Rak – vsaka pot je edinstvena

Svetovni dan boja proti raku obeležujemo 4. februarja in vsako leto si svetovna skupnost prizadeva osveščati o raku, njegovih vplivih na ljudi po vsem svetu ter spodbujanju globalnih akcij za preprečevanje in zmanjšanje števila smrtnih žrtev zaradi raka. 

Rak je ime za več kot dvesto različnih bolezni. S tujko imenujemo rak tudi neoplazma, malignom ali maligni tumor; njegova glavna značilnost je nenadzorovana rast in delitev rakasto spremenjenih celic. Nastanek rakave celice je zapleten proces, ki ga imenujemo kancerogeneza. 

Osnovni gradniki človeškega telesa so celice, ki rastejo in se delijo, ko človeško telo to potrebuje. Včasih lahko pride do nenadzorovanih sprememb v celičnem jedru ali popravljalnih mehanizmih, ki pomagajo popravljati okvare v genih, zaradi različnih škodljivih dejavnikov, kot so ultravijolična sevanja, kemikalije v tobačnem dimu in podobno. Ti rakotvorni dejavniki lahko v genih povzročijo mutacije ali pa poškodujejo mehanizme, ki v celicah popravljajo genske napake. Vsaj en odstotek človeških genov je vpleten v nastanek ter širjenje raka, zato je po definiciji rak genska bolezen. Lahko nastane iz katerekoli celice, ki se deli, oziroma kateregakoli človeškega organa. 

Tumorje, ki so tvorbe, delimo glede na resnost sprememb v celicah na benigne ter maligne. Benigni tumorji so grajeni iz celic, ki so podobne normalnim, vendar rastejo zelo počasi in se ne razširjajo v druge dele telesa, zato jih ne uvrščamo med rakaste tvorbe. Večinoma niso življenjsko ogrožajoči, in če jih odstranimo, se praviloma ne ponovijo. Večino težav predstavljajo veliki benigni tumorji, ki lahko pritiskajo na druge organe in s tem povzročajo nelagodje. 

Maligni tumorji pa so rakaste tvorbe, ki so grajene iz nenormalnih, spremenjenih celic, ki se neurejeno in nenadzorovano delijo ter razraščajo v okolna tkiva in jih okvarijo. Pogosto se rakaste celice celo odtrgajo od začetnega tumorja in prodrejo v limfne žile, krvožilje, z limfatičnim in krvnim obtokom pa potujejo tudi v druge organe, na primer bezgavke, kjer tvorijo zasevke oziroma metastaze. 

Vsako leto ima svetovni dan boja proti raku specifično temo, ki poudari različne vidike preprečevanja, podpore bolnikom in zdravljenja raka. Do leta 2027 bo obeleževanje svetovnega dneva boja proti raku potekalo pod geslom »Združeni v edinstvenosti«, ki poudarja pomen osredotočenosti posameznika v skrbi za raka, kampanja pa bo raziskovala različne osebne izkušnje, saj je vsaka prehojena pot edinstvena. 

Težka izkušnja bolezni 

Maja, s katero smo se pogovarjali o njeni izkušnji s to zahtevno boleznijo, je pri 27 letih na levi dojki zatipala bulico. Ker je bila tako mlada, zdravniki bulice na začetku niso jemali resno, zato je dobila navodila, naj se nekoliko opazuje, misleč, da so to mlečne žleze. Šele po nekaj mesecih je punkcija pokazala rakaste spremembe. Maja je imela nato kemoterapije, kasneje še odstranitev dojk ter obsevanje. Približno eno leto je trajalo, da se je vrnila v normalno življenje, v ustaljene tirnice in da si je nekoliko opomogla. »Tvoje telo je izmučeno; čeprav si v glavi zelo vesel in pozitiven, da si zdrav in predvsem živ, moraš telesu vseeno dati čas, da se regenerira,« nam pove.  

