PUTIN na svoji zemlji

Takšnega sprejema je bil pri nas deležen le papež Janez Pavel II. Pa niti zanj ni bilo treba zapreti celotne gorenjske avtoceste za več kot 6 ur.

Vladimir Putin je prišel v Slovenijo na komemoracijski obisk, ki je trajal toliko kot en delovni dan. Bolj kot se je bližal koncu, bolj je postajalo jasno, da je bil to veliko več kot pietetni obisk v čast umrlim vojakom sovjetske vojske.

Na dveh stolih

Dejan Steinbuch je na TV Slovenija večkrat poudaril, da je za obisk Putina zaslužna izjemno močna skupina posameznikov, ki je zanj dalj časa intenzivno lobirala.

Upravičena so pričakovanja, da bodo ti ljudje od obiska imeli tudi največjo korist.

Gre za vplivne posameznike, predvsem iz vrst gospodarstva, ki so – glede na sprejem ruskega predsednika pod Vršičem – tudi izjemno predani rusko-slovenskemu prijateljstvu. Kar je dobro zanje, je dobro za celotno slovensko gospodarstvo.

Kakšne velike prepoznavnosti si Slovenija ni pridobila. Odmevov v tujih agencijah je bilo nekaj, a niti približno toliko kot leta 2001, ko se je Putin pri nas srečal z ameriškim predsednikom Bushem.

Med udeleženci sobotne slovesnosti je bil tudi Milan Kučan, ki je med ostalimi ocenami izpostavil tudi dobrodošlo dejstvo, da se slovenski prostor nasloni še kam drugam kot ne Evropsko unijo in članice NATO in da se s tem uravnoteži slovensko zunanjo politiko.

Če povzamemo Steinbuchovo repliko, je slovensko zunanjo politika res potrebna uravnoteženja, a v obratni smeri kot jo je nakazal Kučan. Sam se ne bi povsem strinjal z nobenim od njiju, drži pa, da je med državljani Slovenije antiameriški sentiment izjemno prisoten. Antiruskega praktično ni zaznati.

Stik z vrhom

Od obiska si je veliko obetal naš predsednik Borut Pahor, samo on ve, koliko je od njega tudi odnesel.

Pogovor na štiri oči z enim najmočnejših političnih voditeljev sveta je enkratna priložnost in kdo ve, kaj vse sta si predsednika povedala v tem času.

Upajmo le, da Pahor ni upošteval nerazumljivega nasveta urednice na komercialni televiziji, ki očitno ne razume osnovnih zahtev diplomacije in bi visokemu gostu poniglavo »zatežila« z učno uro o človekovih pravicah.

Zdi se, da je Pahor od Putina želel dobiti predvsem informacije ali pa podporo pri večkrat izraženem projektu evropske enotnosti in evropske ustave.

Odeti v simbole nekdanje komunistične Sovjetske zveze so očitno pozabili, da se je ta pojavila leta 1917, kapelica pa je bila postavljena leto prej, ko je bilo na svetovnem zemljevidu še Rusko carstvo z vsemi svojimi imperialističnimi pritiklinami.

Kandidat v vrsti za maziljenje

Pri ruski kapelici smo zapazili tudi nekdanjega predsednika Danila Türka, nameni katerega so kristalno jasni. Brez Rusije v glasovalnem žaklju je njegova kandidatura za predsednika OZN vnaprej obsojena na propad. Naj še enkrat zapišem: njegov uspeh bi bil dober za Slovenijo in slab za OZN.

Zanimivo sliko slovenske realnosti so prikazali podporniki obiska pred ruskim veleposlaništvom in nekateri obiskovalci kapelice.

Odeti v simbole nekdanje komunistične Sovjetske zveze so očitno pozabili, da se je ta pojavila leta 1917, kapelica pa je bila postavljena leto prej, ko je bilo na svetovnem zemljevidu še Rusko carstvo z vsemi svojimi imperialističnimi pritiklinami.

Ampak tako je pač pri nas, ni važno kakšne so tvoje utemeljitve, glavno je, da si na pravi strani.

Raje tuje kot domače

In za konec še enkrat o pieteti, o spoštovanju umrlih. Od sobote je Slovenija bogatejša še za en spomenik umrlim vojakom tuje vojske.

Na Žalah stoji spomenik ruskim in sovjetskim vojakom, ki so na naših tleh umrli v obeh svetovnih vojnah.

Koliko spomenikov (državnih, da ne bo pomote) smo do danes postavili po drugi svetovni vojni pobitim domačim civilistom? Zaenkrat nič, prostor na Kongresnem trgu v Ljubljani še kar sameva.