Referendumska prelomnica: med ohranjanjem statusa quo in reformnim premikom

Zakon o parlamentarni preiskavi, interventni zakon za razvoj Slovenije, ukinitev RTV-prispevka, socialna pomoč za delovno sposobne in udeležba državljanov tretjih držav na lokalnih volitvah. Že pregovorno vroča politična jesen bo tokrat postregla z vsaj štirimi referendumskimi vprašanji. Vprašanje referenduma o interventnem zakonu se je namreč za zdaj zataknilo na ustavnem sodišču. Je pa državni zbor datum referenduma o zakonu o parlamentarni preiskavi že razpisal. Nedelja, 11. oktober, bi bila lahko superreferendumski dan.

Doslej verjetno najbolj razvpita javna razprava poteka okoli novele zakona o parlamentarni preiskavi. Temelji na strašenju pred t. i. politično policijo oziroma posegom v zasebnost. Skoraj neverjetno sprenevedanje, če vemo, da je imela prav takšen način dela v preteklem mandatu poslanka stranke, ki danes noveli najbolj nasprotuje – poslanka Svobode Tamara Vonta.

Na preiskovalni komisiji o financiranju političnih strank je priče in preiskovance ne le žalila in poniževala, pač pa tudi neupravičeno brskala po njihovih zasebnih podatkih, med drugim bančnih računih.

Zaupnik Udbe se boji politične policije

Tudi sicer izraz politična policija spominja na neke druge čase. In če se sprehodimo po dosjejih nekdanje Službe državne varnosti, hitro ugotovimo, da jo zelo dobro poznajo prav tisti, ki so se prvi podpisali pod referendumsko pobudo. Rastko Močnik je bil namreč po arhivskih dokumentih zaupnik Udbe s kodnim imenom Albert Arko, ki ga je na zvezi držal Udbaš Marko Zore. Ostale podpisnike je Udba zalezovala; Franca Jurija kot Gina, Pavla Gantarja kot Iniciatorja, Spomenko Hribar kot Filozofijo, Gregorja Tomca kot Zmaja.

Kako togotno so se lotili kampanje, dokazuje tudi novinarska konferenca ob vložitvi zbranih podpisov v državni zbor, na kateri je Vlado Miheljak govoril celo o tem, da se začenja vojna, Franco Juri pa o novih oblikah fašizma. No, seveda to z novelo zakona o parlamentarni preiskavi nima nikakršne razumske povezave. Gre namreč le za popravek zakona, ki anulira spremembo, ki jo je leta 2024 prejšnji levi sklic državnega zbora sprejel na pobudo tedanje predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič.

Bo Goloba zdaj ščitilo še ustavno sodišče?

Ta sprememba je uvedla predpis, da lahko preiskovanci pred dokončno ustanovitvijo preiskovalne komisije na ustavnem sodišču preverijo njeno skladnost z ustavo. Na ta način je ustanavljanje preiskovalnih komisij še bolj zahtevno in odvisno tudi od vsakokratne sestave ustavnega sodišča. Vemo, da ta trenutno visi močno v levo. V vsakem primeru pa se ustanavljanje tovrstnih komisij precej zavleče. Nova vlada je zato pristojnost za vlaganje ustavne presoje z novelo omejila na sodni svet in generalnega državnega tožilca.

Tudi sicer si je Klakočar Zupančičeva v preteklih štirih letih na vso moč prizadevala, da državni zbor ne bi ustanovil preiskovalne komisije, ki bi se lotila poslov njenega šefa Roberta Goloba v Gen-I in povezanih družbah. Ko se danes predlagatelji referenduma zmrdujejo nad tem, da aktualna desnosredinska parlamentarna večina z manevri zaustavlja ustanovitev preiskovalne komisije o korupcijskih videih, objavljenih pred volitvami, mirno pozabljajo, da je Klakočar Zupančičeva v preteklem mandatu počela enako. Še več, kljub zakonu, na podlagi katerega bi moral DZ preiskovalno komisijo ustanoviti, če jo zahteva četrtina poslancev, seje državnega zbora na to temo niti sklicala ni.

Bolj ali manj jasno je torej, da je lomastenje s politično policijo le narativ, ki je verjetno bolj kot predlagateljem zakona blizu predlagateljem referenduma. Z njim skušajo onemogočiti zakon, ki bo podoben tistemu, ki ga je državni zbor uporabljal vse od osamosvojitve pa do leta 2024. Pa takrat ni nihče govoril o vojni ali o fašizmu.

Skušajo onemogočiti zakon, ki bo podoben tistemu, ki ga je državni zbor uporabljal od osamosvojitve do leta 2024. Pa takrat ni nihče govoril o vojni ali o fašizmu.

Enigma nasprotovanja interventnemu zakonu

Na drugem mestu po odmevnosti je verjetno interventni zakon, a videti je, da še zdaleč ne zaradi svoje vsebine. Težko je namreč razumeti kritike parlamentarne opozicije v spregi s sindikati o 'zakonu za bogate', saj razbremenjuje tako gospodarstvo kot skrbi za to, da več ostane v žepu gospodinjstvom.

