza, zmaga skrajne desnice in skrajne levice

Medtem ko se nemški kancler Merz ponovno posipa s pepelom, ker je v deželi Mecklenburg - Predpomorjansko stranka krščanskih demokratov izgubila volitve proti skrajno desni stranki AfD, se Socialdemokrati (SPD) ravno tako ne morejo trkati po prsih, saj je skrajna levica zmagala v Berlinu. Pohod skrajnih strank tako na levi kot na desni je danes dejstvo, ki razkriva, kako tradicionalne stranke še vedno niso dojele, da se volivci zavestno obračajo stran od njih ter iščejo tiste stranke, ki jim bodo končno prisluhnile.

Mecklenburg - Predpomorjansko, AfD jemlje glasove levo in desno

CDU je v Mecklenburg - Predpomorjanskem dobila le 4,9 odstotka glasov, kar je najmanj po drugi svetovni vojni. Upoštevati je sicer treba, da je bila regija del komunistične Nemške demokratične republike, torej demokratične le v imenu, ne pa v praksi. SPD je dobila 35,5 odstotka glasov, skrajna levica Die Linke 6,5 odstotka, v parlament pa se je uvrstila še ena skrajna leva stranka, to so Zeleni, ki so dobili 5,7 odstotka glasov. Vse stranke so glasove izgubile, vključno s SPD, edina stranka z več glasovi je bila AfD, poleg nje pa še skrajno leva stranka BSW, vendar zadnja ni presegla volilnega praga. SPD je izgubila 4,2 odstotka, Die Linke 3,4 odstotka, Zeleni 0,8 odstotka, medtem ko se liberalna stranka FDP ni uvrstila v deželni parlament.

Toda CDU se je zgodilo prvič, da je izgubila kar 8,4 odstotka glasov in tako ostala pred vrati deželnega parlamenta. Če upoštevamo, da je za AfD glasovalo kar 21,6 odstotka več volilnih upravičencev, potem lahko ugotovimo, da ta ne jemlje glasov le CDU, ampak tudi levim strankam. Treba je upoštevati, da so vse stranke na levici izgubile volilne glasove, največ seveda CDU, ki je del desnega pola.

AfD bo sicer težko dobila vodenje deželne vlade, kajti malo verjetno je, da bi stranke na levi dovolile manjšinsko vlado, saj imajo te še vedno večino. Toda ob dejstvu, da se AfD zelo dobro počuti v opoziciji in da uspešno jemlje glasove tudi na levi, potem jim gre takšen scenarij na roko. Izjemna priljubljenost Enrica Schulta, vodje AfD v regiji, pa se bo verjetno še povečevala.

Volitve v Berlinu – zmaga skrajno leve Die Linke in polom SPD

Volitve več kot očitno padajo v roke skrajnih strank, tokrat je največ glasov v Berlinu pobrala skrajno leva stranka Die Linke pod vodstvom Elifa Eralpa. Ta je dobila 25,7 odstotka glasov, CDU 18,8 odstotka, AfD 16,3 odstotka, Zeleni 14,3 odstotka in SPD 12,1 odstotka glasov. SPD je izgubila 12 sedežev v berlinskem reprezentativnem telesu in postala najmanjša stranka, kar je zanje v Berlinu katastrofalno. CDU je bila na zadnjih volitvah največja stranka, zdaj pa je izgubila 18 sedežev. Velik del glasov se je premaknil k AfD, ki je bila do sedaj najmanjša stranka, z dodatnimi 12 sedeži pa se je zavihtela na tretje mesto. Zeleni so izgubili 8 sedežev, zdaj jih imajo 26.

Do zdaj sta Berlin v koaliciji vodili CDU in SPD, tokrat pa bo takšna koalicija težja, kajti nimata dovolj glasov za večino. Malo verjetno je, da bi levičarski skrajneži iz Die Linke prepustili vlado SPD, saj lahko udobno vladajo še z eno skrajno levo stranko, torej Zelenimi. Največje udarce doživlja liberalna stranka FDP, ki se ne uvršča praktično nikamor več in je le še bleda senca prejšnjih uspehov. V Berlinu se popularizira odnos do socializma, visoko priljubljenost ima tudi med migranti, zato je zaenkrat pričakovati, da bo imela Die Linke širšo podporo za svojo skrajno politiko.

