Rušenje vlade na plečih zunanjepolitičnega kapitala države je skrajno pritlehno, a konča ga lahko le desna-sredina sama
Rajko Podgoršek
- 25. 4. 2021 ob 20:43
- 5 komentarjev
Na Inštitutu Mediana so nedavno za POP TV pripravili anketo, v kateri naj bi se polovica vprašanih strinjala, da Slovenija zaradi trenutne situacije v državi ne bi smela prevzeti predsedovanja Svetu EU. Anketo z nenavadno zastavljeno dilemo (zakaj že država ne bi prevzela predsednikovanja?!?) ter ne ravno reprezentativnim vzorcem 505 prebivalcev Slovenije je kaj kmalu povzela Tanja Fajon in nova medijska 'runda' blatenja vlade se je lahko odvrtela.
In medtem ko so bolj duhoviti uporabniki Twitterja že hiteli delati svoje lastne ''reprezentativne'' ankete, na katerih bi presegli omenjenih 500 anketirancev, se lahko ob takšnih manipulacijah na relaciji javnomnenjske agencije-mediji-politika, pošteno zamislimo.
34. ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower je v svojem znamenitem poslovilnem govoru Američanom govoril o nevarnosti, t.i. vojaško-industrijskega kompleksa. Pojem označuje zakulisni vpliv korporacij, orožarske industrije in generalov na politiko. Če se številni Američani še danes bojijo tega vojaško-industrijskega vpliva v državni politiki, pa Slovencem podobna nevarnost morda preti preko medijsko-paradržavnega kompleksa, čeprav se tega ne zavedajo.
Preko zadnjega histeričnega izvažanja mednarodnih nevšečnosti, ob katerem je svoje mladce moral brzdati celo Milan Kučan, se zdi, da je na desni strani pogosto uporabljen izraz 'Udbomafija' pravzaprav na nek način neustrezen.
Cikel pritiskov na vlado s svojim načinom delovanja trenutno nič kaj ne kaže na nekakšno centralizirano, udbaško, če hočete, partijsko delovanje. Priča smo pritiskom na vlado, ki se v zapletenih vzorcih gibljejo na relacijah tujina-država, in ki vključujejo več akterjev za enkratno uporabo; od evropske poslanke Sophie in 't Veld v Bruslju, pa do novinarjev v Avstriji in nazadnje medijev v Bosni in Srbiji. Vse skupaj pa povezujejo javnomnenjske agencije, slovenski evropski poslanci z levice in njihove osebne povezave.
Nekdanji politik Socialnih demokratov dr. Igor Lukšič je že pred časom trdil, da Slovenijo obvladuje plejada centrov iz ozadja, ki je iztrgala moč izvoljeni politiki. Tu naj ne bi šlo za centralizirano globoko državo, ampak bolj za interesno povezane skupinice, ki so si posamezna državna področja razdelile v izjemno donosne fevde.
Ko katerakoli interesna skupina začuti grožnjo svojemu fevdu oz. vrtičku, preko neformalnih povezav sproži delovanje slovenskega medijsko-paradržavnega kompleksa. Sproži se določen politični pritisk, pogosto spodbujen preko skritih finančnih vzvodov in medijski del kompleksa ubogljivo sproži politično težavo, afero ali škandal, če je možno, z mednarodno dimenzijo.
Tako smo se v zadnjih 12 mesecih ukvarjali z upori različnih vrtičkarjev. Imeli smo upor vrtička Slovenske tiskovne agencije, upore med šolniki, upor taksistov proti Uberju, nazadnje pa smo imeli upor proti racionalizaciji državnih agencij. Ko je le eden izmed preštevilnih vrtičkov ogrožen, se slovenski medijsko-paradržavni kompleks sproži in ankete na vzorcu 500 ljudi narekujejo državno politiko. Slednje je podobno ironično kot razmišljanje predsednika državnega zbora o samorazpustitvi parlamenta in odstopu vlade ali pa protesti kolesariata, ki svojo nekaj tisočglavo množico že leto dni oklicujejo za ljudstvo oz. ljudsko skupščino, ki naj bi imela več moči kot vsi volilni upravičenci, ki svojo odločitev izrazijo na volitvah.
