»Reforma bo!« Rončević ne popušča, Štrukelj na okopih – Kdo v resnici odloča o slovenskem šolstvu?

Še preden je šolski minister Borut Rončević predstavil dokončne rešitve za prenovo slovenskega šolstva, se je proti napovedanim spremembam oblikovala široka fronta nasprotovanja. Sindikat SVIZ svari pred odpuščanjem, del pedagoške stroke se umika s posvetov, opozicija zahteva dodatna pojasnila. Minister medtem zagotavlja, da odpuščanj ne bo in da želi odločanje o prihodnosti šolstva odpreti tudi učiteljem in ravnateljem, ki vsak dan delajo z otroki. Toda ali se za burnimi odzivi skriva zgolj skrb za kakovost javnega šolstva ali tudi boj za vpliv na sistem, ki ga že desetletja oblikujejo isti krogi?

Napovedana reforma slovenskega šolstva se vse bolj spreminja v enega od odmevnejših političnih in strokovnih spopadov v času aktualne Janševe vlade. Podobno kot pri drugih reformnih pobudah vlade tudi tukaj nasprotovanje spremljajo ostri politični odzivi, opozorila o ogroženosti javnega sistema in vprašanja, kdo sme sodelovati pri oblikovanju sprememb. A pri šolstvu je v igri še nekaj precej pomembnejšega od vsakodnevnega političnega obračunavanja, in sicer kakovost znanja prihodnjih generacij in položaj učiteljev, ki so v zadnjih desetletjih postali vse bolj obremenjeni z administracijo, predpisi in pričakovanji staršev.

Razlogov za nezadovoljstvo z obstoječim sistemom ne manjka. Rezultati mednarodne raziskave PISA 2025, ob predstavitvi katerih je Rončević septembra napovedal celovito reformo, so pokazali, da so slovenski petnajstletniki pri bralni, matematični in naravoslovni pismenosti dosegli najslabše rezultate, odkar Slovenija sodeluje v raziskavi. Minister je tedaj opozoril, da šola ne more več ostati ujeta v nenehno pripravljanje analiz, priporočil in novih administrativnih obveznosti, medtem ko se ključne težave ne odpravljajo.

Med napovedanimi spremembami so prehod na sodobno osemletno osnovno šolo, prenova ocenjevanja in učnih načrtov, večji poudarek na znanju, krepitev avtoritete učiteljev, zmanjševanje birokracije in ustanovitev učiteljske zbornice. Gre za izhodišča, katerih končna vsebina se še oblikuje. Prav to pa odpira vprašanje, zakaj je nasprotovanje tako ostro že v času, ko številne rešitve še niso dokončno določene.

Kristovič: O reformi govorimo že dvajset let, zgodilo pa se je premalo

Dr. Sebastjan Kristovič z Univerze Alma Mater Europaea, strokovnjak za vzgojo in član strokovnega sveta za reformo, je v izjavi za Planet TV opozoril, da potrebe po celoviti prenovi ni mogoče razumeti zgolj kot političnega projekta sedanjega ministra. Po njegovih besedah strokovnjaki na resne pomanjkljivosti slovenskega sistema opozarjajo že vrsto let. »Nekateri že zelo resno, kakšni dve desetletji, intenzivno govorimo in spodbujamo, da bi bilo treba izvesti celovito prenovo vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji. Tudi nekatere prejšnje vlade so o tem začele govoriti in so se potem na neki točki ustavile. Vsi vemo iz stroke, da je to nujno potrebno,« je poudaril.

Po njegovi oceni težava slovenskega šolstva ni zgolj v učnih načrtih ali organizaciji posameznih razredov. Precej globlja je sprememba razumevanja vzgoje in izobraževanja, ki se je zgodila skozi desetletja. Opozarja, da je šola postopoma izgubljala svojo vzgojno vlogo, učitelji pa strokovno samostojnost. »Moramo se zavedati, da so časi Marije Terezije minili. Pa ne samo to. Namesto da bi napredovali in se razvijali naprej, kot je zastavila Marija Terezija, se na nekaterih točkah zdi, da gremo še nazaj,« je dejal in spomnil, da sta bila po njegovem razumevanju že ob začetkih organiziranega šolstva znanje in vzgoja enakovredno pomembna.

