Priložnosti in tveganja za slovensko gospodarstvo v prihodnjih letih

Inštitut za strateške rešitve (ISR) je ob izidu revije "The Adriatic: Strategic Foresight 2026" 6. januarja pripravil tradicionalni dogodek. Rdeča nit je bila uporaba umetne inteligence in aktualna geostrateška vojna med velikani svetovnega gospodarstva. V Ljubljanskem Mestnem muzeju so združili predstavnike nekaterih slovenskih institucij in podjetij.

Odprli so razpravo o prihodnosti kapitala, konkurenčnosti in razvojnih virih regije Zahodnega Balkana v času pospešenih geopolitičnih, tehnoloških in družbenih sprememb. »Gospodarstvo ni tekma v klasičnem pomenu besede, saj cilj ni, da nekateri zmagajo in drugi izgubijo, temveč da se ustvarijo pogoji, v katerih lahko uspevajo vsi,« je ob uvodu v dogodek poudaril direktor inštituta Tine Kračun.

Dr. Jure Stojan, direktor raziskav na ISR, je postregel z diagnozo časa, ki jo zaznamuje konstruiranje avtentičnosti; vsebina se umika spektaklu.

Stojan je opozoril na t. i. »novo hladno vojno« med ZDA, Rusijo in Kitajsko, kjer Iran igra vlogo ključnega stranskega igralca z naftnim vzvodom. V tem kontekstu Slovenija ni le opazovalka; vsaka napetost v Hormuški ožini ali trgovinski spor med Washingtonom in Pekingom sproži domino efekt, ki udari po slovenskih borzah, izvoznih naročilih in cenah energentov. Trumpov slog, ki ga Stojan opisuje kot »hitrost in navdušenje«, sili gospodarstvo v stalno stanje pripravljenosti na šoke.

»Od Latinske Amerike do Evrope in Združenih držav Amerike politika vse bolj prevzema logiko uprizoritve, v kateri šteje vtis, ne vsebina, in kjer se resni odločitveni procesi preoblačijo v spektakel,« je dejal dr. Stojan, ki je opozoril na nevaren premik v načinu, kako danes razumemo politiko, moč in odgovornost v sodobnem svetu, ki danes bolj spominja na resničnostne oddaje.

V svojem uvodu je upošteval tudi zadnje dogodke v Venezueli in Iranu ter nekakšno »novo hladno vojno« med ZDA, Rusijo in Kitajsko. Po njegovem mnenju je vsem skupen boj, če ne že kar vojna za naravne vire in surovo nafto, se pa zadeve zaradi vseh napetosti poznajo tudi v gospodarstvu, borzah, investicijah, carinah. Praktično gre za domino efekt na številnih področjih. Stojan meni, da Trump želi postati globalni šerif in po mnenju nekaterih političnih komentatorjev pozablja, da vodi ZDA.

Geopolitična »igra prestolov« 

Zato si je dr. Stojan ob uvodnem nagovoru izposodil tudi del izjave Donalda Trumpa ob aretaciji venezuelskega predsednika Nicolása Madura: »Česa takega še nikoli nisem videl. To sem lahko gledal v realnem času. To sem gledal dobesedno tako, kot da bi gledal televizijsko oddajo. Če bi videli hitrost, navdušenje. To je bilo neverjetno delo, ki so ga opravili ti ljudje.« 

Stojan meni, da sedanji čas zaznamuje konstruiranje avtentičnosti. Po teh merilih je politika uspešna takrat, ko pritegne pozornost, kar je danes opazno bolj kot kdaj koli prej. Toda še zdaleč ne gre za resničnosti šov, ampak za resnično dogajanje. Trumpov vpliv se pozna tudi na svetovni in evropski gospodarski klimi, ki je v zadnjih dneh ali tednih izdatneje ohlajena. Gre za čas hitrih sprememb, na katere vpliva tudi umetna inteligenca (UI).

Digitalni fevdalizem: Kdo bo pobiral rento?

Ivana Vrviščar, članica poslovodstva Pošta Slovenije je razpravo dvignila na filozofsko-sistemsko raven. Opozorila je, da se klasični kapitalizem prostega trga, kot smo ga poznali, umika modelu, v katerem lastniki digitalne infrastrukture (podatkovni oblaki, logistične platforme) postajajo novi fevdalci.

