Rušenje vlade na plečih zunanjepolitičnega kapitala države je skrajno pritlehno, a konča ga lahko le desna-sredina sama

Vir osn. foto: pixabay
Na Inštitutu Mediana so nedavno za POP TV pripravili anketo, v kateri naj bi se polovica vprašanih  strinjala, da Slovenija zaradi trenutne situacije v državi ne bi smela prevzeti predsedovanja Svetu EU. Anketo z nenavadno zastavljeno dilemo (zakaj že država ne bi prevzela predsednikovanja?!?) ter ne ravno reprezentativnim vzorcem 505 prebivalcev Slovenije je kaj kmalu povzela Tanja Fajon in nova medijska 'runda' blatenja vlade se je lahko odvrtela.

In medtem ko so bolj duhoviti uporabniki Twitterja že hiteli delati svoje lastne ''reprezentativne'' ankete, na katerih bi presegli omenjenih 500 anketirancev, se lahko ob takšnih manipulacijah na relaciji javnomnenjske agencije-mediji-politika, pošteno zamislimo.

34. ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower je v svojem znamenitem poslovilnem govoru Američanom govoril o nevarnosti, t.i. vojaško-industrijskega kompleksa. Pojem označuje zakulisni vpliv korporacij, orožarske industrije in generalov na politiko. Če se številni Američani še danes bojijo tega vojaško-industrijskega vpliva v državni politiki, pa Slovencem podobna nevarnost morda preti preko medijsko-paradržavnega kompleksa, čeprav se tega ne zavedajo.

Preko zadnjega histeričnega izvažanja mednarodnih nevšečnosti, ob katerem je svoje mladce moral brzdati celo Milan Kučan, se zdi, da je na desni strani pogosto uporabljen izraz 'Udbomafija' pravzaprav na nek način neustrezen.

Cikel pritiskov na vlado s svojim načinom delovanja trenutno nič kaj ne kaže na nekakšno centralizirano, udbaško, če hočete, partijsko delovanje. Priča smo pritiskom na vlado, ki se v zapletenih vzorcih gibljejo na relacijah tujina-država, in ki vključujejo več akterjev za enkratno uporabo; od evropske poslanke Sophie in 't Veld v Bruslju, pa do novinarjev v Avstriji in nazadnje medijev v Bosni in Srbiji. Vse skupaj pa povezujejo javnomnenjske agencije, slovenski evropski poslanci z levice in njihove osebne povezave.

Nekdanji politik Socialnih demokratov dr. Igor Lukšič je že pred časom trdil, da Slovenijo obvladuje plejada centrov iz ozadja, ki je iztrgala moč izvoljeni politiki. Tu naj ne bi šlo za centralizirano globoko državo, ampak bolj za interesno povezane skupinice, ki so si posamezna državna področja razdelile v izjemno donosne fevde.

Ko katerakoli interesna skupina začuti grožnjo svojemu fevdu oz. vrtičku, preko neformalnih povezav sproži delovanje slovenskega medijsko-paradržavnega kompleksa. Sproži se določen politični pritisk, pogosto spodbujen preko skritih finančnih vzvodov in medijski del kompleksa ubogljivo sproži politično težavo, afero ali škandal, če je možno, z mednarodno dimenzijo.

Tako smo se v zadnjih 12 mesecih ukvarjali z upori različnih vrtičkarjev. Imeli smo upor vrtička Slovenske tiskovne agencije, upore med šolniki, upor taksistov proti Uberju, nazadnje pa smo imeli upor proti racionalizaciji državnih agencij. Ko je le eden izmed preštevilnih vrtičkov ogrožen, se slovenski medijsko-paradržavni kompleks sproži in ankete na vzorcu 500 ljudi narekujejo državno politiko. Slednje je podobno ironično kot razmišljanje predsednika državnega zbora o samorazpustitvi parlamenta in odstopu vlade ali pa protesti kolesariata, ki svojo nekaj tisočglavo množico že leto dni oklicujejo za ljudstvo oz. ljudsko skupščino, ki naj bi imela več moči kot vsi volilni upravičenci, ki svojo odločitev izrazijo na volitvah.

Unikatnost slovenske situacije


Ob vsem omenjenem pa obstaja ključna razlika med ameriškim vojaško-industrijskim in slovenskim medijsko-paradržavnim kompleksom. Vojaško-industrijski kompleks, ki je mučil predsednika Eisenhowerja, niti takrat v času hladne vojne niti danes ni uporabil tujih državnih interesov za uničevanje ameriške državne moči. Številni ameriški t.i. think-tanki in lobistične organizacije prav nasprotno vedno iščejo načine, kako povečati ameriški politični vpliv v svetu.