Zakon namreč prinaša nižji DDV za osnovna živila in del energentov, razvojno kapico, davčne razbremenitve dela in podjetništva, ugodnejšo obravnavo normirancev ter spremembe na področju zdravstvenih prispevkov, pokojnin in dolgotrajne oskrbe. Predlagatelji iz vrst NSi, Demokratov, SLS, Fokusa in Resni.ce poudarjajo, da gre za paket ukrepov za večjo konkurenčnost gospodarstva, višje neto plače in hitrejši razvoj države.

Težko je razumeti kritike o 'zakonu za bogate', saj interventni zakon razbremenjuje gospodarstvo in skrbi za to, da več ostane v žepu gospodinjstvom.

Sindikalisti ostali brez vetra v jadrih

Bolj kot vsebine torej leve stranke, njim pripadne nevladnike in sindikate moti dejstvo, da so se ravno okoli interventnega zakona poenotile stranke, ki po padcu vlade Roberta Goloba tvorijo parlamentarno večino. Med sindikalisti sta najbolj glasna Branimir Štrukelj iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja in Jakob Počivavšek iz konfederacije Pergam, ki pa se takrat, ko je bil zakon na mizi na Ekonomsko-socialnem svetu, o njem nista hotela niti pogovarjati. Ne nazadnje je precej dvolično, da ob skoraj dveh milijardah evrov dodatnih izdatkov za plače v javnem sektorju niso bili niti približno tako glasni kot pri ukrepih za davčno razbremenitev dela in krepitev konkurenčnosti gospodarstva, ki bi državo stali precej manj.

Potem ko so pred dnevi končno sedli za skupno mizo in jima je minister za finance Andrej Šircelj zagotovil, da posegi v plačno reformo niso predvideni, sta se omenjena sindikalista že nekoliko potolažila. Če bo ustavno sodišče referendum dopustilo, bo tako zanimivo opazovati, na čem bosta sploh še gradila kampanjo. Pri trenutnem tempu dela ustavnega sodišča pa je gotovo na mestu tudi vprašanje, ali bo to v doglednem času sploh sprejelo odločitev.

Na drugi strani predstavniki gospodarstva in podjetniških združenj že vrsto let opozarjajo, da visoka davčna obremenitev dela in pretirana birokracija zmanjšujeta konkurenčnost Slovenije ter spodbujata odliv visoko usposobljenih kadrov. Po njihovem mnenju zakon pomeni pomemben korak k spodbudnejšemu poslovnemu okolju, več investicijam in višji gospodarski rasti. Razvojno kapico ali primerljive rešitve uporablja tudi več evropskih držav.

Bi razpršena pozornost lahko omejila populizem?

Koalicija in Resni.ca sta žogico vrnili s predlogi še treh posvetovalnih referendumov: o ukinitvi obveznega RTV-prispevka, o socialni pomoči za delovno sposobne in o udeležbi državljanov tretjih držav na lokalnih volitvah. Ker bomo (verjetno) 11. oktobra imeli na glasovalnih lističih vsa štiri vprašanja, se tudi kampanja ne bo mogla osredotočati le na eno tematiko, pač pa bo ta zelo razpršena. Tako tudi posamezne populistične in zavajajoče fraze, o katerih smo pisali, v javnem diskurzu ne bodo prišle toliko do izraza, kot bi, če bi glasovali samo o enem ali dveh vprašanjih.

Vprašanje RTV-prispevka se je v javno razpravo vrnilo v kampanji in ob vstopu Resni.ce v parlament. Stranka je namreč že v prejšnjem sklicu državnega zbora, 26. novembra 2025, z 20.000 podpisi volivk in volivcev v državni zbor vložila predlog novele zakona o RTV Slovenija. Predlog se osredotoča na ukinitev obveznega plačevanja prispevka za gospodinjstva in pravne osebe. Primarni vir sredstev za delovanje bi tako postal državni proračun, kar bi zagotovilo stabilnejše in bolj pravično financiranje. Z racionalizacijo bi RTVS morala v petih letih število zaposlenih zmanjšati na 1.500, hkrati pa pripraviti program za večjo učinkovitost.

Predlog se osredotoča na ukinitev obveznega plačevanja prispevka za gospodinjstva in pravne osebe.

Česa se bojijo na RTVS?

V predlogu za referendum o ukinitvi obveznega plačevanja RTV-prispevka so predlagatelji iz vrst koalicije in Resni.ce navedli, da so se medijski prostor, tehnološke možnosti in navade uporabnikov v zadnjih desetletjih tako bistveno spremenili, da je treba ponovno presoditi primernost sistema obveznega plačevanja posebnega prispevka za financiranje javne radiotelevizije.