Ob vsem omenjenem pa obstaja ključna razlika med ameriškim vojaško-industrijskim in slovenskim medijsko-paradržavnim kompleksom. Vojaško-industrijski kompleks, ki je mučil predsednika Eisenhowerja, niti takrat v času hladne vojne niti danes ni uporabil tujih državnih interesov za uničevanje ameriške državne moči. Številni ameriški t.i. think-tanki in lobistične organizacije prav nasprotno vedno iščejo načine, kako povečati ameriški politični vpliv v svetu.
V tej luči lahko rečemo, da je slovensko izvažanje umazanega perila v tujino svetovni unikum. Očitno je, da niti zarotniško sodelovanje s tujimi politiki in novinarji ne pade izven kulturnih pravil politične igre. Dovoljeno je vse, samo da uniči domačega političnega nasprotnika, ki bi utegnil razburkati domače fevde. In kot smo videli na primeru fantomskega balkanskega non-paperja, jim pri tem nič ni sveto, niti mir na razgretem Balkanu ne.
Pravzaprav je stopnja politične mimikrije oz. pretvarjanja do katerega gredo predstavniki slovenskega medijsko-paradržavnega kompleksa, res neverjetna. Pripravljeni so namreč narediti popolnoma vse, da sebi naklonjene politike, ki v državi vzdržujejo status-quo, v tujini predstavijo kot moderne progresivce.
Največji zgodovinski anti-ameriški histeriki tako pogosto čez noč postanejo pravi amerofili. Slovenske stranke, ki so razmazane na levi politični paleti in se spogledujejo s trdo levico, se v Evropi prodajajo za (klasične) liberalce. Predsednica stranke, ki je pred leti rovarila proti katoliškim šolam, je imela poglobljen sestanek s papežem Frančiškom. In še in še bi lahko naštevali.
Nobenega razloga ni, da bi upravičeno pričakovali konec trenutnega histeričnega pranja političnega perila v tujini; predsedovanje Evropski uniji bo prevelika priložnost za sejanje zmede. A bodimo iskreni; v času, ko cel svet živi v globalni vasi, tudi slovenska desna sredina nima nobenega izgovora več, da trdi, da je brez moči. Pravzaprav je stalno metanje političnih pasjih bombic v tujino posledica tudi že dolgoletnega zanemarjanja stikov slovenskega desnosredinskega pola s tujimi mediji in medijskimi hišami ter pomembnejšimi politiki v Bruslju in Washingtonu.
To, da se npr. Blaž Zgaga tujim novinarjem lahko predstavlja kot novinarska referenca za Slovenijo, je tudi posledica neobstoječega mednarodnega aktivizma slovenskega žurnalizma pomladne provenience. To je nazadnje izkusil prvi raziskovalni novinar v državi, Bojan Požar, ko ga je tuj novinar preprosto odrezal kot sprejemljiv oz. po njihovem mnenju vladi 'preveč naklonjen' medijski vir.
Vrnimo se za konec še enkrat v ZDA in zaključimo z ugotovitvijo Richarda Hananie iz Univerze Columbia. Ta politični raziskovalec si je postavil preprosto vprašanje: 'Zakaj so v ZDA inštitucije vedno bolj liberalne oz progresivne?' Odgovor je za marsikoga presenetljiv: medtem ko konservativni Republikanci hodijo na volitve, preostali čas pa se za politiko ne zanimajo, levi Demokrati vodijo aktivizem vedno in povsod; v javnosti, na delovnem mestu, v društvih, torej 365 dni v letu.
Razmislimo, če za Slovenijo ne velja isto. Namesto, da slovenskemu medijsko-paradržavnemu kompleksu in vrtičkom, ki jih sponzorirajo, pod nos mečemo sicer upravičen očitek o pritlehnem pranju perila v tujini, ki uničuje ugled države, se zamislimo: kaj če nismo s svojo pasivnostjo, naivnostjo in samozadostnostjo k temu delno pripomogli tudi sami? Vsa orodja imamo na voljo, da sedaj pred in nato v času predsedovanja Evropski uniji pravo podobo slovenske politične realnosti ponesemo v svet.
In medtem ko so bolj duhoviti uporabniki Twitterja že hiteli delati svoje lastne ''reprezentativne'' ankete, na katerih bi presegli omenjenih 500 anketirancev, se lahko ob takšnih manipulacijah na relaciji javnomnenjske agencije-mediji-politika, pošteno zamislimo.
34. ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower je v svojem znamenitem poslovilnem govoru Američanom govoril o nevarnosti, t.i. vojaško-industrijskega kompleksa. Pojem označuje zakulisni vpliv korporacij, orožarske industrije in generalov na politiko. Če se številni Američani še danes bojijo tega vojaško-industrijskega vpliva v državni politiki, pa Slovencem podobna nevarnost morda preti preko medijsko-paradržavnega kompleksa, čeprav se tega ne zavedajo.
Preko zadnjega histeričnega izvažanja mednarodnih nevšečnosti, ob katerem je svoje mladce moral brzdati celo Milan Kučan, se zdi, da je na desni strani pogosto uporabljen izraz 'Udbomafija' pravzaprav na nek način neustrezen.
Cikel pritiskov na vlado s svojim načinom delovanja trenutno nič kaj ne kaže na nekakšno centralizirano, udbaško, če hočete, partijsko delovanje. Priča smo pritiskom na vlado, ki se v zapletenih vzorcih gibljejo na relacijah tujina-država, in ki vključujejo več akterjev za enkratno uporabo; od evropske poslanke Sophie in 't Veld v Bruslju, pa do novinarjev v Avstriji in nazadnje medijev v Bosni in Srbiji. Vse skupaj pa povezujejo javnomnenjske agencije, slovenski evropski poslanci z levice in njihove osebne povezave.
Nekdanji politik Socialnih demokratov dr. Igor Lukšič je že pred časom trdil, da Slovenijo obvladuje plejada centrov iz ozadja, ki je iztrgala moč izvoljeni politiki. Tu naj ne bi šlo za centralizirano globoko državo, ampak bolj za interesno povezane skupinice, ki so si posamezna državna področja razdelile v izjemno donosne fevde.
Ko katerakoli interesna skupina začuti grožnjo svojemu fevdu oz. vrtičku, preko neformalnih povezav sproži delovanje slovenskega medijsko-paradržavnega kompleksa. Sproži se določen politični pritisk, pogosto spodbujen preko skritih finančnih vzvodov in medijski del kompleksa ubogljivo sproži politično težavo, afero ali škandal, če je možno, z mednarodno dimenzijo.
Tako smo se v zadnjih 12 mesecih ukvarjali z upori različnih vrtičkarjev. Imeli smo upor vrtička Slovenske tiskovne agencije, upore med šolniki, upor taksistov proti Uberju, nazadnje pa smo imeli upor proti racionalizaciji državnih agencij. Ko je le eden izmed preštevilnih vrtičkov ogrožen, se slovenski medijsko-paradržavni kompleks sproži in ankete na vzorcu 500 ljudi narekujejo državno politiko. Slednje je podobno ironično kot razmišljanje predsednika državnega zbora o samorazpustitvi parlamenta in odstopu vlade ali pa protesti kolesariata, ki svojo nekaj tisočglavo množico že leto dni oklicujejo za ljudstvo oz. ljudsko skupščino, ki naj bi imela več moči kot vsi volilni upravičenci, ki svojo odločitev izrazijo na volitvah.
Unikatnost slovenske situacije
Ob vsem omenjenem pa obstaja ključna razlika med ameriškim vojaško-industrijskim in slovenskim medijsko-paradržavnim kompleksom. Vojaško-industrijski kompleks, ki je mučil predsednika Eisenhowerja, niti takrat v času hladne vojne niti danes ni uporabil tujih državnih interesov za uničevanje ameriške državne moči. Številni ameriški t.i. think-tanki in lobistične organizacije prav nasprotno vedno iščejo načine, kako povečati ameriški politični vpliv v svetu.
V tej luči lahko rečemo, da je slovensko izvažanje umazanega perila v tujino svetovni unikum. Očitno je, da niti zarotniško sodelovanje s tujimi politiki in novinarji ne pade izven kulturnih pravil politične igre. Dovoljeno je vse, samo da uniči domačega političnega nasprotnika, ki bi utegnil razburkati domače fevde. In kot smo videli na primeru fantomskega balkanskega non-paperja, jim pri tem nič ni sveto, niti mir na razgretem Balkanu ne.
predstavniki slovenskega medijsko-paradržavnega kompleksa so pripravljeni narediti popolnoma vse, da sebi naklonjene politike, ki v državi vzdržujejo status-quo, v tujini predstavijo kot moderne progresivce.