V tej luči lahko rečemo, da je slovensko izvažanje umazanega perila v tujino svetovni unikum. Očitno je, da niti zarotniško sodelovanje s tujimi politiki in novinarji ne pade izven kulturnih pravil politične igre. Dovoljeno je vse, samo da uniči domačega političnega nasprotnika, ki bi utegnil razburkati domače fevde. In kot smo videli na primeru fantomskega balkanskega non-paperja, jim pri tem nič ni sveto, niti mir na razgretem Balkanu ne.
predstavniki slovenskega medijsko-paradržavnega kompleksa so pripravljeni narediti popolnoma vse, da sebi naklonjene politike, ki v državi vzdržujejo status-quo, v tujini predstavijo kot moderne progresivce.

Pravzaprav je stopnja politične mimikrije oz. pretvarjanja do katerega gredo predstavniki slovenskega medijsko-paradržavnega kompleksa, res neverjetna. Pripravljeni so namreč narediti popolnoma vse, da sebi naklonjene politike, ki v državi vzdržujejo status-quo, v tujini predstavijo kot moderne progresivce.

Največji zgodovinski anti-ameriški histeriki tako pogosto čez noč postanejo pravi amerofili. Slovenske stranke, ki so razmazane na levi politični paleti in se spogledujejo s trdo levico, se v Evropi prodajajo za (klasične) liberalce. Predsednica stranke, ki je pred leti rovarila proti katoliškim šolam, je imela poglobljen sestanek s papežem Frančiškom. In še in še bi lahko naštevali.

Slovenska desna sredina ni brez krivde


Nobenega razloga ni, da bi upravičeno pričakovali konec trenutnega histeričnega pranja političnega perila v tujini; predsedovanje Evropski uniji bo prevelika priložnost za sejanje zmede. A bodimo iskreni; v času, ko cel svet živi v globalni vasi, tudi slovenska desna sredina nima nobenega izgovora več, da trdi, da je brez moči. Pravzaprav je stalno metanje političnih pasjih bombic v tujino posledica tudi že dolgoletnega zanemarjanja stikov slovenskega desnosredinskega pola s tujimi mediji in medijskimi hišami ter pomembnejšimi politiki v Bruslju in Washingtonu.
Bodimo iskreni; v času, ko cel svet živi v globalni vasi, tudi slovenska desna sredina nima nobenega izgovora več, da trdi, da je brez moči.

To, da se npr. Blaž Zgaga tujim novinarjem lahko predstavlja kot novinarska referenca za Slovenijo, je tudi posledica neobstoječega mednarodnega aktivizma slovenskega žurnalizma pomladne provenience. To je nazadnje izkusil prvi raziskovalni novinar v državi, Bojan Požar, ko ga je tuj novinar preprosto odrezal kot sprejemljiv oz. po njihovem mnenju vladi 'preveč naklonjen' medijski vir.

Non-stop aktivizem


Vrnimo se za konec še enkrat v ZDA in zaključimo z ugotovitvijo Richarda Hananie iz Univerze Columbia. Ta politični raziskovalec si je postavil preprosto vprašanje: 'Zakaj so v ZDA inštitucije vedno bolj liberalne oz progresivne?' Odgovor je za marsikoga presenetljiv: medtem ko konservativni Republikanci hodijo na volitve, preostali čas pa se za politiko ne zanimajo, levi Demokrati vodijo aktivizem vedno in povsod; v javnosti, na delovnem mestu, v društvih, torej 365 dni v letu.

Razmislimo, če za Slovenijo ne velja isto. Namesto, da slovenskemu medijsko-paradržavnemu kompleksu in vrtičkom, ki jih sponzorirajo, pod nos mečemo sicer upravičen očitek o pritlehnem pranju perila v tujini, ki uničuje ugled države, se zamislimo: kaj če nismo s svojo pasivnostjo, naivnostjo in samozadostnostjo k temu delno pripomogli tudi sami? Vsa orodja imamo na voljo, da sedaj pred in nato v času predsedovanja Evropski uniji pravo podobo slovenske politične realnosti ponesemo v svet.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Sodobni Pilati
25. 4. 2025 ob 6:00
moziak, mark ivan rupnik, škoifjska klasična gimnazija, umetnost
Umetnik in njegova umetnost
24. 4. 2025 ob 9:00