»Na začetku me je bilo strah, ker o tej bolezni nisem vedela nič, saj ko si mlad, se v to ne poglabljaš. Iz tega strahu sem splezala po nekaj tednih, ko sem začela o tem govoriti in so mi tudi drugi dali kakšne osebne nasvete o ljudeh, ki so imeli podobno izkušnjo,« pripoveduje Maja. 

Začela je odkrivati svet bolezni in tudi zdravniki so jo nekoliko pomirili, da obstajajo zdravila. Ugotovila je, da se situacija lahko reši, vendar je morala najprej dobiti prave informacije. Nato je začela iskati motivacijo v pozitivnih in opogumljajočih zgodbah. O bolezni ni nikoli brala, saj bi jo to lahko še bolj čustveno razrvalo. Opirala se je le na stroko in zgolj strokovno mnenje. 

V času zdravljenja se je povezala tudi z organizacijo Europa Donna in ženskami s podobnimi izkušnjami. »Najbolj ti pomaga opora ljudi, ki so to že preboleli. Želela sem si poiskati ljudi, dekleta, ki so bile na podobni življenjski stopnji, mlade in so prestajale enako situacijo,« nam pripoveduje. 

Pot zdravja

Povezala se je s tremi enako starimi dekleti in druženje ji je zelo pomagalo. Imele so podoben življenjski stil, mišljenje, vrednote, njihova družba je bila za Majo udobna ter varna, nekakšno zavetje pred ostalim svetom. To ji je največ pomenilo. Bile so pozitivno naravnane, ko je bilo hudo, so tudi jokale. Ni bilo vedno vse lahkotno, ampak njihov pogled v prihodnost je bil svetel.  

Takrat so se odmaknili tudi nekateri prijatelji, ker niso znali ravnati v tej situaciji, niso je želeli obremenjevati s svojimi težavami, ki so bile v primerjavi z njenimi videti minorne. Tudi sama se ni želela odzivati na ljudi, ki bi jo lahko izčrpavali. »Ko imaš neko tako resno težavo z zdravjem, se prijatelji ne obračajo več nate.« To ji je večinoma popolnoma ustrezalo, saj je potrebovala energijo zase in za svoje zdravje. Kakovost odnosov se izboljša, spremenijo pa se tudi prioritete. »Bolezen ti osvetli občutek minljivosti, ki ga v tistih letih sploh nimaš, saj se s tem prej ni bilo treba ukvarjati. Spoznaš, kako kratko je življenje, in si ga ne želiš še dodatno zapletati, želiš si živeti lahkotno, da si pozoren nase v smislu dobrega počutja in da tudi drugim želiš le dobro. Prizemlji te na neke osnovne vrednote, ki bi si jih morali vsi vsak dan prebrati in v tem stilu tudi delovati, ne pa v smeri ljubosumja, sovraštva in gojenja zamer,« še razkrije. Verjetno je prej tudi sama v sebi gojila kakšne zamere, ampak takrat človek vidi, da mu to ne koristi oziroma ne prinaša dobrega počutja ali zdravja. 

Premišljeno je začela upravljati svojo energijo, včasih je želela biti povsod, potem pa se je vse osredotočilo na to, da je znala reči ne ter da ni imela ves čas potrebe, da bi ljudem ugajala. Včasih bi vse naredila za druge, čeprav mogoče ni imela časa in ji je taka situacija povzročila veliko napora in stresa.  

Kakovost odnosov se izboljša, spremenijo pa se tudi prioritete. Bolezen osvetli občutek minljivosti. 

Ko izbereš sebe, izbereš življenje

Začela je delati selekcijo ljudi in tudi situacij, v katerih bi se lahko znašla. »To od tebe terja veliko mero samospoznavanja,« poudari. Če želiš delovati v tej smeri, moraš spoznati samega sebe. Če se prej nisi ukvarjal s seboj, je to odličen, če ne nujen čas, da se posvetiš sebi, svojim potrebam, da se dejansko spoznaš. Ko se pozdraviš, se hitro lahko zgodi, da te tempo življenja posrka nazaj. Pomembno je, da se znaš takrat ustaviti in si povedati, da si tako že živel in si tega ne želiš več, saj ni podpiralo tvojega zdravja. Takrat moraš ubrati drugačno pot. Takrat imaš nekakšen notranji opomnik, ki se ti oglasi vsakič, ko stopiš v stare vzorce. Da to zmoreš početi, moraš sebe zelo dobro spoznati. Teh nekaj mesecev je to, da se poglobiš vase, tvoj projekt, samo zate. Projekt, ki ga nisi načrtoval, ampak je bil očitno nujen, ker je telo reklo ne. Ko telo reče ne, moraš tudi ti sam reči ne nekaterim situacijam, da se bo zate dobro izšlo.  