Pravzaprav je stopnja politične mimikrije oz. pretvarjanja do katerega gredo predstavniki slovenskega medijsko-paradržavnega kompleksa, res neverjetna. Pripravljeni so namreč narediti popolnoma vse, da sebi naklonjene politike, ki v državi vzdržujejo status-quo, v tujini predstavijo kot moderne progresivce.
Največji zgodovinski anti-ameriški histeriki tako pogosto čez noč postanejo pravi amerofili. Slovenske stranke, ki so razmazane na levi politični paleti in se spogledujejo s trdo levico, se v Evropi prodajajo za (klasične) liberalce. Predsednica stranke, ki je pred leti rovarila proti katoliškim šolam, je imela poglobljen sestanek s papežem Frančiškom. In še in še bi lahko naštevali.
Slovenska desna sredina ni brez krivde
Nobenega razloga ni, da bi upravičeno pričakovali konec trenutnega histeričnega pranja političnega perila v tujini; predsedovanje Evropski uniji bo prevelika priložnost za sejanje zmede. A bodimo iskreni; v času, ko cel svet živi v globalni vasi, tudi slovenska desna sredina nima nobenega izgovora več, da trdi, da je brez moči. Pravzaprav je stalno metanje političnih pasjih bombic v tujino posledica tudi že dolgoletnega zanemarjanja stikov slovenskega desnosredinskega pola s tujimi mediji in medijskimi hišami ter pomembnejšimi politiki v Bruslju in Washingtonu.
Bodimo iskreni; v času, ko cel svet živi v globalni vasi, tudi slovenska desna sredina nima nobenega izgovora več, da trdi, da je brez moči.
To, da se npr. Blaž Zgaga tujim novinarjem lahko predstavlja kot novinarska referenca za Slovenijo, je tudi posledica neobstoječega mednarodnega aktivizma slovenskega žurnalizma pomladne provenience. To je nazadnje izkusil prvi raziskovalni novinar v državi, Bojan Požar, ko ga je tuj novinar preprosto odrezal kot sprejemljiv oz. po njihovem mnenju vladi 'preveč naklonjen' medijski vir.
Non-stop aktivizem
Vrnimo se za konec še enkrat v ZDA in zaključimo z ugotovitvijo Richarda Hananie iz Univerze Columbia. Ta politični raziskovalec si je postavil preprosto vprašanje: 'Zakaj so v ZDA inštitucije vedno bolj liberalne oz progresivne?' Odgovor je za marsikoga presenetljiv: medtem ko konservativni Republikanci hodijo na volitve, preostali čas pa se za politiko ne zanimajo, levi Demokrati vodijo aktivizem vedno in povsod; v javnosti, na delovnem mestu, v društvih, torej 365 dni v letu.
Razmislimo, če za Slovenijo ne velja isto. Namesto, da slovenskemu medijsko-paradržavnemu kompleksu in vrtičkom, ki jih sponzorirajo, pod nos mečemo sicer upravičen očitek o pritlehnem pranju perila v tujini, ki uničuje ugled države, se zamislimo: kaj če nismo s svojo pasivnostjo, naivnostjo in samozadostnostjo k temu delno pripomogli tudi sami? Vsa orodja imamo na voljo, da sedaj pred in nato v času predsedovanja Evropski uniji pravo podobo slovenske politične realnosti ponesemo v svet.
Zadnje objave
Sakralna umetnost v primežu moralne presoje
25. 4. 2025 ob 18:08
V Vatikanu še zadnje priprave pred jutrišnjim pogrebom svetega očeta
25. 4. 2025 ob 15:41
Stanislav Turudija: branilec slovenske zemlje
25. 4. 2025 ob 12:20
Sodobni Pilati
25. 4. 2025 ob 6:00
Vladna uravnilovka v mizeriji
24. 4. 2025 ob 17:29
Kajni in Abeli sodobnega časa (3. del): Strankarstvo med I. in II. svetovno vojno
24. 4. 2025 ob 17:20
Ekskluzivno za naročnike
Sakralna umetnost v primežu moralne presoje
25. 4. 2025 ob 18:08
Sodobni Pilati
25. 4. 2025 ob 6:00
Umetnik in njegova umetnost
24. 4. 2025 ob 9:00
Prihajajoči dogodki
APR
25
Dan odprtih vrat slovenskih čebelarjev
10:00 - 18:00
APR
25
Viva la pasta!
