Prihod Kajzerja je obrat od prejšnje ekstremno leve vlade

Medtem ko predsednica v odhajanju Nataša Pirc Musar še kar sramoti predsedniško palačo z izobešanjem transparenta teroristične tvorbe, ki bi bila rada država, se je sestavila nova desnosredinska vlada pod vodstvom sedaj že večkratnega predsednika vlade Janeza Janše. Na mesto ministra za zunanje zadeve so imenovali Toneta Kajzerja, čigar najvidnejša funkcija do sedaj je bilo vodenje najprestižnejšega veleposlaništva, veleposlaništva v Washingtonu. Zamenjava Kajzerja za protiznanstveno in »woke« Fajonovo je ena od največjih izboljšav in znatnih obratov od prejšnje ekstremno leve vlade.

Zunanja politika se bo spremenila glede na zunanjo politiko »teheranske« Tanje, ki se je trudila k življenju ponovno spraviti Titovo neuvrščeno zunanjo politiko, pomešano z všečnimi, a infantilnimi željami po tem, kako naj bi bilo, v zunanjo politiko, temelječo na realnosti tega sveta. Kaj so realnosti tega sveta, ki jih Tanja Fajon in njeni ekstremno levi kameradi niso razumeli?

Temelj Zahoda

Temelj nerazumevanja in zato zgrešene zunanje politike Tanje Fajon je ideologija, ki ji Tanja Fajon sledi in ki je diametralno nasprotna ideologiji, ki je temelj Zahoda. Temelja Zahoda pa sta predvsem gospodarsko-ekonomska svoboda in sposobnost posameznika, da funkcionira avtonomno od centralne oblasti. Še več, pravi temelj Zahoda je ta, da oblast táko obnašanje posameznika tudi spodbuja. Če ne verjamete, si poglejte zadnje spremembe švedske zakonodaje za pridobitev njihovega državljanstva. Kljub temu da naj bi bila Švedska izjemno socialna, je ena od glavnih zahtev za pridobitev državljanstva postala (finančna) samostojnost prosilca za državljanstvo. Seveda je res, da Zahod svojemu temelju mnogokrat niti ni uspel slediti. Ampak to je temelj, svetilnik, h kateremu stremimo, in obdobja, ko temu nismo sledili, so bila obdobja, ko je Zahod stagniral.

Politična prepričanja Tanje Fajon, ki ne verjame v posameznikovo ekonomsko avtonomijo od centralne oblasti, ampak verjame v posameznikovo maksimalno odvisnost od države skozi centralno planiranje ekonomije, pa ne bi mogla biti bolj drugačna od prepričanj Toneta Kajzerja. Zato so bili naši diplomati v zadnjih štirih letih tako zelo neuspešni. Ne zato, ker bi jim to privoščil, ampak zato, ker so s svojo socialistično politiko v zahodnem svetu naleteli na gluha ušesa. Še več, trdim, da naši diplomati niso neumni in da dobro razumejo, da je Zahod prostotržno-kapitalistični klub, ne glede na vso razraščanje socializma.

Temelja Zahoda sta predvsem gospodarsko-ekonomska svoboda in sposobnost posameznika, da funkcionira avtonomno od centralne oblasti.

Ta diskrepanca med tem, kar intimno verjamejo Golobovi ekstremno levi diplomati in kar verjame Zahod, je povzročila to, da so na svetovnem parketu ubrali taktiko nevidnosti, 'pod nivojem radarja'. Bistvo slovenske levice je bilo vedno, da je Slovenija v tujini čim bolj nevidna, da relevantne institucije ali države na Zahodu ne bi začele glasno postavljati zanje težkih vprašanj. Ta pa so, zakaj je Slovenija po 35 letih samostojnosti še vedno tako prekleto socialistična in kdaj bomo končno postali normalna zahodna družba.

Najlažja taktika za izogibanje temu pa je seveda taktika nizkega profila, kjer tujini intimno pošiljaš sporočila, kako si priden. Domačo javnost prepričuješ, da si relevanten igralec, ob tem ko se hkrati greš vzvišenost nad dejanji zahodnega sveta, ker levičarjem zahod in prostotržni kapitalizem nista intimna opcija. Skratka tipično porivanje in vlečenje v odvisnosti od tega, ali se pogovarjaš z internacionalno ali nacionalno javnostjo.

Razrast prebujenske kulture in demokratičnega socializma

Vendar pa je v tem turobnem mandatu med letoma 2022 in 2026 prišlo do preloma s to politiko. Kaj točno se je spremenilo? Mnogi Slovenci pozabljajo, da tudi Zahod sam prehaja med cikli ekonomskega liberalizma (gospodarskega svobodnjaštva) in socializma (centralnega planiranja in državnega intervencionizma). Ob padcu Berlinskega zidu in osamosvojitvi Slovenije je bil Zahod na vrhu ekonomskega liberalizma. Predsednik ZDA je bil Ronald Reagan, kasneje pa njegov podpredsednik George H. Bush. Vladali sta t. i. reganomika, »laise faire« logika ekonomije in politika »Mr. Gorbachev, tear down this wall«. Podoben protisocialistični sentiment je bil zaradi obstoja sovjetskega socializma tudi v Evropi.