Danes po njegovih besedah ni več tako. »Mi smo v slovenskem prostoru vzgojo kot takšno popolnoma izrinili iz vzgojno-izobraževalnega sistema. Na ta način so se zaradi pretirane birokratizacije, inšpekcij in tako naprej učiteljem in pedagoškim delavcem odvzeli avtonomija, integriteta in strokovno dostojanstvo,« je opozoril Kristovič. Prav vrnitev strokovne samostojnosti učiteljem in ravnateljem vidi kot eno ključnih nalog reforme.

Mi smo v slovenskem prostoru vzgojo kot takšno popolnoma izrinili iz vzgojno-izobraževalnega sistema.

Šole bi morale po njegovem mnenju ponovno postati prostor, kjer strokovne odločitve sprejemajo ljudje z ustreznim znanjem, ne pa ustanove, ki svoje delo prilagajajo predvsem različnim pritiskom, administrativnim zahtevam in pričakovanjem okolice. »To je eden ključnih namenov prenove oziroma reforme: da se vzgojno-izobraževalnim zavodom, ravnateljem, učiteljem in vzgojiteljem povrne njihova avtonomija in da delujejo strokovno, ne pa po logiki všečnosti županom, staršem in tako naprej.«

Na vprašanje, ali so učitelji v slovenskih šolah skozi različne politike izgubili avtoriteto, je odgovoril brez oklevanja. »Absolutno. Učitelj nima več tiste potrebne moralne in strokovne avtoritete, ampak je ves čas v neki inferiorni vlogi do otrok. Tudi vzgojitelji v vrtcih nimajo tiste potrebne strokovne avtonomije. To je na neki način razkroj vzgojno-izobraževalnega sistema.«

Medtem ko se javni spor pogosto vrti okoli pristojnosti institucij, sindikalnih zahtev in organizacijskih sprememb, se učitelji pri vsakodnevnem delu srečujejo z vprašanji discipline, odgovornosti, spoštovanja pravil in možnosti, da svoje delo opravljajo brez stalnih pritiskov. Kristovič je kritičen tudi do dosedanjih poskusov posodabljanja šolstva, ki so se po njegovem mnenju prepogosto ustavili pri posameznih projektih in spremembah učnih načrtov, ne da bi resneje posegli v način poučevanja in razumevanje vzgoje. »Preveč so se poudarjale te zunanje forme, neka prenova učnih načrtov. Dobili smo še nekaj projektov, evropski denar je bilo treba porabiti, ostali pa smo nekje na površinski ravni. V teh dvajsetih, tridesetih letih se je zgodilo veliko strokovnih zdrsov, da ne rečemo zablod,« je bil kritičen.

Treba je krepiti kritično mišljenje, projektno reševanje, timsko sodelovanje.

Po njegovem mnenju bi moralo šolstvo precej bolj razmišljati o sodobnih pedagoških pristopih, vključevanju otrok v pouk ter razvijanju njihove samostojnosti in sposobnosti razmišljanja. Opozarja, da v slovenskih učilnicah še vedno prevladuje način poučevanja, pri katerem učitelj razlaga, učenec posluša, nato pa mora naučeno čim natančneje ponoviti. Takšen pristop po njegovem mnenju ne spodbuja dovolj ustvarjalnosti, kritičnega mišljenja in iskanja samostojnih rešitev.

»Treba je krepiti kritično mišljenje, projektno reševanje, timsko sodelovanje in tako naprej. To so trendi v svetu že dolga leta. Mi pa še vedno imamo to logiko frontalnega učenja. Učitelj pride, pove, učenci pa morajo v čim večji meri čim bolj identično ponoviti za njim. Čim bolj identično ponovijo, tem večjo oceno dobijo,« je pojasnil. Kot opozarja, se takšna logika ni ustavila pri osnovnošolskem izobraževanju, temveč se je prenesla tudi na srednje šole in ponekod celo na fakultete. Prav zato meni, da reforma ne sme postati zgolj še ena sprememba števila razredov, temveč mora odgovoriti na vprašanje, kakšne sposobnosti naj otrok pridobi med šolanjem.