11:00 - 21:00
APR
26
Šmarski mini kino: Divjaki (film za družine in otroke)
09:00 - 10:00
MAJ
12
MAJ
15
Predavanje: Čarobni svet razumevanja ADHD
17:00 - 18:00
Video objave
[VIDEO] Vroča tema - dr. Janez Šušteršič: »Padec finančnih trgov je koristen«
16. 4. 2025 ob 20:38
Izbor urednika
Že 197. številka tednika Domovina - in naročniška akcija
23. 4. 2025 ob 6:10
Domovina 197: Je treba odstraniti Rupnikove mozaike?
23. 4. 2025 ob 6:00
5 komentarjev
omega
Prispevek g R. Podgorška navaja nekatera nesporna dejstva, na katero vsi malce preveč pozabljamo. Zaključna trditev pa je zame vprašljiva. "Vsa orodja so nam na voljo..." Žal je to daleč od resnice, anarholevičarji so pred leti zlahka zbrali 500 in več podpisov novinarjev in piscev. Ali imamo sedaj mi 50 novinarjev in piscev? Mar ni preveč, od te desetine pričakovati, da medijsko proizvede toliko, kot 10 krat več anarholevičarjev. Položaj je težak, karkoli stori sedanja vlada, mediji nemudoma "raztrgajo". Ustavno sodišče sproti izničuje vladne ukrepe, t i neodvisno sodstvo na nižji ravni tolerira mlade saboterje vladnih ukrepov proti širjenju Covida. Ko se neka sodnica v MB celo opravičuje obtoženki v imenu sodstva?! Kdo lahko govori v imenu sodstva, kot takega? Morda sodni svet, ministrica za pravosodje, ne pa posamezna sodnica. Mediji po eni strani zagovarjajo in terjajo dajanje podpor, spodbud ipd vsakomur in v čim večjem obsegu oz. zneskih, po drugi pa vladi že očitajo razsipnost. Da bi vsaj malce izravnavali pohabo v levo ukrivljenega volilnega telesa bi bila potrebna vsaj dva zaporedna mandata desno sredinske vlade.
Pojavlja se nov izziv; naraščajoč pomen Zelenih, zaradi katastrof ob spreminjanju podnebja. Pomembno je, da jih ne prevzamejo anarholevičarji, tako kot so jih marsikje na Zahodu.
Alojzij Pezdir
"Namesto, da slovenskemu medijsko-paradržavnemu kompleksu in vrtičkom, ki jih sponzorirajo, pod nos mečemo sicer upravičen očitek o pritlehnem pranju perila v tujini, ki uničuje ugled države, se zamislimo: kaj če nismo s svojo pasivnostjo, naivnostjo in samozadostnostjo k temu delno pripomogli tudi sami? Vsa orodja imamo na voljo, da sedaj pred in nato v času predsedovanja Evropski uniji pravo podobo slovenske politične realnosti ponesemo v svet."
Ali se vam ne zdi, da mora v tej državi v času največje zdravstvene, socialne in varnostne krize po 2. svetovni vojni KDO tudi DELOVATI/DELATI, SPREJEMATI hipne in tvegane ODLOČITVE z mnogimi tudi nepredvidljivimi posledicami, da mora KDO tudi proizvajati, opravljati storitve, raziskovati, se izobraževati, komunicirati s strokovnim in znanstvenim okoljem - in vse to čim bolj izven in čim dlje od totalno in totalitarno sprovociranega ter frontalno zoperstavljenega političnega "peskovnika"?
Da vsi znanstveniki, strokovnjaki, politiki, delodajalci in delojemalci, proizvajalci in posredniki, odločevalci in operativci ... nimajo niti časa, niti želje, niti potrebe, da bi se dejavno odzivali na vsako destruktivno provokacijo sovražnih profesionalnih "spin doktorjev", scenaristov, režiserjev in organizatorjev ter njihovih čredno organiziranih vstajnikov, polit-kolesarjev, podpisnikov javnih pisem in peticij, deklaracij in proklamacij, da bi se odzivali na vsakomesečne rutinske ankete zasebnih agencij za potvarjanje in interpretiranje samovoljno potvorjenega javnega mnenja, sproduciranega (po naročilu in po "mastnem" plačilu znanih naročnikov) iz kot da verodostojnih odgovorov vedno enako anonimnih 700 in nekaj samovoljnih izbrancev ...
