Protest 'za mir' – z vzkliki Hamasa ter pozivanje k državljanski vojni; Palestinci so sredstvo za doseganje drugega cilja

Ljubljana je bila ponovno polna samooklicanih borcev za Palestino, medtem ko so se Ljubljančani soočajo z dodatnimi zaporami prometa. Seveda so dotični protestniki poudarili, zakaj bi se Ljubljančan pritoževal zaradi prometa, medtem ko v Gazi poteka genocid. Toda protestnike v resnici ne zanimajo Palestinci; izrabljajo jih za svoje ozke interese, ki so del boja proti zahodnemu sistemu, torej liberalnim demokracijam in kapitalizmu.

Kdaj je levica posvojila Palestince

Levica je bila v najprej podpornica Izraela – dokler je verjela, da bo ta vzpostavil sistem socialističnih ali komunističnih kibucev ter tako postal del vzhodnega bloka na Bližnjem vzhodu. Ko se ideja socialističnih kibucev v Izraelu ni prijela, so obrnili ploščo, predvsem potem, ko je Naser skupaj s Sirijo zagnal projekt Arabske republike, ki je temeljila na idejah socialistične stranke Baas.

Takrat je Sovjetska zveza začela na polno financirati arabske države, ki so tvorile del vojaške anti-izraelske koalicije. Na njihovo žalost so te kar naprej izgubljale vojne, podpora levice Palestincem pa se je spremenila v podporo njihovim terorističnim organizacijam, kot so bile 'Črni september' ali PLO.

Levica je bila v najprej podpornica Izraela – dokler je verjela, da bo ta vzpostavil sistem socialističnih ali komunističnih kibucev.

Ideološka zavedenost aktivistov

Aktivistom ne moremo zameriti neznanja, kajti informacije v večini dobivajo v izključno skrajno levo ideološko naravnanih publikacijah, pri čemer univerze niso izjema. Vsekakor imajo vsi pravico protestirati proti politiki Izraela, saj je Slovenija svobodna družba, tega jim seveda nihče ne odreka. Toda morda bi bilo dobro, če bi poznali zgodovino izraelske države in sionizma, ki nikakor ni bil zacementiran v izključno judovski državi.

Začetne ideje so bile, da bi Judje živeli v večji entiteti po propadu Otomanskega imperija, oziroma imeli nekakšno pokrajinsko samostojnost. O tem so potekala pogajanja še po drugi svetovni vojni v Londonu, vendar je podpornik nacionalsocializma in človek, ki se je s Hitlerjem navduševal nad ubijalskimi koncentracijskimi taborišči, to preprečil. Jeruzalemski mufti Amin al-Huseini je bil zagrizen antisemit, ki bi judovsko prebivalstvo najraje pobil, zato ni nasprotoval le samostojnemu Izraelu, ampak tudi življenju z Judi v skupni entiteti. Torej eni državi.

Veliko državo je ponudila Hašemitska dinastija, to so ji namreč obljubili tudi Britanci, vendar je ravno nasprotovanje al-Huseinija preprečilo, da bi tako arabski kot judovski Palestinci postali del Hašemitskega kraljestva. Protestniki se premalo zavedajo, da arabske palestinske države danes ni zato, ker so jo sami zavrnili ne le enkrat, ampak praktično zavračali do sporazuma v Oslu. V sedemdesetih letih 20. stoletja so namreč prvič začeli govoriti o Palestincih, toda brez judovskih Palestincev. Poudariti je namreč treba, da so današnji prebivalci Izraela judovski, arabski in krščanski Palestinci.

Protestniki se premalo zavedajo, da arabske palestinske države danes ni zato, ker so jo sami zavrnili ne le enkrat, ampak praktično zavračali do sporazuma v Oslu. 

