Preteklost je nevaren kraj

»Preteklost je nevaren kraj,« je rekel glavni protagonist v nekem filmu. Res se zdi nevarna. Zakaj bi sicer mnogi potvarjali preteklost ter za to žrtvovali svojo sedanjost in prihodnost?

Takšnemu potvarjanju preteklosti smo pogosto priča tudi pri nas. Na primer, na letošnjih majskih proslavah so govori spominjali na čase, ko smo kot pionirčki v modrih čepicah navdušeno ploskali slavljenju naše svetle preteklosti. Govorci so kar tekmovali, kdo bo bolj pretiraval pri opevanju junaštev našega narodnoosvobodilnega boja ter bolj kriminaliziral žrtve vojnega in povojnega revolucionarnega terorja, čeprav v civilizirani družbi velja, da posameznik velja za nedolžnega, dokler mu krivda ni dokazana. Govorci se očitno požvižgajo na civilizacijske dosežke današnje družbe in mislijo, da je mogoče s pompoznostjo (in politično močjo) prevpiti kupe dokumentov in kosti, ki nemo pričajo o naši preteklosti.

Dolžnost molčanja

Zanikanje dogodkov iz preteklosti ni razvidno samo iz retorike, ampak tudi iz mnogih dejanj. Najbolj nerazumno dejanje je bilo ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Pri tem dejanju, ki se je zgodilo tako rekoč čez noč, je bilo pri odločevalcih čutiti strah pred množico, ki se je zbirala, da bi počastila spomin na žrtve. In to pred množico, ki je bila sprejemajoča in odpuščajoča.

Potvarjanje zgodovine je nekaterim prešlo v navado, saj po svojih potrebah slikajo celo preteklost, ki jo nekateri zelo dobro poznamo, saj smo bili del nje. Primer tega je nastanek slovenske države. Da bi zmanjšali pomen vpletenih v nastanek slovenske države (tudi njihove) in samega dejanja osamosvojitve, so ukinili celo Muzej slovenske osamosvojitve, ki je dokumentiral dogodke osamosvajanja in osamosvojitvene vojne ter rojstva države Slovenije.

Zakaj smo, kljub obilici podatkov, pričevanj in dokumentov, vedno znova priča zanikanju in potvarjanju zgodovine? Kaj je vzrok za to, da še po osemdesetih letih po osvoboditvi v svojo »uradno« zgodovino nismo vključili vsega, kar vemo, čeprav so na razpolago neizpodbitni materialni dokazi, številne študije in celo knjige, ki so javno dostopne? Za nekatere so tako posmrtni ostanki pobitih, študije in knjige enostavno »nevidni«.

Vzroki za potvarjanje zgodovine so različni. Vzrok je lahko le nabiranje političnih točk, lahko gre za epigenetske vzorce ali pa za oboje. V prejšnji državi je v zvezi z dogodki revolucionarnega nasilja veljala nekakšna »omerta« (dolžnost molčanja). Njene kršitve so bile kaznovane s preganjanjem in zaporom. Danes se zdi, da »omerta« še vedno obstaja, le da kaznovanje ni več fizično, ampak politično. Podzavesten strah pred tovrstnim kaznovanjem politike usmerja, da izbirajo prave besede in na ta način izkazujejo lojalnost svojim političnim »botrom«. To dokazuje tudi dejstvo, da se ob povečani politični ogroženosti posameznika njegova zanikovalna retorika krepi. Strah pred političnim kaznovanjem preprečuje tudi obsodbo komunizma kot totalitarnega režima, čeprav je to storila že večina evropskih držav. Kadar pa se vendarle sproži diskusija o komunističnem terorju, pa se na ves glas vpije, da političnih tem ne bomo odpirali. Res nenavadno, da v Sloveniji pomore razglašamo za politično temo; drugod po svetu je to stvar policije in pravosodja.

Res nenavadno, da v Sloveniji pomore razglašamo za politično temo; drugod po svetu je to stvar policije in pravosodja.

Epigenetska bremena

Zanikanje ali potvarjanje resnice se lahko rodi tudi iz stiske, ki je posledica epigenetskih bremen, ki so jih medvojni in povojni revolucionarni dogodki pustili na posameznikih. Sodobne raziskave kažejo, da pretekle tragične izkušnje (preganjanje, zlorabe in nasilje) puščajo sledi na epigenomu, tako pri ljudeh, ki se s tem neposredno srečujejo, kot tudi pri njihovih potomcih. Tovrstne spremembe epigenoma imajo pogosto za posledico občutek izčrpanosti, tesnobo in depresije, lahko pa se odražajo tudi v različnih bolezenskih stanjih. Dobra novica pa je, da so spremembe epigenoma ozdravljive. Prvi korak do ozdravljenja je soočenje z resnico.

Pomembno dejanje soočanja z resnico je resolucija o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, ki je bila sprejeta na odboru za peticije Evropskega parlamenta. Resolucija, ki odstira pogled na našo zamolčano zgodovino tudi drugim prebivalcem Evrope, poudarja pomen ohranjanja spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov v Evropi, vključno z zločini jugoslovanskega komunističnega režima v Sloveniji v obdobju po drugi svetovni vojni, povojnimi poboji in množičnimi grobišči, ter poudarja spoštovanje zgodovinskega spomina na te dogodke.

Danes so ljudje, ki so bili vpleteni v nasilna dejanja, večinoma že pokojni. Z nadaljnjim zanikanjem in zamolčevanjem zgodovine ne ščitimo nikogar, ampak vzdržujemo »bolnost« slovenskega naroda. Zato je to nerazumno in nepravično do vseh povojnih generacij, ki prenašajo težka »epigenetska bremena«, namesto da bi se vsi skupaj seznanili z izčrpno dokumentiranimi dogodki naše zgodovine, pokazali človečnost in po osemdesetih letih dostojno pokopali mrtve ter dosegli vsesplošno odpuščanje in spravo. Ko nam bo to uspelo, bodo bremena postopno odpadla in bomo kot narod in posamezniki lahko »zadihali s polnimi pljuči«.

(D208: 41)