Ravnatelj Matija Horvat: Prvič imamo vlado, ki je prepoznala potencial učiteljev

Podporo večji vlogi učiteljev pri oblikovanju šolske politike izraža tudi Matija Horvat, ravnatelj Osnovne šole Matije Čopa v Kranju in predsednik Učiteljskega združenja Slovenije. Horvat se je udeležil tudi nedavnega strokovnega srečanja ravnateljev v Portorožu, na katerem je Rončević ravnatelje pozval k dejavnemu sodelovanju pri pripravi reforme. Za Domovino je povedal, da so bili učitelji in ravnatelji v preteklih razpravah o prihodnosti šolstva premalo slišani. »Absolutno,« je odgovoril na vprašanje, ali so bili doslej pri oblikovanju šolskih politik zapostavljeni.

Kot je pojasnil, si prav zato že desetletja prizadevajo za ustanovitev učiteljske zbornice, ki bi učiteljem omogočila neposredno sodelovanje pri razvoju sistema. Po njegovem mnenju bi morala stroka dobiti organizacijo, prek katere bi lahko sistematično oblikovala predloge in vplivala na odločitve, ki jih danes pogosto sprejema politika. »Že desetletja si prizadevamo, da bi ustanovili Učiteljsko zbornico Slovenije, ki bi učitelje združila v eno institucijo. Ta bi nam omogočila, da bi iz razredov in šol vstopili na raven šolskega sistema in s svojim delom soustvarjali boljši šolski sistem,« je povedal.

Pri tem je posebej izpostavil odnos aktualne oblasti do predlagane zbornice. »Zdaj je prvič v zgodovini Slovenije nastala vlada, ki je prepoznala kakovost in potencial učiteljev in ravnateljev. Ugotovila je, da brez našega znanja in izkušenj ne more narediti odličnega šolstva. Skozi zbornico bi se to omogočilo. Prvič je nastala vlada, ki podpira in namerava uzakoniti ustanovitev učiteljske zbornice,« je dejal Horvat. Prepričan je, da bi prav dolgoročno sodelovanje učiteljev pri odločanju lahko prispevalo k izboljšanju kakovosti šol, saj so učitelji tisti, ki neposredno spremljajo posledice posameznih ukrepov.

»Šolstvo močno vpliva na delovanje vsake šole in vsakega učitelja, ki je v razredu. Od tega bodo največ imeli učenci, kajti učenci bodo šli skozi odlične šole v celotni šolski vertikali. To si želijo starši za svoje otroke, odlične šole. Država, družba in delodajalci pa potrebujejo odlično šolstvo.« Prav vprašanje učiteljske zbornice je postalo ena od pomembnejših točk spora med ministrstvom in SVIZ. Sindikat opozarja, da bi lahko zbornica, zlasti če bi bilo članstvo zakonsko obvezno in bi imela politika vpliv na njeno vodstvo, postala instrument omejevanja sindikalnega vpliva.

Horvat pa je prepričan, da gre za dve različni vrsti zastopanja. »Sindikat SVIZ je sindikat in zastopa sindikalne interese učiteljev. Sindikat pa se nikoli ne more ukvarjati s pedagoško-strokovnimi problemi,« je poudaril. Po njegovih besedah je razlika vidna že na ravni posamezne šole. Sindikalni zaupniki zastopajo interese zaposlenih, na pedagoških konferencah pa se o strokovnih vprašanjih odločajo učitelji in vodstvo šole. »Vsaka šola ima člane sindikata, ima svoje sindikalne zaupnike, ampak nikoli na pedagoških konferencah sindikat ne odloča o pedagoških problemih,« je opozoril. Prav v razlikovanju med delovnopravnim in strokovnim zastopanjem po njegovem mnenju nastaja pomemben del sedanjega trenja.

