Imeti narodne manjšine je razkošje

Manjšine so razkošje, ki na nepogrešljiv način bogatijo etnično in kulturno podobo večinskega naroda. Zato je matična država dolžna storiti vse kar je v njeni moči, da zajezi asimilacijo in manjšini omogoči varno preživetje.

V minulih dneh sem spremljal novice in razpravo okrog težav, ki jih sproža odsotnost zapisa slovenskega jezika v koroško deželno ustavo. Predstavniki slovenske vlade in koroških manjšinskih organizacij so se sedaj sešli za skupno mizo in zgleda, da se stvar rešuje v pozitivno smer: slovenščina na Avstrijskem Koroškem ostaja uradni jezik.

Marsikdo bo dejal, da sedaj si lahko oddahnemo in preidemo k drugim, bolj pametnim stvarem. V resnici pa ni tako.

Gasimo požar, ker nimamo protipožarnega sistema

Vedno znova ugotavljam, da je vprašanje težav slovenskih manjšin kot nekakšen trenutni »požar«, ki ga je potrebno gasiti, nihče pa se ne loti reševanja težav sistematično, s protipožarnim sistemom.

Kaj ve povprečen Slovenec o naši manjšini v Italiji, v Avstriji, na Madžarskem ali na Hrvaškem? In kaj o dveh avtohtonih manjšinah v Sloveniji?

Ko razlagam kolegom iz celinskega dela Slovenije, da sem obiskoval italijansko šolo v Izoli in Portorožu, me večinoma pisano gledajo in sprašujejo, če so to italijanske državne ali zasebne šole. Skoraj nihče ne ve, da so šole s slovenskim učnim programom, le da je snov v italijanskem jeziku.

Obiskoval sem osnovno in srednjo šolo z italijanskim učnim jezikom, ki naj bi bila v prvi vrsti namenjena pripadnikom manjšine, in lahko iz prve roke povem, da je »tretma« učencev boljši kot v kakšni zasebni šoli z drago šolnino.

Konkretnih primerov je precej, zato se bom omejil le na nekatere.

Odnos do manjšin je samo eden od pokazateljev odnosa matične države do slovenstva, do slovenskih prepoznavnih znamenj in nenazadnje do lastne istovetnosti.

Privilegiji obiskovanja italijanskih šol v Sloveniji

Ob koncu 6. in 8. razreda osnovne šole ter ob koncu 4. letnika srednje šole je bil za vse učence organiziran brezplačen teden v najlepših italijanskih mestih (Rim, Benetke, Firence, Alpe...) v odličnih hotelih in restavracijah. Vse plačano.

V 1. in 6. razredu ter v 1. letniku gimnazije smo vsi učenci dobili nov brezplačen slovar italijanskega knjižnega jezika, vsako leto so bili subvencionirani učbeniki in ekskurzije na razstave v Italijo.

Še bi lahko našteval, a za ilustracijo zadostuje to. Naš zamejski pisatelj, Boris Pahor, je nekoč dejal, da če kjerkoli v Istri italijanska šola zaprosi za klavir, ga dobijo še v istem tednu, če pa slovenskim šolam v zamejstvu manjkajo učbeniki, jih pričakujejo celo leto ...

Mačehovski odnos

Odnos ki ga ima slovenska država do lastnih manjšin v zamejstvu ali celo do Slovencev v izseljenstvu, je precej žalosten. Verjetno se bomo vsi strinjali, da manjšine terjajo precej sredstev, toda zavedati se moramo, da je to »razkošje« potrebno negovati in krepiti.

Asimilacija z večinskim narodom je vedno velika težava, ki zmanjšuje število pripadnikov manjšine, povzroča izumiranje neprecenljive kulturne in narodne dediščine ter posledično krči slovenski etnični prostor.

Odnos do manjšin je samo eden od pokazateljev odnosa matične države do slovenstva, do slovenskih prepoznavnih znamenj in nenazadnje do lastne istovetnosti.

Podobno kakor pri zgodbi za zaščito geografske oznake vina teran na evropski ravni, tudi tukaj mislim, da bi se morala slovenska vlada, kot tudi celoten slovenski javni prostor, vesti bolj domoljubno in enotno.