Poznavalci politike Damijanovi koaliciji ne dajejo veliko možnosti

Ta sramotni primer "zakonitega" oškodovanja izbrisanih podjetnikov in posledično še škodovanja 60.000 državljanov, bo zopet te dni v obravnavi v DZ, a o tem piše samo Delo, vsi ostali so pa lojalni odgovorni politiki ter so vsi odgovorno(!?) tiho, brez kančka empatije do prizadetih, kar je sramota za slovensko demokracijo! Zgrožen sem!

Bravo ŠTAJERKA! Moj pokojni oče, ki ga je revolucija dobro "osvobodila" je še pred propadom Jugoslavije večkrat dejal, da se bo komunizem sesul sam vase, ko nebo več kje kaj ukrasti ali si sposoditi tako, da nebo potrebno vrniti.
Utopična koalicija KUL ni nič drugega kot kruhoborski poiskus povrniti privilegije, ki jih izgubljajo. To je dobro videti in slišati pri izjavah samooklicanih kulturnikih, ki se jim trgajo seski s katerimi so bili priključeni na državne jasli. Znoreli so nevladniki, filmarji in še drugi, ker ni več posluha za njihove abote.
Med drugim si želim, da bi J.J. vendar prišel k pameti in prenehal z milorečeno otročjimi tviti.
Sicer nikoli ni bil moja izbira, pa vendar je boljši kot najboljši levak.

Spet smo pri tem, da je za vstop v politiko potrebno imeti stabilno osebno finančno sliko. Če je ni, si na voljo centrom moči iz ozadja. Zato pa tisti, ki znajo zaslužiti s svojo pametjo, ne gredo v politiko.
Sicer pa, če za svoje finance ne znaš poskrbeti in bog ne daj, da si še "zapufan" do onemoglosti, si pa res prava oseba, za tiste, ki ti bodo povedali, kaj narediti, da bo "prav". To je komunistični način razmišljanja. Vse je naše in hočemo to tudi ohraniti. Kar pa še ni, pa bomo poskrbeli, da bo. Pa za naše otroke in vnuke.
Socializem se neha, ko zmanjka tujega denarja.

G. Klemenčič je kot pravosodni minister že dejal, da če bo ostalo pri obravnavah bančne kriminalitete, da ni nihče za nič odgovoren, bo prvi rekel: »Ne verjamem v pravno državo.« Jože P. Damjan, kandidat za mandatarja, meni, Janša je nevaren. Berem pa oceno stanja države: » Ostale so ruševine menedžerskega opustošenja podjetij pod krinko nacionalnega interesa in s politično podporo ohromljenih regulatorjev. Povsem je mrtev tožilski in sodni aparat. Zakaj tožilci ne opravljajo korektno svojega dela, zakaj se sodišča izogibajo odločanju in izrekanju sodb, ki bodo v skladu z zakonom in v skladu z razumno moralno presojo? Problem niso nizke nagrade, del krivde je skrit v mentaliteti in izkrivljeni profesiji zaposlenih v tožilstvu in sodstvu. To je posledica tega, da skorajda nihče od zaposlenih v pravosodju za malomarnost ali opustitev dejanj še ni nosil posledic. Krivda tiči tudi v inštitucijah, ki so izobrazile te kadre in izoblikovale to mentaliteto in to pravno profesijo. Ekonomska “akademija” ima svoj del odgovornosti, ker študentom vcepila občutka za poslovno etiko, enako mora tudi pravna “akademija” prevzeti svoj del odgovornosti za to, da ni ustvarila odgovornih pravnikov. V kakšnem duhu se izobražujejo študenti prava, kaže komentar Jožeta Mencingerja, ko je zasmehoval delo regulatorja trga, Urada za varstvo konkurence, ki da se spravlja nad preganjanje kartelov, pri čemer naj bi bila korist družbe od teh ukrepov regulatorja trga zanemarljiva. Kaj s tem sporoča nekdanji dolgoletni rektor ljubljanske univerze in profesor ekonomije na pravni fakulteti študentom prava in javnosti? Sporoča:«Spoštovanje prava in preganjanje kršiteljev se ne splača... Zakaj morajo generacije študentov prava poslušati izkrivljeno ekonomijo, ki ni v kontekstu sodobnega evropskega prava? Kakšno mnenje si ob branju Mencingerjevega komentarja sploh lahko ustvarijo diplomanti pravne fakultete, ki bi se naj jutri zaposlili pri regulatorjih trga ali pri organih pregona kriminala ali ki naj bi stopili v tožilske in sodniške vrste? Če pri kartelnih dogovorih, če pri zlorabah dominantnega položaja ne gre prekrške, vredne obsodbe, kaj je potem dovolj velik prekršek, da bi ga veljalo obsoditi?! Že desetletja traja relativizacije prava zaradi interesa lobijev in zaradi vpliva predhodnega nekaznovanja slabega dela pravosodja in slabo pripravljenih tožbenih in sodnih postopkov, se ta država pogreza v to brezno korupcije in brezpravja. Razmislimo o tem, da bi odpustili vse tožilce in sodnike in jih nadomestili s tujimi in ali ne bi naših študentov prava sistematično pošiljali študirat v tujino. Le tako bomo nekoč morda postali pravna država in s tem država vrednot in etike.« Jože P. Damijan, Igor Masten, Sašo Polanec so pred leti tako ocenili stanje.