Sindikat SVIZ je sindikat in zastopa sindikalne interese učiteljev. Sindikat pa se nikoli ne more ukvarjati s pedagoško-strokovnimi problemi.

Štrukelj na drugi strani vztraja, da sindikat poleg plač in delovnih pogojev legitimno zastopa tudi strokovna stališča svojih članov. Nasprotuje predvsem ustanovitvi zbornice z obveznim članstvom in zakonsko določenim vplivom države. Njegova kritika je usmerjena tudi v predlog, ki ga je pripravilo Horvatovo združenje in predvideva obvezno članarino ter sodelovanje državnega zbora pri imenovanju vodstva zbornice.

Horvat meni, da brez stalne strokovne institucije učitelji ne bodo mogli odločilneje prispevati k razvoju šolstva. »Skozi zbornico bomo učitelji lahko vstopili na raven šolskega sistema in ga začeli soustvarjati, soupravljati, soodločati in razvijati,« je pojasnil. Opozoril je tudi na hitre spremembe, s katerimi se šole srečujejo zaradi razvoja tehnologije in umetne inteligence. Šolski sistem je po njegovih besedah živ organizem, ki zahteva nenehno prilagajanje, vendar brez neposrednega vključevanja učiteljev ustreznih odgovorov ne bo mogoče oblikovati.

»Šolski sistem je živi organizem, se spreminja. Tudi umetna inteligenca na vrata trka z milijardo in mi moramo najti nove rešitve. Brez učiteljev tega nobena politika ne zmore, razen če blokira ves razvoj. Ampak naš razvoj je zastal,« je bil kritičen. Po njegovem mnenju bi učitelji že pred petnajstimi leti opozorili na številne težave, ki so danes predmet javnih razprav. Težava ni v pomanjkanju predlogov, temveč v tem, da njihova opozorila pogosto niso dobila sistemskega odziva.

Horvat pri potrebnih spremembah ne ostaja le pri institucionalnem položaju učiteljev. Posebej opozarja na razumevanje vzgoje, zahtevnosti pouka in odgovornosti učencev. »Najprej je treba spremeniti permisivno razmišljanje, miselnost, kajti odlična šola je zahtevna šola. In v takšni šoli učitelji zahtevajo od učencev, da se učijo, da delajo domače naloge in druge stvari,« je poudaril. Poleg učiteljske zbornice med pomembnimi spremembami izpostavlja še strokovnejši izbor ravnateljev in prilagoditev normativov glede števila učencev v posameznih oddelkih.

Makovec Radovanova: Ne nasprotujemo spremembam, temveč načinu priprave reforme

Vzporedno z razpravo o položaju učiteljev se je odprl še spor glede sodelovanja pedagoške stroke pri pripravi reforme. Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije je 10. novembra sporočila, da se po udeležbi na prvem strokovnem posvetu umika iz nadaljnjih ministrskih razprav. Njena predsednica dr. Danijela Makovec Radovan je v pogovoru za Domovino pojasnila, da odločitev ni posledica nasprotovanja reformi kot takšni. »Za umik s strokovnih posvetov se nismo odločili zato, ker ne bi želeli sodelovati v strokovnih razpravah o prihodnosti slovenskega šolstva. Ravno nasprotno. Prvega posveta smo se udeležili prav zato, ker smo želeli prispevati svoje raziskovalne ugotovitve in strokovna stališča,« je poudarila.

Kot je pojasnila, so se za umik odločili po izkušnji s prvim posvetom, saj ocenjujejo, da metodologija njihovega vodenja ter način povzemanja razprav in oblikovanja predlogov nista dovolj jasna oziroma pregledna. »Naši pomisleki se ne nanašajo na strokovnost sodelujočih, o tem si nikakor ne bi želeli dvomiti, temveč na pogoje sodelovanja,« je poudarila. Po njenem mnenju zgolj veliko število sodelujočih še ne zagotavlja kakovostne strokovne razprave.

Naši pomisleki se ne nanašajo na strokovnost sodelujočih, o tem si nikakor ne bi želeli dvomiti, temveč na pogoje sodelovanja.

