Izbris evropskega kulturnega spomina

Znanje nekritično enačimo s sodobnimi, znanstvenimi védenji. Prepričani smo, da znanost nudi odgovore na ključna vprašanja, obeta neomejen razvoj človeštva in nesmrtnost. Priznajmo, znanost je dala človeštvu velike sadove, toda ali je tudi že sinonim za civilizacijo? Mar civilizacijska načela ne vključujejo tudi (tradicionalnih) védenj o človekovi nravi in tisočletnih spoznanj o tem, česar znanstveno ni moč opredeliti in se kaže kot vrednota? 

Tisočletja sobivanja so razvila varnostne mehanizme etike in morale, ki sta plod izkušenj, zaobjetih v verskih in filozofskih spoznanjih, dandanašnji izgubljenih v brezmejnih skladiščih empiričnih spoznanj. Prevladujoči pozitivizem, kjer so realne samo tiste stvari, ki jih je moč empirično opazovati in znanstveno opisati, nas je oslepel za vrednote, ki jih je Zahod dve tisočletji varoval kot nedotakljiv zaklad. 

Zahodno civilizacijo moremo primerjati z mogočno dvatisočletno sekvojo z mogočnimi koreninami, pri čemer pomislimo na antični grški in rimski svet, ki sta porodila renesanso in prepojila sodobnost. Ko pa sta latinščina in grščina kot nekaj zastarelega in aristokratsko elitnega izginili iz šol, je antika postala predvsem vir navdiha za nenasitno filmsko industrijo. 

Toda še veliko huje se je zgodilo judovstvu in krščanstvu, ki ob antiki predstavljata samo srž evropskosti. Evrope ni moč razumeti brez judovstva, brez krščanstva pa se pogreza v temo neciviliziranosti. 

Evrope ni moč razumeti brez judovstva, brez krščanstva pa se pogreza v temo neciviliziranosti. 

Ljudstvo Tore 

Drzne besede, pa jih zato podprimo z dejstvi. Judje so bili v letu 70 po Kr., ko je rimski imperij kruto zatrl upor v Jeruzalemu, pobiti in zasužnjeni. V Rimu so iz judovskega plena in s sužnji zgradili Kolosej. Judje, odslej brez domovine, so se razselili po vsem cesarstvu in postali ljudstvo Tore. Judovske četrti so bile vsepovsod, poznajo jih tudi vsa evropska srednjeveška mesta. 

Največji razcvet so Judje doživeli v petih stoletjih muslimanske Španije. Bili so cenjeni prevajalci in diplomati ter sijajni trgovci. Po izgonu iz Španije, leta 1492, so španski Sefardi preplavili Evropo. Otomansko cesarstvo je odprto sprejemalo bogate in izobražene španske Jude. Z družinskimi povezavami, znanjem številnih jezikov in premetenostjo, porojeno iz stisk preživetja, so Judje povezovali ves tedanji svet. Vzhodni Judje, Aškenazi, so bili revni prebivalci ruskih, ukrajinskih, baltskih in nemških »štetlov«, umazanih in obzidanih getovskih četrti. Šele francoska revolucija je Judom navrgla državljanske pravice, jim odprla šole in univerze ter prinesla pravico do izbire poklicev. Večina je vse dotlej živela od zbiranja starih cunj, premožnejši pa od posojanja denarja lakomni evropski aristokraciji. V mnogih vzhodnoevropskih mestih, v Litvi, Latviji in Ukrajini, so predstavljali do 70 odstotkov prebivalstva. Pogromi z desetinami pobitih so bili judovski vsakdan. Toda Jude kljub temu najdemo med filozofi, znanstveniki in umetniki. 

Druga svetovna vojna, pa ne le nacisti, je Evropo 'očistila' vsega judovskega. Ostalo je le še zaplenjeno premoženje in kupi čevljev v koncentracijskih taboriščih. Iz judovske kože so izdelovali najfinejše rokavice, z judovskim pepelom so gnojili njive okoli taborišč. Tudi s pepelom velike filozofinje, prve univerzitetne profesorice v Nemčiji in kasneje karmeličanke Edith Stein. 