Povprečni državljan je neveden. Sam sicer živi za sebe in se prebija skozi življenje, družbeno življenje pa v glavnem prepušča drugim. Volitve, praznik demokracije, kot rečemo, so pa v glavnem farsa. Le majhen krog ljudi pozna kandidate.
Volivci so na milost in nemilost predani medijem, ki jim sugerirajo, koga naj volijo in za to so volitve v glavnem praznik medijev in tistih, ki medije usmerjajo.
Tako nam sedaj ponujajo dr. Jožeta Damjana.
Zavili so ga v prelepi celofan, povezali z zlatim trakcem in ga ponujajo kot novoletno darilce naivnežem.
Za poznavalce ta zapakiranec niti ni tako neznan, zato ima pač nekoliko težjo nalogo.
Zasledujemo ga lahko , ko je kot mladi ekonomist vstopil v javnost in se navduševal nad nekaterimi idejami, ki so takrat mnogo obetale.
Celo tako se je izkazal, da mu je bilo ponujeno ministrsko mesto, ki ga je sprejel in zelo hitro zapustil.
Skregal se je s kruhom in od takrat dalje kruh ičče. Sicer ne trdih skorij, ampak belega, zelo belega, pravzaprav potico.
Pa mu nikakor ne uspeva.
Povsod, kjer se zasveti denar, se skuša prilepiti zraven, a žal brez uspeha.
Sicer ni popolni revež, seveda, kar se denarja tiče, pa vendar mu ne uspe veliki met, kakršnega so zmožni bančni ganksterji, monopolistični podjetniki, ki skubijo proračun ali mafijozi, kakršen je Janković.
Skuša se uveljaviti kot strokovnajk, kot svetovalec, pred vsem na področju investicij.
Žal v vsej svoji karieri ni dojel, da imajo velike investicije v rokah ganksterji, ki so mnogo boljši od profesorja. Ti ne potrebujejo nasvetov, saj sami vedo, kaj je potrebno, da proračunski denar preusmerijio v svoje žepe. Vedo, da morajo to narediti brez dolgoveznih študiji in pred vsem brez radovedne javnosti.
Tega profesor ne ve, zato povsod izvisi.
To se mu redno dogaja, zato so njegove študije brez vsakega pomena. Tu in tam jih kdo izrabi in se sklicuje nanje, vendar vse skupaj nima nobenega pomena.
Tudi sedaj, ko je v težkem stanju se ponuja kot rešitelj, pa se ne zaveda, da lahko postane v najboljšem primeru paravan, za katerim si bo mafija polnila žepe, sam pa bo ponovno ostal praznih rok.
Profesor ne ve, da če nisi zraven ne dobiš nič. On pač ni član mafije, zato pač ne more obogateti.
Doletela pa ga je še dodatna nesreča. zakalkuliral se je in zlezel v dolgove.
V normalni družbi bi to pomenilo konec njegove politične kariere, saj se bankrotirancu ne da v roke oblasti, da bankrotira še državo.
Kljub temu pa ga mafija podpira, saj ve, da bo bankrotirani profesore zelo vodljiv. S tem, da mu bodo podarili drobiž, bo moral dopustiti, da bo mafija praznila proračun.
Ali to profesore ve?
Morda? Vendar je stiska tako velika, da pristaja na vse, samo da se reši dolgov.
Ali pa to vedo državljani? V glavne ne, zato jih s tem pisanjem opozarjam, da naj ne kupujejo mačka v žaklju.

A vi mojstri ne poznate razlike med bedo in revo! Potem ste enaki bedniki, kot Kraševka! Lahko mi na privat email pošljete mnenje o mojem komentarju in vprašanju!!!!

Če bi po kakem nerečnem naključju koaliciji KUL uspelo sestaviti vlado, bi bilo zanimivo spremljati spremembe v bilanci mandatarjevega premoženjskega stanja.

Še bolj pa bi bilo zanimivo vedeti, odkod so prihajala nakazila.