Razlika med slovensko socialistično miselnostjo in zahodnim svetom je bila maksimalna. Zato je Zahod v 90-ih tudi izvajal maksimalni pritisk na države bivšega vzhodnega bloka, da so se prestrukturirale. Države, kot so Češka, Poljska in Estonija, so si to lekcijo zaradi trpljenja pod komunizmom vzele k srcu in naredile drastičen prelom z bivšim obdobjem. Slovenci zaradi perfidnejše oblike komunizma pač ne. Komunisti so zaradi svoje goljufivosti, prevarantstva in majhnosti Slovenije »odleteli pod radarjem« in v veliki meri ohranili centralnoplanski ekonomski model, ki so mu dali novo prostotržno fasado, zato da se je Slovenija hitro pridružila EU ter tako pomirila slovensko nečimrnost, ki Slovencu dopoveduje, da ni Balkanec, ampak Srednjeevropejec.

Komunisti so zaradi svoje goljufivosti, prevarantstva in majhnosti Slovenije v veliki meri ohranili centralnoplanski ekonomski model, ki so mu dali novo prostotržno fasado.

Problemi na Zahodu so se začeli kakih 20 do 25 (eno generacijo) let kasneje ob izvolitvi Baracka Obame za predsednika ZDA. Na Zahodu se je začel cikel ekonomskega socializma (državnega intervencionizma), ki ga danes poznamo kot razrast prebujenske kulture in z njo povezanega demokratičnega socializma. V tem obdobju je Zahod »pozabil«, kaj so pravzaprav njegovi temelji. V ZDA to vidimo kot razrast in dvig politikov, kot je demokratični socialist Berny Sanders, ter močan premik demokratske stranke v skrajno levi pol.

Past, v katero so padli slovenski ekstremni levičarji

Mednarodni pritisk na Slovenijo se je v tem obdobju znatno zmanjšal. Ideje, ki še pred 10 ali 15 leti na mednarodnem parketu ne bi bile dobro sprejete, so kar naenkrat postale moderne.

Vendar pa je tukaj past, v katero so padli slovenski ekstremni levičarji. Tako kot je ekonomski liberalizem dosegel svoj vrhunec, je tega dosegel tudi prebujenski demokratični socializem. Ključni dogodki tega so bili:

1. nakup takratnega Twitterja s strani Elona Muska in rešitev svobode govora,
2. barbarski napad Hamasa na Izrael
3. negativne posledice zgrešene imigrantske politike odprtih vrat, ki je ideologiji odvzela masko, da so vse kulture enake.

Končno je prišlo do spoznanja, da imajo vse kulture mogoče res pravico do obstoja (čeprav je tudi to vprašljivo, če vzamemo, da so tudi nacisti/fašisti kultura), niso pa vse kulture enake in še pomembneje, vse kulture ne dajejo enakih rezultatov.

Tandem Golob-Fajon in skrajno leva kompanija so z veseljem zajahali ta socialistični val Zahoda. Na žalost njih in njihovega botra Kučana niso razumeli, da je to samo prehodna modna muha Zahoda, ki običajno traja kakih 15 do 20 let. Običajno tako dolgo, da pride mlada generacija na trg dela, kjer se nauči ekonomske svobode in začne voliti bolj konservativno, saj življenja predvsem v ZDA in nekaterih državah Evrope preprosto ne moreš graditi na podlagi političnega filozofiranja o prednostih marksizma.

Zahodne zmerne elite so lahko z vsem začudenjem opazovale dejanja Slovenije, ki je palestinskim klavcem priznala državo in uvedla sankcije proti demokratičnemu Izraelu. S tem so si zadali smrtonosni udarec, ker so pozabili na cikle v zahodni družbi in na pregovorno nesposobnost dolgotrajne pozornosti Zahoda.

Kdo pa se danes še spomni 2,5-letne vojne v Gazi in tega, da naj bi Izraelci domnevno vršili genocid nad tamkajšnjim prebivalstvom, ki si želi neskončne vojne s sosedi? Zahodne elite pa so si dobro zapomnile izdajstvo slovenskih ekstremno levih politikov, ki ga nadaljuje predsednica v odhajanju Pirc Musarjeva.

Padec Zahoda pomeni tudi zaton Izraela

Izrael kot pravzaprav edina država z jasnim pogledom v prihodnost si namreč ne more privoščiti padca Zahoda, ker bi ta seveda pomenil tudi zaton Izraela. Izrael kot izoliran otok brez zaledja v Zahodu na Bližnjem vzhodu ne bo mogel delovati. Na podlagi tega je prišel tudi Black Cube. Ne akcija, ki naj bi jo izvedel Janez Janša v sodelovanju z Izraelom. Akcija, ki bi jo Izrael v Sloveniji izvedel z Janšo ali brez njega, ker si preprosto ne more privoščiti, da Evropa klecne in se potopi v islamistični radikalizem. Prav tako kot si Izrael ne more privoščiti, da v ZDA popolnoma prevlada Trumpov populizem ali Sandersov demokratični socializem ali da na vzhodu Evrope zmaga Putin.