Štiri pereče točke, ki se jim Merz ne želel posvetiti

Merz očitno ni dojel sporočila iz zadnjih volitev na Saškem - Anhaltu in je namesto ukrepanja, ki bi šlo nasproti volivcem, zavzel stališča, ki so šla proti njim. Njegova zadržanost pri trdni javni obsodbi ilegalne migracije in kriminala, ki je s tem povezano, ima verjetno največji vpliv na razporeditev glasov na desnici. Volilci AfD prihajajo iz več okolij, tudi z levega političnega pola, vendar so našli skupno točko v odporu do ilegalne migracije in politike odprtih vrat. Tukaj ne gre za nekakšen 'nacistični' odziv, ampak za jasno željo po ohranitvi nemške in deželne kulture ter uveljavitvi obvezne integracije prišlekov.

Enako imajo volilci dovolj večanja kriminalnih dejanj, ki so dokazana in statistično zabeležena, nihče pa noče javno priznati dejstev, da so ta povezana ravno z ilegalno migracijo, povezano z drugimi kulturami, saj se bojijo obsodbe rasizma. Toda multkulturna družba ni enaka multietnični družbi, ki naj bi ji vladale evropske vrednote in kultura, zato so obtožbe o rasizmu odveč. Dokler tradicionalna politika od vseh migrantov ne bo zahtevala podreditve evropskim vrednotam, do takrat bodo glasove pobirale skrajne stranke, te pa se dejansko poigravajo z idejami, ki so sporne v okviru evropskih vrednot.

Prav tako se Merz izogiba vprašanjem zelenega prehoda in trgovanja z emisijskimi kuponi, ki so rak rana evropskih industrijskih obratov. V vzhodni Nemčiji so velike tovarne, ki jim grozi ali zaprtje ali odhod v druge države, morda celo zmanjšanje proizvodnje. Nemška zavožena energetska politika, ki je dediščina tako CDU kot SPD, je podražila življenje prebivalcev in se prodala tako Rusiji kot Kitajski.

Od volivcev AfD je sicer absurdno, da zato volijo stranko, ki želi biti lakaj enim in drugim, toda volivci vedno ne razmišljajo racionalno. Obrat pri okoljski politiki ne pomeni masovnega večanja izpustov ogljikovega dioksida, ampak zahtevo, da se preneha mednarodna politika popuščanja tretjemu svetu, ki si jemlje pravico do nebrzdanih izpustov, kot sta na primer Kitajska in Rusija, medtem ko evropska industrija tone.

Multkulturna družba ni enaka multietnični družbi, ki naj bi ji vladale evropske vrednote in kultura, zato so obtožbe o rasizmu odveč. 

CDU mora končno prenehati zastopati vlak prebujenske (woke) ideologije, kjer se boji lastne sence in volivcem ne upa postaviti tradicionalnih interesov. Popuščanje raznim nevladnikom, ki so izsilili zadnji zakon, ki celo sankcionira kritiko in napačno imenovanje spolne idenitete, ni ravno ukrep, ki bi prinašal volivce na desnem političnem polu. Enako velja za druge teme, kot na primer družina, krščanstvo, otroci itd., torej teme, ki so pri tradicionalnih strankah na stranskem tiru.

Die Linke – ekstremistični buldožer na levem političnem polu

Gre za zelo ekstremistično stranko, ki se zavzema za socializem, nacionalizacijo nepremičnin ter so veliki borci proti kapitalizmu. Elif Eralp je stranko popeljala na volitve v Berlinu in zmagala s populističnim programom in veliko podporo novim migracijam. Sama pravi, da je levico posvojila že kot otrok z ustanovitvijo ekokluba ter z aktivizmom za ilegalne migrante, ki so potrebovali pomoč v novi državi. Bila je med zagrizenimi protestnicami proti jedrski energiji; kasneje je s svojim aktivizmom tudi pripomogla k zaprtju jedrskih elektrarn v Nemčiji.

Pri visokem komisarju za begunce pri Združenih narodih je opravljala prakso, ki jo je posledično odnesla v aktivizem za pravice beguncev in migrantov. Pred izvolitvijo v berlinski deželni parlament je bila svetovalka Die Linke kar 11 let. Takrat je začela aktivizem za pravice najemnikov in bila ključna za referendum leta 2021, kjer je 57,6 odstotka Berlinčanov glasovalo za proces nacionalizacije tistih zasebnih podjetij, ki imajo v lasti več kot 3.000 stanovanj, kar bi dejansko šlo za legalizirano krajo.