»Juden raus!« je pisalo na zidovih vseh evropskih mest, ko pa so naselili Izrael, vzklika svet isto: »Juden raus!« Kako tudi ne! Švicarske banke so še vedno polne nakradenega judovskega zlata in umetnin, tudi na Vzhodu je marsikdo obogatel z zaplenjenim blagom. Kaže, da je bolj dobičkonosno odpustiti Arabcem sodelovanje s fašisti in nacisti, Judom pa po 'krščansko soditi', ker so ostali morilci 'našega Gospoda'. 

Odpoved krščanstvu 

Toda Evropa se je medtem odpovedala tudi krščanstvu. Začelo se je z razsvetljenstvom in francosko revolucijo, nadaljevalo z razvojem sodobne znanosti in materialističnih nazorov ter kulminiralo s komunistično revolucijo, nacizmom in postmodernizmom. Biti kristjan je danes v Evropi že nič manjše zlo kot biti Jud – z eno samo razliko, da smo kristjani načeloma mnogo bolj mlačni do svoje vere in vseobsegajoče, hitro izginjajoče krščanske dediščine. 

Čudežni vrelec, ki je z antičnimi vrednotami in vedenji dve tisočletji napajal zahodno civilizacijo, že dolgo ne žubori več. Šole molčijo o verskih izročilih in občečloveških vrednotah, ki so ohranjale človeštvo v ravnovesju. Stari jeziki so odmrli, judovstvo je bilo iztrebljeno, krščanstvo je postalo tujec v postmoderni, vrednotno zmedeni Evropi. 

Ostali pa so muzeji, galerije in opere, zgodovinska mesta in kulturne krajine, besedno, likovno in glasbeno bogastvo ter filozofska misel. Toda kaj še lahko javnost dojame ob umetninah, ki so prežete z antičnimi, judovsko-krščanskimi simboli in metaforami? Je moč razumeti Rembrandtovega Izgubljenega sina brez verske podlage, dojeti globine Michelangela ali El Greca brez krščanskih vrednot? Kaj nam lahko še odstre Bachova glasba, kaj Dostojevski? 

Biti kristjan je danes v Evropi že nič manjše zlo kot biti Jud – z eno razliko, da smo kristjani načeloma mnogo bolj mlačni do vere in krščanske dediščine. 

Politika brez etike 

Smrt judovstva, razkroj krščanstva in mrtvoudnost antike naplavljajo v oblegane kulturne hrame obsežno truplo evropske civilizacije. Zdi se, da tišina otopelega sodobnega človeka ne potrebuje več ne lepote, ne dobrote in ne enosti duha. Pozitivistično gledano je za vse troje nedokazljivo in empirično neoprijemljivo. Tako kot je postala neoprijemljiva tudi (Levinasova) etika, oprta na starozaveznem svarilu »ne stori bližnjemu nič takega, kar ne želiš, da drugi stori tebi«. 

Etika nam narekuje, da ne opravičujemo nasilja in ne molčimo ob krivicah te ali one strani. Politika brez etike pa je pobegla zver, ki kolje v imenu molčečih. Dokler ne zmoremo pokončnosti, da bi se soočili s svojo lastno temno preteklostjo, nimamo pravice drugim deliti pameti. Ali kot je svaril veliki francoski filozof Paul Ricoeur, gre za pozabo (krvavega) dolga in ne dejanj. Očete veže dolžnost spominjanja, da bi sinovi ne ponovili starih, krvavih dolgov. Nevarnost 'zadolževanja' je posebej velika, ko so čustva in 'globoke' misli zasužnjene od selfijev in – kakopak – vsemogočnih emodžijev. 

  (D269, 34-35)