Želeli bi racionalno razpravo

Zelo smiselna bi bila racionalna razprava, v kateri bi se pogovarjali o zgodovinskih in pravnih vidikih Izraela in Palestine brez uličnega ropotanja, groženj, zapiranja cest in sovraštva. Ulične zdrahe so postale del političnega diskurza, ki se danes pozna predvsem na levici. Ni težko istočasno razpravljati o Hamasovem pokolu v Izraelu in ga primerjati z izraelskim odzivom. Ali bi povprečen Slovenec, ki se navdušuje nad odporom, sprejel pokol podivjanih italijanskih fašistov med Ajdovščino in Divačo ter se prepričeval, da je pač vse skupaj izključno posledica fojb in zato sprejemljiv kot upor?

Še pred nastankom Izraela leta 1948, ko so mesta in kibuce začeli napadati Arabci, torej še pred razglasitvijo samostojnosti, so še isto leto potekala pogajanja o multietnični entiteti, ki bi združevala več narodov in religij. Pod pritiskom arabskih klanov na ozemlju Palestine, med glavnimi so bili al-Huseini, do dogovora ni prišlo, kar je pripeljalo do razglasitve Izraela. Ne Judeje, ker so Združeni narodi podelili Judejo arabskim Palestincem. Napad arabskih držav je bil oportunizem predvsem dveh držav. Egipta, ki si je priključil Gazo, ter Jordanije, ki si je priključila Zahodni breg in Jeruzalem. Mnogi namreč pozabljajo, da je bil judovski del Jeruzalema zravnan zemljo, prebivalci pa ali pobiti ali izgnani, s čimer so hoteli trajno izbrisati spomin na jeruzalemske Jude.

Vojne vihre

Vojna leta 1947 je prinesla pokole z obeh strani, nobena namreč ni bila imuna na tisti značaj človeka, ki na plano pripelje najbolj temne vzgibe in nagone. Arabske države so izgubile predvsem zato, ker sta Egipt in Jordanija imeli interes priključitve ozemelj, Irak in Sirija pa se nista ravno proslavili z mojstrskimi vojaškimi taktikami. Poleg tega je imel Izrael še veliko sreče, po drugi strani pa je bil spomin na holokavst tako svež, da jim drugega ni preostalo kot preživeti. Dobro so se namreč zavedali, da v primeru poraza sledi pokol.

Toda po drugi strani so sledile represalije in izgoni prebivalstva, Judje iz Jeruzalema, Samarije in Judeje, Arabci pa iz tistih predelov, ki so predstavljali strateško najbolj ranljive dele Izraela. Ponekod je izraelsko ozemlje med jordansko in mejo v Gazi merilo le 17 km, zato je vedno obstajala nevarnost pete kolone. Sicer pa se je treba vprašati – koliko judovskega prebivalstva je ostalo na ozemlju pod nadzorom Palestinske uprave in koliko v Gazi. Odgovor je nič. Po drugi strani je četrtina izraelskega prebivalstva Arabcev z vsemi pravicami Izraelcev, ki zasedajo zelo visoke položaje v družbi, od vojaških generalov, sodnikov in politikov. Popolnoma nemogoče je namreč, da bi po drugi strani na Zahodnem bregu ali Gazi sodnik po rodu Jud obsodil Arafata ali Mešala na zaporno kazen.

Palestinci naj že enkrat dobijo državo – toda morajo si jo želeti

Arabski svet in arabske Palestince proti Izraelu žene globok antisemitizem na nivoju nacistične Nemčije in neizmerno sovraštvo, ki je zakoreninjeno v izobrazbi, religiji in celo popularni umetnosti. Žajfnice za časa Ramadana vključujejo prizore, ki so iz knjig Gregorja Strasserja, Sionskih protokolov ruske Ohrane in zarot iz interneta. Zato ni nenavadna serija, v kateri se judovski bankir, ki je ravnokar sprožil še eno vojno, odpravi žrtvovati krščanskega dojenčka, da mu bo spil kri.

Arabski svet in arabske Palestince proti Izraelu žene globok antisemitizem na nivoju nacistične Nemčije in neizmerno sovraštvo.

Palestinska država ne sme nastati iz sovraštva, ker ji Izrael ne bo nikoli dovolil obstoja. Osnovni princip modernega judovstva je preživetje, pomešano z zgodovinsko izkušnjo holokavsta. Torej obdobja, ko so jih vsi pustili na cedilu. Ne pozabimo, da so moledovali za izdajo viz, zahodne in vzhodne države pa so jih zavračale. Judje v zahodni Evropi so bili emancipirani, integrirani in tako patriotski člani zahodne civilizacije, da holokavst ni bil prepoznan kot šok vojne vihre, ampak kot trenutek, ko so ostali sami.