Opozarja na kratke roke za pripravo, omejen čas razprav in nejasnosti glede tega, kako bodo ugotovitve udeležencev vplivale na končne reformne rešitve. »Število udeležencev samo po sebi ne zagotavlja kakovostne strokovne razprave,« je dejala in dodala, da imajo udeleženci za pripravo na kompleksna vprašanja premalo časa.

Posebej je opozorila na način izbire sodelujočih. Ministrstvo po njenih besedah samo določa, katera strokovna združenja bo povabilo, pri čemer kriteriji izbire niso dovolj jasno predstavljeni. Makovec Radovanova poudarja, da se zaradi takšnega načina organizacije pojavlja dvom, ali imajo udeleženci možnost dejansko vplivati na končne odločitve ali pa bi posveti lahko služili predvsem potrjevanju že vnaprej predvidenih rešitev. Ob tem je izrecno zavrnila sklepanje, da je takšen namen ministrstva že dokazan. »Ne bi želela špekulirati,« je odgovorila na vprašanje, ali ministrstvo posvete organizira predvsem zaradi ustvarjanja vtisa širokega sodelovanja stroke.

Poudarila je, da pri korenitih posegih v sistem vzgoje in izobraževanja pričakujejo analize, pregled obstoječih raziskav in dovolj časa za presojo posledic posameznih rešitev. To velja tudi za morebitni prehod na osemletko in napovedane pripravljalnice za otroke priseljence. Ob tem zavrača očitke, da bi želela zveza s svojim ravnanjem povzročati razdor znotraj pedagoške stroke.

»V Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije nikakor ne želimo prispevati k razdoru znotraj pedagoške stroke. Preseneča nas, da ministrstvo kritiko načina organizacije in izvedbe predstavlja kot diskreditacijo učiteljev, ravnateljev in drugih sodelujočih,« je poudarila. Kot je dodala, zveza ne nasprotuje vključevanju učiteljev in ravnateljev, temveč želi jasnejše pogoje za poglobljeno strokovno razpravo. Pri svojih vsebinskih pomislekih vztraja in od ministrstva pričakuje argumentirane odgovore.

Ministrstvo ostro: Nihče nima monopola nad strokovnostjo

Ministrstvo je v sredinem odzivu ostro zavrnilo očitke zveze društev pedagoških delavcev o politično pristranskem izboru sodelujočih in zgolj navideznem vključevanju stroke. Po njihovih podatkih je na prvih treh posvetih sodelovalo 160 ljudi, od tega 131 predstavnikov pedagoške stroke. Poudarjajo, da so k sodelovanju povabili tudi kritike reforme, med njimi predsednico zveze Danijelo Makovec Radovan.

Minister Rončević je bil posebej oster do očitkov, ki po njegovi oceni razvrednotijo sodelujoče učitelje in ravnatelje. »Ne bom pristal na to, da se učitelje in ravnatelje, ki želijo sodelovati, podcenjuje, ponižuje ali diskreditira,« je sporočil. Ministrstvo obenem opozarja, da so pri preteklih reformah prevladovali predstavniki akademske sfere, medtem ko učitelji in ravnatelji pogosto niso imeli dovolj besede. Tokrat želijo to spremeniti, zato napovedujejo tudi dodatne regijske posvete.

Makovec Radovanova medtem vztraja, da zveza ne postavlja pod vprašaj strokovnosti sodelujočih, temveč način organizacije posvetov. Spor tako ostaja predvsem pri vprašanju, koliko vpliva bo imela pedagoška stroka na končne odločitve. Ministrstvo zagotavlja, da so vrata odprta vsem, tudi kritikom, in da se bo reforma nadaljevala.

Ob tem ostaja pomembno vprašanje, kdo je v preteklih desetletjih odločal o slovenskem šolstvu in zakaj kljub številnim opozorilom ter strokovnim analizam ključne težave še vedno niso odpravljene. Prav odgovore na ta vprašanja bi morala dati tudi napovedana reforma.