V času zdravljenja je zelo pomembno tudi izražanje čustev. Ko si jezen, si jezen; tudi ko si žalosten, je dobro, da imaš možnost to povedati, da imaš nekoga, s katerim se o teh stvareh lahko pogovarjaš, ali pa napišeš na papir. Pomembno je, da nekako 'sprogramiraš' svoje mentalno okolje. Je pa res težko, če ob sebi nimaš podpore. »Ti si odsoten, ne moreš hoditi v službo in delati, včasih je za nekatere to lahko velik problem, sama sem imela starše, ki so mi pomagali,« pove Maja. 

Dobro je, če ti takrat ni treba skrbeti za finančno plat, da imaš osnovne življenjske potrebe zadovoljene, da se lahko posvečaš sam sebi. Je pa seveda pogoj, da imaš podporo družine, partnerja oziroma kogarkoli, ki te podpira. Nekdo, ki je s tabo, ko se zjočeš ali pa ko deliš veselje ob dobrih rezultatih. Tudi če sta to samo dve osebi. Ne potrebuješ celega razreda ljudi; kmalu vidiš, da tistih zares pristnih ostane le nekaj. Moč črpaš iz sebe, opreš se na neke stvari, ki so res samo tvoje. »Sama sem začela obujati stare hobije. Če so ti ljube živali, te delo z živalmi lahko zelo napolni in pomiri, lahko tudi branje knjig,« še doda. 

Ko se pozdraviš, se hitro lahko zgodi, da te tempo življenja posrka nazaj.  

Maja je v tistem precej zahtevnem obdobju začela brati motivacijske knjige, ki so ji dale zagon, veliko ji je pomenila tudi narava. Človek se mora vrniti k osnovam in se na novo zgraditi; na začetku ne vidi, koliko dobrega mu to prinese, kasneje pa prepozna, česa ga je ta izkušnja naučila.  

»Spoznala sem veliko dobrih ljudi, ki so mi pomagali, tudi zdravnike in medicinske sestre, do katerih čutim veliko spoštovanje, saj so ljudje s srcem, v bistvu popolni neznanci, ki ti lahko ponudijo roko in polepšajo dan, te potolažijo. V tvoje življenje se nekako vrne tista pristnost in iskreni človeški odnosi. Če pa nimaš opore, če te domače okolje teži, je žal edina pot, da v tistem času vse odrežeš, pa čeprav je to tvoja lastna družina. Včasih nimaš druge možnosti, saj ti nekateri ljudje v določenih trenutkih res niso v korist. Družino lahko najdeš v prijateljih, v sodelavcih, v prostovoljkah, ki sem jih sama našla v organizaciji Europa Donna. 

Seveda se je težko popolnoma izolirati, se pa moraš znati zaščititi pred vsem, kar bi ti lahko škodovalo, kar misliš, da zate ni dobro,« svojo zgodbo zaključi Maja. 

Žal ostaja rak še vedno eden vodilnih zdravstvenih izzivov, tako v Sloveniji kot tudi po svetu. Vsako leto namreč na novo zboli več kot 15.000 ljudi, skupno pa z rakom živi več kot 120.000 ljudi. Seveda pa se da veliko narediti s preventivnimi ukrepi, zgodnjim odkrivanjem in dostopnostjo kakovostne obravnave. 

Vsako leto v Sloveniji za rakom na novo zboli več kot 15.000 ljudi, skupno pa z rakom živi več kot 120.000 ljudi. 

(D237, 12-13)