Nemški Judje se sprva niso selili, ker so se imeli za Nemce. Tisti, ki so se odselili in ušli koncentracijskim taboriščem, četudi v Izrael, so se še vedno počutili kot patriotski Nemci. Zanje je bila to prvovrstna izdaja, da jih je Nemčija poslala v plinske celice, ostale države pa so zaprle vrata. Podobno bi storili arabski Palestinci, če ne bi Judje prijeli za orožje in ustanovili svojo državo. Na primer skoraj milijon Judov, ki so jih izgnale arabske države, njihovo premoženje pa nacionalizirale, vključno s premičnim in zlatnino. Egiptovski Judje so se počutili kot Egipčane in zanje je bil izgon kot eksil iz domovine. Toda danes imajo svojo, zato se bodo zanjo borili do zadnjega.

Arafat in Hamas, korupcija in terorizem – s podporo levice

Palestinci so verjeli, da bo terorizem obrodil sadove – vodilo jih je sovraštvo, ki je izhajalo iz propagande, ki ko je produciralo njihovo šolstvo, mediji, založništvo in religija. Zanje Palestina ni bila sprejemljiva ob sosednjem Izraelu. Nikakor; šlo je za odločenost uničenja ne le države, ampak tudi prebivalstva, zatorej slogan 'od reke do morja'. Le zakaj bi se sicer Hamas namenil tako zverinsko poklati civiliste 7. oktobra? Starce, ženske, otroke, dojenčke, najstnike ... Najstnike, ki so se skrivali v zakloniščih, so z užitkom razcefrali z ročnimi granatami in se grebli, kdo bo lahko sprožil usodni strel, medtem ko so sorodniki v Gazi lahko v živo spremljali pokol in se veselili rezultata.

Zlo vodi palestinsko vodstvo, ki je civiliste skozi desetletja – enako kot nacionalsocializem – izkoriščal zaradi sovraštva in sle po uničenju. Arafat je tisti multimilijonar, ki je zapravil odlično priložnost iz Osla, da bi Palestinci dokončno živeli v miru in sožitju ter trgovali z Izraelom. Zato lahko s prstom pokažemo na vse te slavne palestinske voditelje, ki so preprečili palestinskim Arabcem uživanje življenja, dobili pa so bedo, revščino in uničene generacije. Le zakaj bi namreč vodstvo Gaze namesto v kvalitetne šole in bolnice investiralo v vojaške tunele pod bolnicami in šolami? Prvovrsten absurd, ki uničuje življenja na obeh straneh ograje.

Vojne so prinesle ekstremizem še v Izrael, kjer se judovski skrajneži izživljajo na arabskimi prebivalci na Zahodnem bregu, država pa noče reagirati. Izrael je pridobil mnogo simpatij kot država, ki je kljubovala morilskim namenom sosed, vendar te simpatije izgublja z lastnimi ekstremisti. Izrael, Zahodni breg in Gaza imajo letos volitve in upajmo, da bodo te prinesle voljo do pogajanj na obeh straneh, s pogajanji pa optimizem, ki se je že zdavnaj izgubil.

Protestniki, vi ste sramota

Svetovna skrajna levica sovraži Izrael in to je dejstvo, ki ga niti več ne skriva. Razlog tiči v sovraštvu do zahoda, ki ga vidi kot neoimperialno neokolonialno silo s kapitalističnim svobodnim sistemom, ki bi ga radi uničili. Izrael je v njihovih očeh imperialni podaljšek zahoda v bližnjevzhodni regiji, Judje pa kolonizatorji. Zato levica že desetletja sovraži Izrael, to sovraštvo pa je uspešno z denarjem in propagando zgradila Sovjetska zveza kot del taktike proti zahodu. Ta je namreč desetletja financirala teroristične organizacije, kot na primer Črni september, PLO, Palestinski džihad v povezavi z levimi zahodnimi organizacijami, med temi so Rdeče brigade, Ulrike Meinhof, Carlos the Jackal itd. Tako islamski, palestinski in rdeči teroristi so se urili od Sudana do Jemna.