V tem novem redu podjetja ne tekmujejo več le s produkti, temveč z dostopom do podatkov. Vprašanje za slovenska podjetja v letu 2026 je: »Ali bomo le najemniki na tujih platformah, ki plačujejo visoke digitalne rente, ali bomo znali zgraditi lastno infrastrukturo?«

Vrviščarjeva je opozorila, da vstopamo v novo fazo kapitalizma, ki se oddaljuje od klasičnega modela prostega trga. Ključno vlogo v njem prevzemajo digitalne platforme, povezane z elektronskim poslovanjem, podatkovnimi oblaki in upravljanjem podatkov, kjer lastniki infrastrukture ustvarjajo rentne dohodke. Ta premik je opisala kot prehod v obliko »tehnološko pogojenega fevdalizma«.

Izziv dodane vrednosti in kapitala

Andrej Lasič (NLB) je opisal trenutno rano regije Adria. Čeprav je kapitala dovolj, se ta prevečkrat steka v »varne« naložbe z nizko dodano vrednostjo – nepremičnine, gradbeništvo in trgovino.

»Želel bi si več investicij v tehnologijo in panoge z visoko dodano vrednostjo,« je bil jasen Lasič.

Hkrati je izpostavil paradoks Zahodnega Balkana: regija ima ogromen potencial, a ostaja ujeta v nerazumevanje s strani Bruslja. V tem kontekstu je izrazil upanje, da se bo Zahodni Balkan čim prej vključil v Evropsko unijo, pri čemer po njegovi oceni Črna gora in Albanija kažeta največjo pripravljenost, hkrati pa opozoril, da Evropska unija regije še vedno ne razume v celoti, kar zavira njen razvojni potencial in s tem tudi slovenska vlaganja in poslovne priložnosti v tej regiji.

Uroš Ivanc, član uprave Zavarovalnice Triglav, je poudaril, da so tveganja stalnica gospodarskega in družbenega okolja, ne glede na njihovo trenutno medijsko izpostavljenost, vendar prav njihovo razumevanje odpira prostor za inovacije. Poleg tveganj, za katera zavarovalnice zagotavljajo tradicionalna kritja, v ospredje vse bolj stopajo tudi tehnološka, demografska in regulatorna tveganja, ki v zavarovalništvu spodbujajo razvoj novih produktov in storitev. »Pri tem panoga vse bolj izkorišča digitalne rešitve, vključno z umetno inteligenco, za optimizacijo procesov, napredno analitiko in boljše upravljanje podatkov. Zavarovalništvo kot industrija namreč razpolaga z obsežnimi podatkovnimi bazami, ki ob ustrezni obdelavi omogočajo ustvarjanje večje dodane vrednosti tako za stranke kot za zavarovalnice.«

Birokracija kot zavora zelene samostojnosti

Najbolj ostra kritika je letela na domače okolje. Dr. Tomaž Vuk (Alpacem Cement) in Franc Dover (Pannonia Bio Gas) sta izpostavila neskladje med vizijo in realnostjo. Slovenija bi lahko bila vzorčen primer energetske samooskrbe z bioplinarnami, ki predelujejo kmetijske odpadke in zavrženo hrano.

Ni vse zlato, kar se sveti; razprava je nato odprla vprašanje konkurenčnosti v panogah, ki so hkrati globalno izpostavljene in močno regulirane. Kot je poudaril dr. Tomaž Vuk, industrija proizvodnje materialov tekmuje v okolju, kjer ne veljajo enaka pravila za vse. Prav zato postaja prilagodljivost ključna konkurenčna prednost. Po njegovem mnenju konkurenčnosti ni mogoče povečevati zgolj na ravni podjetij, temveč so nujne tudi širše družbene spremembe, vključno z večjo odgovornostjo potrošnikov, ki pogosto posegajo po izdelkih, proizvedenih drugje, pod drugačnimi pogoji. »Če želi regija globalno tekmovati, bo morala bistveno pospešiti odločitvene procese in podjetjem omogočiti večjo hitrost delovanja,« je še dejal. Oviro pri tem vidi v zapletenih evropskih in nacionalnih pravilih, ki zahtevajo številna soglasja in dolgotrajne postopke.

