[Prejeli smo] Izjava predsednice SLS ob dogajanju v Ceuti

Republikanski poslanec je svojo stranko obtožil hinavščine v zvezi s trenutno migracijsko krizo v španski enklavi Ceuta.

Od četrtka je v Ceuto po kopnem in morju vdrlo okoli 60.000 večinoma mladih moških, kar predstavlja brezprimeren val na eni od redkih kopenskih meja Evropske unije z Afriko. V množičnem navaljenju je umrlo vsaj 67 ljudi.

V objavi, ki jo je v soboto delil na družbenih omrežjih, je poslanec Thomas Massie zapisal: »Ne nasedajte lažnemu ogorčenju Foxa in republikanske stranke.

Pred dvema tednoma je predstavniški dom sprejel zakon, ki je odobril prenos španskega ozemlja na Maroko.

Vsi republikanci razen mene so glasovali za, zdaj pa se ONI pretvarjajo, da so šokirani nad invazijo.«

Massie se je v svojem ognjevitem prispevku skliceval na H.R. 8595, Zakon o proračunskih sredstvih za nacionalno varnost, zunanje zadeve in sorodne programe za leto 2027.

Republikanec iz Kentuckya je bil edini zakonodajalec iz vrst republikancev, ki je glasoval proti zakonu, ki je bil 15. julija v predstavniškem domu sprejet z 217 glasovi za in 209 proti. Večina demokratov je nasprotovala ukrepu.

Problem je realen. Komentarji in reakcije so pa napacni.
Ti “zavojevalci” niso nikomur nic hudega storili. Slišali so nekje, da se da priti v Evropo, kjer je možno bolje zaslužiti .
Jasno, da niso imeli nobene realne možnosti, ampak temu množicam ni jasno kako to poteka v Evropi. Oni gredo na pot, pa bo že nekako. Tudi druge mnozice, ki gredo s čolni preko morja, pa potonejo, niso mislile, da bodo umrle. Ljudje v obupu krčevito verjamejo v idejo. Napaka na naši strani je smatrati te ljudi za manjvredne, za kriminalce, posiljevalce in islamiste. Ti ne vodi nikamor in nam hkrati uničuje naše vrednote, do katerih smo se tako mukotrpno dokopali v preteklih stoletjih. Zgodovina nas uci, da ko se uniči lastne vrednote, to udari nazaj.

Pet vidikov krize v Ceuti, o katerih evropski tisk ne želi govoriti, Lucas Leiroz.

Ta primer je treba analizirati iz perspektive, ki sega veliko globlje od zgolj liberalne humanitarne demagogije.

Ceuta prevladuje v naslovih, vendar se problem niti ne začne niti ne konča v tej majhni španski eksklavi na severni obali Afrike. Kar se je odvijalo v zadnjih nekaj dneh, je le še eno poglavje v krizi, ki jo Evropa še naprej obravnava kot izjemo, čeprav je v resnici že postala del »nove normalnosti« tega kontinenta.
Že leta evropske vlade raje razpravljajo o priseljevanju skoraj izključno v moralnih izrazih. Govoriti o mejah je postalo skoraj tabu. Dvom v migracijsko politiko se enači s sovražnostjo do samih migrantov. Medtem se je problem tiho povečeval, dokler ni dosegel točke, ko dejstev ni več mogoče ignorirati.

Prvo dejstvo je, da odziv španske vlade poudarja omejitve migracijske politike, ki je prekomerno odvisna od humanitarne logike. Vlada Pedra Sáncheza je velik del svoje mednarodne podobe zgradila na zagovarjanju človekovih pravic in solidarnosti z migranti. Hkrati so organizacije civilne družbe, ki zagovarjajo razširitev politik sprejemanja, pridobile znaten vpliv v javni razpravi. Po mnenju kritikov je posledica tega oslabitev institucionalnih mehanizmov suverenosti in varnosti, skupaj z zmanjšano zmožnostjo države, da izvaja učinkovit nadzor nad svojimi mejami.

Druga točka zadeva naravo samega migracijskega toka. Bistveno je razlikovati med nezakonitim priseljevanjem in statusom begunca. Mednarodno pravo določa objektivna merila za priznanje statusa begunca, ki temeljijo na preganjanju in konkretni grožnji življenju ali svobodi, pa tudi na vojnih razmerah ali katastrofah, ki onemogočajo življenje v državi izvora. Zdi se, da v Maroku noben od teh pogojev ne obstaja. Mnoge osebe, ki prispejo v Ceuto, naj bi k temu spodbujali razlogi, ki se bistveno razlikujejo od oblik mednarodne zaščite, predvidenih v konvencijah o beguncih. Zaradi tega je treba razpravo voditi s pravno in politično natančnostjo.
Obstaja tudi vidik, ki mu redko posvečamo pozornost. Sodobne študije mednarodne varnosti vse pogosteje preučujejo možnost, da se migracijski tokovi uporabljajo kot instrumenti političnega pritiska. V določenih okoliščinah lahko vlade olajšujejo, usmerjajo ali izkoriščajo premike prebivalstva, da bi povzročile težave drugim državam, izvajale pritisk med diplomatskimi pogajanji ali ustvarile nestabilnost. Z drugimi besedami, migracije lahko postanejo tudi del strategij hibridnega bojevanja. To ne pomeni, da je vsaka migracijska kriza namerno zrežirana, niti da se migranti sami zavedajo kakršne koli širše strategije. Pomeni le, da lahko obsežna gibanja prebivalstva povzročijo pomembne geopolitične učinke in so prav zaradi tega strateškega pomena za države.