Slednji je vedno imel odprt namen ponovno vzpostaviti Rusijo v mejah Sovjetske zveze in uničiti zahodni svet. S tem namenom je ves čas podpiral nestabilnost ne samo v Evropi, ampak tudi in predvsem na Bližnjem vzhodu preko pomoči Iranu in njegovim terorističnim organizacijam, kot so Hezbolah, Hutiji in drugi, ki so sprožali migrantske valove ljudi v Evropo.

Zato ne čudi, da je Izrael Trumpa, ki odkrito ne mara Ukrajine (oziroma Volodimirja Zelenskega), pognal v to, da napade Iran in tako vrne uslugo Ukrajini in tudi Evropi s tem, da je med sebe in Putina zabil klin ter tako nevtraliziral glavnega promotorja bližnjevzhodne in s tem tudi evropske nestabilnosti. Iz igre je s tem izločil pomembnega ruskega zaveznika, s tem pa je pridobil visok status celo v arabskih državah. Zadnje leto je namreč nazorno pokazalo, da so se Američani odločili zapustiti Bližnji vzhod, saj nafte ne potrebujejo več in ni razloga, da bi se še šli policista v tako zapleteni, nehvaležni in zahrbtni regiji.

Izrael si ne more privoščiti, da Evropa klecne in se potopi v islamistični radikalizem.

Izrael tako dejansko postaja edina realna sila, ki je sposobna ščititi Arabce pred Iranci ali Turki, ki so se vojaško sposobni v nekaj tednih sprehoditi do Meke in Medine, podjarmiti Arabce in ponovno vzpostaviti stanje, kot je bilo konec 19. stoletja.

S tem pa je Izrael Arabcem demonstriral, da so tudi oni sami življenjsko odvisni od njega in Zahoda in da naj ne glede na svojo potrebo po širjenju islama dobro razmislijo o tem, ali si tega resnično želijo v zahodnem svetu. Arabske elite namreč razumejo, da bodo padec Zahoda plačali s svojo samostojnostjo, ki se bo končala tisti trenutek, ko Zahod ne bo več pripravljen na povodcu držati Turkov in Irancev, kar pa je tesno povezano z islamizacijo Zahoda in preživetjem Izraela. Zato ne čudi, da je prišlo do podpisov Abrahamovih sporazumov in do otoplitve odnosov med Izraelci in Arabci ter do spregledanja t. i. palestinskega problema, ki ga arabske elite čim prej hočejo spraviti z mize.

Decentraliziranost omogoča napredek

S prihodom gospoda Toneta Kajzerja na čelo slovenske diplomacije končno in ponovno dobivamo človeka, ki vse te stvari razume. Ki vidi svet realno; takšnega, kakršen dejansko je. Človeštvo ni enotna struktura z eno oblastjo, centralno svetovno oblastno strukturo, kot bi si to želeli ekstremni levičarji. Človeštvo je decentralizirano, kajti le decentraliziranost človeštva omogoča napredek. Centralizacija oblasti bi pomenila samo to, da bi celo človeštvo živelo enako slabo, v enaki bedi in korupciji, kajti njegov velik del še vedno živi v samoproizvedeni bedi avtokratskih voditeljev, ki bi jo taka centralna oblast razširila še na tiste dele človeštva (Zahod), ki funkcionirajo vsaj približno normalno, čeprav ne idealno.

Centralizacija oblasti bi pomenila samo to, da bi celo človeštvo živelo enako slabo, v enaki bedi in korupciji.

Hkrati pa je treba razumeti, da se napredek človeštva nikoli ne dogaja kot enotna fronta. Napredek človeštva prihaja v obliki posameznih prebojev, ki jih dosežejo njegovi posamezni deli, čemur nato sledi preostanek človeštva. Zato je temeljni cilj notranje politike države ta, da ohranja avtonomijo posameznika, da lahko uresničuje te preboje. Medtem ko sta temeljna cilja zunanje politike zagotavljanje preživetja države s spretnim manevriranjem v džungli različnih kultur in seveda promocija zahodnih vrednot, ki so še vedno daleč najboljše, kar je človeštvo kadarkoli imelo.

Zato novemu ministru in njegovi ekipi diplomatov želim obilo spretnosti, uspeha in dobre volje, da jim uspe našo okolico oblikovati po meri, ki bo slovenstvu naklonjena. Kar bi z vzpostavitvijo bolj svobodnega, odprtega in dinamičnega trga moralo biti mnogo lažje, ker zahodna duša to razume mnogo bolj, kot pa tiranski socializem in centralno planiranje.