Levica že desetletja sovraži Izrael, to sovraštvo pa je uspešno z denarjem in propagando zgradila Sovjetska zveza kot del taktike proti zahodu.

Zelo radi trdijo, da niso proti Judom, ampak le proti 'zločinom' Izraela, čeprav radi pozabljajo na zločine Hamasa, PLO, Hezbolaha in dejstvo, da je Izrael v večini napadena stranka. Nikoli ne protestirajo pred iransko ambasado zaradi pobojev žensk in nedolžnih protestnikov, ki jih je teokratski režim pobil na desettisoče. Kot absurd, v osemdesetih je Iran pobil okoli 50 tisoč komunistov, vendar bodo levi aktivisti še vedno podprli Iran le zato, ker je proti zahodu. Po drugi strani so zanje Sudan, Jemen ali Tigraj postranske teme, kajti ne glede na sto tisoče mrtvih te tri države niso dober propagandni material.

Besednjak sovraštva naj se konča

Kako imenitno je opazovati njihovo prepričanje, da niso na ulicah zaradi sovraštva. Že vpitje 'sionisti teroristi' je del zakoreninjenega sovraštva, ki sega še v čase Sovjetske zveze, ko so gradili na sloganu 'sionisti so rasisti', kar je prijalo socialističnim arabskim zaveznikom. Ko vzklikaš slogan 'od reke do morja', pozivaš k pokolu, kar so razumeli borci Hamasa, ki so vzklikali isti slogan med rezanjem vratov, obglavljanjem z lopatami ter bežečimi najstniki, ki so preko polj želeli priti do prvih zaklonišč. No, tam je skoraj vse doletela usoda slogana 'od reke do morja'.

Če razumemo kričanje 'smrt IDF', ki je vojaška organizacija, pa težko razumemo, da bi klical smrt NATU, ki je naša obrambna organizacija. Aktivisti imajo srečo, da ne živijo v socialistični Jugoslaviji, kjer bi vzklikanje 'smrt JLA' prineslo kaj drugega od všečkov na Facebooku in Instagramu. Kričanje, jeza in vzklikanje, naj policisti stopijo na njihovo stran, je nerazumen klic k državljanski vojni doma, kar še bolj dokazuje, da je njihova aktivacija del boja proti zahodnemu sistemu, Palestinci pa so le orodje za dosego cilja. Upajmo, da bodo Palestinci ugotovili, kako nesmiselno je zavezništvo z zahodno skrajno levico in da bi bilo bolj naklonjeno miru ter dobremu življenju zavezništvo z Izraelom. Kot na primer zavezništvo med Izraelom in Združenimi arabskimi emirati.

Ko vzklikaš slogan 'od reke do morja', pozivaš k pokolu, kar so razumeli borci Hamasa, ki so vzklikali isti slogan med rezanjem vratov ter obglavljanjem z lopatami.

Aktivisti kričijo, da se zavzemajo za mir, potem pa zborček deklet prepeva, naj Palestina vstane in razbije sionizem. Miroljubno besedilo to ni, predvsem če besedilu dodajo, da so streljale rakete. To sicer dobro razumejo Hamas, Hezbolah, iranska teokracija, Islamski džihad, Al Kajda in Islamska država. Tako kot je bin Laden verjel v mir, ko je podrl oba Svetovna trgovinska centra v New Yorku; enako je verjel Hamas, ko so njegovi pripadniki izstreljevali rakete na vrtce in obglavljali civiliste. Aktivistke so na koncu same v pesmi priznale, kaj je dejanski cilj: »osvobodimo izpod imperializma in zgradimo v duhu socializma«.

Protestniki so se nato odpravili v center z vzkliki 'naj gori Izrael' in 'naj gori NATO pakt'. Njihove besede so povedale vse, Palestinci pa so zanje le sredstvo za doseganje povsem drugega cilja.