Mamdani Berlina

Nemški mediji so jo večkrat oklicali za Mamdanija Berlina, saj se Eralpova zavzema za podobno skrajne in utopične projekte. Pravi, da je ona prav tako migrantka kot Mamdani in da se bo zavzela, da bodo migranti dobili več moči, saj meni, da jo imajo ti premalo v primerjavi s 'starimi' Nemci. Migrantom bi zato rada dodelila več denarja, predvsem na področju boja proti rasizmu, saj pravi, da težav ne povzročajo migranti, ampak napačna politika.

Zato je treba migrantom omogočiti večjo dostopnost do stanovanj, socialnih pomoči in pomagati pri boju proti rasizmu. Prav tako se je zavzela za zvezno prepoved stranke AfD, ker so rasisti in nasprotujejo demokraciji; poleg tega pravi, da izključno prepoved ne bo dovolj. Katere druge ukrepe bi sprejela proti AfD, še ni povedala.

Eralpova je prav tako zagrizena podpornica propalestinskih gibanj v Nemčiji. Gaza je zanjo postala politična tema in ena izmed glavnih točk stranke Die Linke. Pravi namreč, da bo Netanjahuja v Berlinu aretirala, če tega ne bo storila zvezna policija, čeprav nima pooblastil za takšno dejanje. Pritožila se je še nad ravnanjem policije v času propalestinskih protestov. Zahteva, da policija preneha z nasiljem. Ni pa omenila nasilnežev znotraj palestinskih gibanj, ki napadajo mimoidoče, judovsko skupnost in mahajo z zastavami terorističnih organizacij.

Eralp naj bi imela stike s Hamasom

Obtožbe so padle, ker naj bi berlinska sekcija Die Linke sodelovala z organizacijami, ki so neposredno povezane s Hamasom. Sama je to sicer zanikala, vendar sporočila, da so bili v okviru stranke dogodki, na katerih so sodelovale osebe, s katerimi se sama ne strinja. Povedala je, da Die Linke noče sodelovati z islamisti, ker imajo nasprotne vrednote, kot na primer pravice žensk, LGBT, drugačnosti itd.

Pred volitvami je izbruhnil škandal, ko je Die Linke med volilno kampanjo na dogodku, imenovanem Jezni na kapitalizem, nastopal raper Dahabflex z antisemitskim programom. Eralp je zadevo sicer obsodila, toda malo verjetno je, da ne bi vedela, kdo je Dahabflex.

Sprega Die Linke in Eralpove z islamističnimi elementi je verjetno podobno kot pri drugih levih aktivistih bolj oportune narave, kot je bilo to nekoč že za časa Rdečih brigad, skupine Ulrike Meinhof, Carlosa Jackala itd. Ne pozabimo, da so komunisti, socialisti in drugi skrajni levičarji podprli nedemokratične in teokratske sisteme, kot je na primer iranski pod Homeinijem.

To sta na primer naredila filozofa Sartre ali Foucault, medtem ko sta s prstom kazala na Zahod. Podobno je danes  s podporo na levem političnem polu Hamasu, Hezbolahu in drugim islamističnim organizacijam, kjer gre bolj kot ne za združenje proti skupnemu sovražniku, torej kapitalističnemu Zahodu.

Merz mora odstopiti

Merz je zabredel pregloboko, da bi lahko reševal CDU. Ni uspel popraviti katastrofalne dediščine svoje predhodnice, nekdanje kanclerke Merklove, za katero lahko rečemo, da je Nemčijo uničila. Ni imel dovolj poguma, da bi se posvetil tistim temam, ki ne mučijo le njegovih volivcev, ampak tudi velik del volilcev na levi sredini. Glasovi se umikajo na skrajno desno k AfD in skrajno levo k Die Linke.

Merz ni imel dovolj poguma, da bi se posvetil tistim temam, ki ne mučijo le njegovih volivcev, ampak tudi velik del volilcev na levi sredini.

Drži sicer, da so bile deželne volitve zaenkrat v deželah nekdanje komunistične Nemške demokratične republike, ki ni nikoli zares razčistila niti z nacizmom niti s komunizmom in jim je zato skrajna izbira na levem in desnem polu nekoliko bližja.

Toda danes gre verjetno za splošno občutenje nemškega prebivalstva, ki se ne čuti slišanega in želi na oblasti tiste, ki bodo prisluhnili. Zvezne volitve so napovedane za 25. marec 2029, kar bo zelo hitro, CDU pa ima zelo malo časa za izboljšanje rezultatov. Ta se namreč težko zanaša na napovedano prepoved AfD, kar bo jezo volivcev le še utrdilo in nedvomno povečalo priljubljenost AfD.

Your Premium trial has ended

Your Premium trial has ended

Your Premium trial has ended

Your Premium trial has ended

Your Premium trial has ended