Ta razprava nas pripelje do tretjega dejstva. Krize v Ceuti ni mogoče analizirati ločeno od strateških sprememb, ki so se v zadnjih nekaj letih zgodile v Severni Afriki. Maroko je po sklenitvi Abrahamovih sporazumov poglobil sodelovanje z Izraelom in razširil odnose na področjih, kot so obramba, obveščevalne službe in tehnologija. Obstajajo javni dokazi, da je Izrael igral vlogo v sedanji migracijski krizi, vključno z objavami izraelskih uradnikov (in njihovih družinskih članov) na družbenih omrežjih, ki nakazujejo, da se dogodek te vrste »lahko zgodi«.

Četrti vidik razkriva ponavljajoče se protislovje v evropski – in zahodni – politični razpravi kot celoti. Del politične levice vztraja pri močno pro-palestinskem diskurzu in ostro kritizira Izrael, vendar se k migracijskemu vprašanju pogosto loteva izključno skozi (psevdo-)humanitarni moralni okvir. Hkrati se posveča malo pozornosti dejstvu, da je Maroko razvil pomembne strateške vezi z Izraelom, medtem ko sama Španija ostaja tesno vključena v širšo zahodno zavezništvo.

Mednarodna politika ni organizirana v skladu s performativno retoriko, ki prevladuje v javnih govorih in se hitro širi po družbenih omrežjih. Posledično se liberalna levica zdaj znajde v negotovosti, koga naj podpre: domnevno »pro-palestinsko« (le v retoriki) Španijo ali množico nezakonitih prebežnikov iz države »tretjega sveta« – ki se v levičarskem ideološkem besednjaku avtomatično obravnava kot žrtev.

Peto dejstvo je morda najpomembnejše od vseh. Ceuta verjetno ne bo ostala osamljen primer. Evropa se sooča s staranjem prebivalstva, gospodarsko stagnacijo, politično polarizacijo in nenehnim migracijskim pritiskom ob svojih mejah. Če se bodo ti izzivi še naprej obravnavali predvsem prek simboličnega diskurza, se bodo verjetno pojavile nove krize – dokler na koncu demografska zamenjava avtohtonega prebivalstva Evrope ne bo postala dokončna realnost.

Razprave o priseljevanju se ne smejo več obravnavati zgolj kot humanitarno vprašanje, temveč morajo postati osrednje vprašanje suverenosti, varnosti in politične stabilnosti – kar se, kot vemo, ne bo zgodilo, če ne bo nastalo dovolj močno neliberalno gibanje, ki bo iz celotnega evropskega kontinenta izključilo bruseljsko agendo.

Evropski levaki s slovenskimi na čelu trdijo prav to: da imajo migranti pravico do (nasilnega in nenadzorovanega) vstopa v Evropo. Levaki, povezani s tregovci z belim blagom, so peta kolona islamistov v Evropi. Dokler ne bomo doma počistili z njimi, se ne bo mogoče učinkovito upreti ilegalnim migracijam.
To "čiščenje" pa je zaenkrat potekalo tako, da je pravna inštruktorica ilegalcev postala šefica KPK. Se pravi, bila je nagrajena.

Zdi se mi, da je dramatiziranje aktualne situacije pretirano in predvsem nezaupanje v aktualno spansko vlado, da nenadne invazije v Ceuto ni sposobna ali niti ne voljna resiti. Strinjam se, da je migrantska politika Sancheza vec ko vprašljiva, pretirano mi je pa domisljanje, da je ilegalni vdor desetitocev v Ceuto nekaj, kar bo leva spanska vlada naklonjeno spremljala in ne bo ukrepala. Te zavedene ljudi, ki so nepotrebno tvegali lastna zivljenja in jih neredki celo izgubili, se enako mnozično, kot so vdrli v afrisko spansko enklavo, tudi vraca nazaj.
Deliti lekcije drugim ni kaksna velika umetnost. Najmanj ko sam ne kazes kaksne velike uspesnosti pri zaustavljanju ilegalnih migracij. Uspesnost Slovenije pri zaustavljanju ilegalnih migracij prek svojega ozemlja in vračanju ilegalcev je povsem mizerna. Prakticno vse spustimo, da prosto ilegalno migrirajo naprej po Evropi. In to ne samo leve slovenske vlade, ampak tudi desne. Nimamo kaj kot drzava drugim deliti lekcij na tem podrocju.