Pozabljeni Slovenci - Benedikt Kuripečič

Številni Slovenci so pustili pečat v zgodovini z izjemnimi dosežki in prispevki k civilizaciji. Nekateri pa v slovenskem spominu (še) niso dobro zapisani. Sčasoma je bilo veliko imen pozabljenih. Tak primer je Benedikt Kuripečič. To neznano ime je nosil habsburški diplomat, notar, potopisec in prevajalec, ki je imel priložnost srečati sultana Sulejmana Veličastnega.  

Rodil se je v poznem srednjem veku, okoli leta 1490, v Gornjem Gradu v Zgornji Savinjski dolini. Ta kraj je imel velik zgodovinski in predvsem duhovni pomen. V zgodnjem srednjem veku so tu ustanovili benediktinski samostan, ki je postal duhovno središče regije. Tu še vedno stoji največja cerkev v celjski škofiji – cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Čeprav je bil samostan ob Benediktovem rojstvu ukinjen in je pripadel ljubljanski škofiji, je imel za bodočega diplomata velik pomen, saj je po njem dobil ime – benediktinski red, ki je stanoval v samostanu. 

S samostanom je povezan tudi njegov edinstveni priimek, ki ga nikoli ni uporabila nobena druga prepoznavna oseba. Eden njegovih bližjih prednikov, najverjetneje njegov oče ali ded, je delal v samostanu, ki je postal poletna rezidenca ljubljanskega škofa. Tam je bil odgovoren za peč, zato torej kuri-peč-ič. 

Diplomatska misija v Carigrad 

Benedikt je pokazal nadarjenost in pridobil višjo humanistično izobrazbo. Znal je nemško in latinsko. Njegov materni jezik je bila slovenščina, ki jo je očitno zelo cenil, saj je njegov podpis vedno v slovenščini ali »slovanščini«, nikoli ponemčen ali latiniziran, kot je bila sicer norma tistega časa. Iz skopih virov je znano, da je bil vsaj en semester (poleti 1508) vpisan na dunajsko univerzo. Kasneje je delal kot notar v Ljubljani. 

V svoji notarski karieri je domnevno zelo izstopal, saj je kmalu postal del habsburške diplomatske misije v Carigrad, ki jo je poslal cesar Ferdinand I. Habsburški, vodila pa sta jo Jožef Lamberg in Nikola Jurišić. To je bilo obdobje največje otomanske nadvlade nad krščanskimi deželami jugovzhodne Evrope. Na turškem dvoru, ki so ga obiskali, je Kuripečič s tolmačenjem omogočil dialog med odposlancema cesarja Ferdinanda in verjetno najslavnejšega turškega sultana vseh časov – Sulejmana I., ki je bil v Evropi znan kot Sulejman Veličastni. Ker na dvoru ni bilo primernega tolmača za nemščino ali latinščino, je bil delovni jezik sestanka srbohrvaščina, ki jo je Kuripečič prav tako obvladal. 

Na turškem dvoru je Kuripečič s tolmačenjem omogočil dialog med odposlancema cesarja Ferdinanda in verjetno najslavnejšega turškega sultana vseh časov – Sulejmana I., ki je bil v Evropi znan kot Sulejman Veličastni. 

Popotniški dnevnik 

Srečanje s slavnim sultanom ni bil največji dosežek Benedikta Kuripečiča. Njegova zapuščina je prepletena s potovanjem v otomansko prestolnico. Na tej poti je marljivo raziskoval in spoznaval ljudstva ter svoja dognanja vestno zapisoval. Leta 1531 je po vrnitvi objavil delo »Itinerarium Wegrayss Kün. May potschafft gen Constantinopel zu dem Türkischen Keiser Soleyman Anno XXX«, v slovenščini »Potopis cesarskega veleposlaništva na poti v Carigrad k turškemu cesarju Sulejmanu, leta 1530«. 

Gre za preurejen popotniški dnevnik, ki je eden najstarejših dokumentov z etnografsko, zgodovinsko in geografsko vrednostjo za Balkanski polotok. Njegovi zapisi so pomembni za razumevanje zgodovinskega razvoja Bošnjakov in opisujejo številna krajevna imena, ki jih starejši viri ne poznajo. 

V njegovem drugem znamenitem delu »Ein Disputation oder Gespräch zweier Stallbuben« (»Razprava ali pogovor dveh konjskih hlapcev«), ki opisuje običaje, navade in verovanja Turčije, kritizira nasprotja med vladarji krščanskih dežel in predlaga enotnost krščanskega sveta. 

O preostanku njegovega življenja ni veliko znanega. Ne vemo niti datuma njegove smrti. Znano je, da je služboval kot diplomat v Moskvi, vendar tam o njem ni podatkov. Čeprav je pisal v nemščini, je nedvomno literarni ustvarjalec v slovenski materinščini, kar kaže, da smo imeli slovensko pisano besedo že pred Primožem Trubarjem. 

Ker je bil njegov podpis vedno slovenski, ima njegova zapuščina za Slovence poseben pomen. Benedikt Kuripečič je osebnost, ki si zasluži pomembno mesto v slovenskem zgodovinskem spominu. 

Preurejen popotniški dnevnik je eden najstarejših dokumentov z etnografsko, zgodovinsko in geografsko vrednostjo za Balkanski polotok. 

(D187, 58)