Oviro vidi v zapletenih evropskih in nacionalnih pravilih, ki zahtevajo številna soglasja in dolgotrajne postopke.

Podobno je Franc Dover opozoril na nestabilno regulativno okolje in pogosto spreminjanje usmeritev, ki zavira razvoj obnovljivih virov. Na podlagi izkušenj iz delovanja bioplinarn je izpostavil, da ima Slovenija velik, a premalo izkoriščen potencial za energetsko samooskrbo, ki bi ga lahko dosegali že zgolj z učinkovito rabo odpadkov. »Bioplinarne lahko kot vir energije uporabljajo neprimerno koruzo, kmetijske ostanke, živalski gnoj ter zavrženo hrano, vendar njihovo umeščanje v prostor pogosto naleti na odpor lokalnih skupnosti in dolgotrajne postopke pridobivanja dovoljenj, ki lahko trajajo tudi več let.«

Vuk je razpravo sklenil z razmislekom, da bo za preboj nujna tudi sprememba miselnosti: odpadke bi morali začeti obravnavati kot vire. Vsaka organska snov je namreč hkrati potencialni vir energije – vprašanje pa je, ali smo kot družba pripravljeni to priložnost dejansko izkoristiti. Skratka, znova je kritika letela na birokracijo in mline, ki se prepočasi in brez učinkovite vizije na pristojnih ministrstvih vrtijo predolgo.

Sklepna misel: Izzivi, ki čakajo Slovenijo v letu 2026

Ko potegnemo črto pod razpravo v Mestnem muzeju, postane jasno, da Slovenija v letu 2026 stoji na razpotju. Čakajo jo trije ključni izzivi, ki bodo določili njeno usodo v naslednjem desetletju:

• Hitrost odločanja naproti birokratski togosti: Svetovni trgi delujejo v realnem času, slovenski upravni postopki pa v »analognem« tempu. Brez radikalne poenostavitve umeščanja strateških investicij (tako energetskih kot tehnoloških) bo Slovenija zamudila vlak digitalnega in zelenega prehoda.
• Preboj iz povprečja nizke dodane vrednosti: Slovenija se mora odločiti, ali bo ostala država »podizvajalcev« in logističnih poti ali pa bo postala vozlišče visokotehnoloških rešitev. To zahteva pogum kapitala, da zapusti varno zavetje nepremičninskih naložb in tvega v razvoj UI in biotehnologije.
• Ohranitev suverenosti v dobi algoritmov: V svetu »tehnološkega fevdalizma« bo ključno, koliko lastnega znanja in podatkovne infrastrukture bomo obdržali doma. Odločitve o uporabi umetne inteligence so še vedno v človeških rokah – a le, če te roke znajo tehnologijo upravljati, ne pa jim le slepo uporabljati.

Prihodnost slovenskega gospodarstva leta 2026 ne bo odvisna od tega, kako dobro znamo opazovati spektakel, ki ga režirajo veliki svetovni voditelji, temveč od naše sposobnosti, da v tem kaosu najdemo lastno, jasno in dolgoročno vizijo. Čas za prilagajanje se je iztekel; zdaj je čas za aktivno vodenje in jasne razvojne strategije.

Prihodnost slovenskega gospodarstva leta 2026 ne bo odvisna od tega, kako dobro znamo opazovati spektakel, ki ga režirajo veliki svetovni voditelji, temveč od naše sposobnosti, da v tem kaosu najdemo lastno, jasno in dolgoročno vizijo.

Prihodnost slovenskega gospodarstva bo odvisna od sposobnosti uravnoteženja med hitrim tehnološkim napredkom in kompleksnimi geopolitičnimi realnostmi. Ključno bo, da Slovenija pospeši odločitvene procese, usmerja kapital v panoge z visoko dodano vrednostjo in izkoristi svoj digitalni ter zeleni potencial. Konec koncev, čeprav nam umetna inteligenca omogoča neverjetne analitične zmogljivosti in učinkovitost, so odločitve o njihovi uporabi in smeri razvoja še vedno v človeških rokah.

Uspeh bo torej odvisen od naše kolektivne sposobnosti, da tehnologijo usmerjamo k trajnostnemu in vključujočemu razvoju.