Državljani danes do informacij ter kulturnih, izobraževalnih, športnih in drugih vsebin dostopajo prek številnih domačih in tujih televizijskih in radijskih programov, spletnih medijev, družbenih omrežij, pretočnih platform in drugih digitalnih storitev. Na ta način ima posameznik tudi bistveno več možnosti izbire, katere medijske vsebine želi spremljati in katere želi neposredno financirati, so zapisali.

Ustavno sodišče posvojilo narativ levice

Predlogu nasprotuje aktualno vodstvo RTV Slovenija, ki je položaje zasedlo po razvpitem čiščenju janšistov na začetku prejšnjega mandata. Trdijo, da bi ukinitev prispevka ogrozila finančno neodvisnost, hkrati pa povečala vpliv oblasti na delovanje RTV Slovenija. Takšno pozicioniranje levih strank in njihovega nevladnega zaledja seveda ne preseneča, saj so na vodilne položaje pravkar postavili svoje ljudi, kakršnakoli sprememba trenutnega ustroja javnega zavoda pa bi te položaje utegnila ogroziti.

Skrb vzbujajoče je, da se je retorike o 'depolitizaciji' RTV Slovenija, ki jo je po napovedi bivšega premierja Goloba izvedla njegova vlada, v nedavni odločbi navzelo tudi ustavno sodišče. Potrdilo je namreč narativ levih strank, s tem pa čiščenje janšistov zapakiralo v skrb za pluralnost javnega medija. Takšni interpretaciji pritrjuje tudi nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec, ki je posebej opozoril, da gre za prakso v maniri avstrofašizma. Nekdanji ustavni sodnik Klemen Jaklič pa je po zadnji odločitvi dejal, da Slovenija potrebuje reformo ustavnega sodišča.

Pomoč za tiste, ki jo potrebujejo

Aktualna državnozborska večina želi na referendumu preveriti tudi naklonjenost državljanov prenovi sistema socialne pomoči. Njen cilj je zagotoviti, da bodo pomoč prejeli tisti, ki jo res potrebujejo. Namen predlagane ureditve ne bi bil kaznovanje posameznikov v socialni stiski, ampak ohranjanje njihovih delovnih navad, socialnih stikov in čimprejšnje aktivno vključevanje na trg dela.

Predlagatelji so prepričani, da je mogoče z ustrezno oblikovanim sistemom okrepiti zaupanje državljanov v socialno državo. Kot so zapisali v predlogu za posvetovalni referendum, so ljudje praviloma pripravljeni solidarno prispevati za pomoč drugim, če vedo, da je sistem pravičen, preprečuje zlorabe in od delovno sposobnih prejemnikov zahteva razumen lastni prispevek. Družbeno koristno delo bi se tako lahko denimo izvajalo v korist lokalnih skupnosti, javnih zavodov in humanitarnih organizacij.

O lokalnih volitvah še na referendumu

V predlogu za referendum o volilni pravici na lokalnih volitvah so predlagatelji pojasnili, da tujcem, ki zakonito prebivajo v Sloveniji, pravni red zagotavlja širok obseg osebnih, ekonomskih, socialnih in drugih pravic. Stalno prebivanje pa po njihovi oceni ne bi smelo samodejno pomeniti tudi pravice do političnega odločanja o lokalni oblasti. Kot poudarjajo, je legitimno razlikovati med pravicami, ki posamezniku pripadajo na podlagi zakonitega prebivanja, in političnimi pravicami, ki so po svoji vsebini tesneje povezane z državljanstvom in članstvom v politični skupnosti.

Zakonodajo, s katero je državni zbor omejil sodelovanje državljanom tretjih držav na lokalnih volitvah, je državni zbor sicer sprejel sredi junija. V Levici so takrat že omenjali možnost ustavne presoje zakona.

Vlagatelji predlogov treh posvetovalnih referendumov sicer niso navedli, kdaj bi jih tudi izvedli, a zakonodaja dopušča možnost, da bi, kot zapisano, potekali hkrati. Od dneva razpisa referenduma do dneva glasovanja namreč ne sme preteči manj kot trideset dni in ne več kot leto dni.

Nič novega v levi opoziciji

Predlogi aktualne koalicije sicer odpirajo pomembno razpravo o razumevanju vloge države, odgovornosti institucij in sposobnosti politike, da se odziva na spreminjajoče se družbene razmere. Stabilna družba namreč ni rezultat odsotnosti sprememb, temveč sposobnosti, da spremembe usmerja premišljeno in odgovorno.

Ni presenetljivo, da so stranke aktualne opozicije in njihovo zaledje na okopih. Upati pa gre, da bo predreferendumski čas dejansko ponudil dovolj priložnosti za uravnoteženo zastopanje zdravorazumskih argumentov. Koliko tega si lahko obetamo v večinskih medijih in koliko v alternativnih, pa je najbrž le retorično vprašanje.

Upati pa gre, da bo predreferendumski čas ponudil dovolj priložnosti za uravnoteženo zastopanje zdravorazumskih argumentov.

(D262: 25-27)