Da bi se odzivali na sovražna in destruktivno fantazmagorična medijska ovajanja, preseravanja, podtikanja, obsojanja in medijske likvidacije vedno istih in vedno bolj prepoznavnih le pogojno profesionalnih onesnaževalcev papirja, radijskih, televizijskih in spletnih platform iz vrst javno izpričanih političnih aktivistov anarho-levičarskega Društva novinarjev Slovenije ter iz "elitnega ešalona" 571 prostovoljnih podpisnikov Zgagovega in Šurčevega proti-janšističnega pamfleta iz časov prve Janševe vlade?
Na kratko rečeno, nekdo mora v tej državi vsaj dveh paralelnih svetov in vsaj dveh družbenih resničnosti tudi delati, ustvarjati, proizvajati, posredovati, prodajati, sprejemati in izvrševati demokratično sprejete odločitve, a tudi plačevati davke, izvajati prostovoljske akcije in kampanje v korist so-državljanov.
Se s pošteno opravljenim delom odgovorno, tvorno, ustvarjalno in inovativno odzivati na nenehne sovražne provokacije in destruktivna zla dejanja proti-vladne parlamentarne in izven-parlamentarne opozicije, a tudi na izzive pandemije z vsemi socialnimi, gospodarskimi, zdravstvenimi, kulturnimi, varnostnimi in naravo-varstvenimi ter trajnostno-razvojnimi posledicami.
Zakaj bi v popolnoma brezsmiselnem in brezplodnem medijskem boju z zadrtimi in a-priornimi centralno organiziranimi in financiranimi sovražniki aktualne vlade, veljavnega ustavnega in pravnega reda v RS ter civilizacijskih vrednot demokratične skupnosti držav EU in evro-atlantskega obrambnega zavezništva Nato razumni, iskreni in pošteni domoljubi ter demokrati izgubljali dragoceni čas in še bolj dragoceno pozitivno energijo?
Proti zlonamerni in lažni, puhli in prazni verbalni medijski agitaciji in propagandi opozicijskih strank, zaledja "ugrabljene države", njihovih zvestih agencij za potvarjanje javnega mnenja in medijskih dreserjev ter lovcev na človeške glave se pač ni mogoče upirati z enako puhlo in prazno, sovražno brezsramno medijsko proti-agitacijo in proti-propagando.
Vsaka sovražna trditev bo namreč vselej znova z nasprotne strani vzbujala sedem novih vprašanj, dvomov in oporekanj, dokler ne bo mogoče trditve podkrepiti s trdimi dejstvi/fakti, statističnimi podatki in relevantnimi mednarodnimi primerjavami.
Zaradi tega je edini dolgoročno uspešni odpor proti domači in izvoženi mednarodni sovražni agit-propovski medijski propagandi mogoč le z nesporno demokratično sprejetimi odločitvami, zakonsko uveljavljenimi ukrepi in njihovimi doslednimi uresničitvami v politični, gospodarski, družbeni vsakdanjosti.
Proti surovi diktaturi moči političnih fantazem in laži se je mogoče uspešno upreti le s trdimi in trdnimi dejanji, merljivimi in otipljivimi posledicami ter z merljivimi in primerljivimi izboljšavami aktualnih razmer na področju zdravstva, socialnega varstva, gospodarstva, socialne blaginje, politike odprtega in strpnega dialoga, vključevanja vseh ter spoštovanja in upoštevanja dostojanstva vseh državljanov RS.
Friderik
Trezen pogled na slovensko politično realnost.
Slovenci še nismo suveren narod. Prej smo hodili špecat na Dunaj, potem v Beograd in zdaj v Bruselj. Vmes pa še skočimo malo sem in tja po svetu in se mazohistično ponižujemo. Malo več ponosa nam ne bi škodovalo.
In ko smo že ravno pri medijih. Imamo neko Novo TV, ki brez koncepta, ki na dveh kanalih ( pa še za enega nima vsebin) misli, da je novinarstvo zgolj moraliziranje in neokusno nažiganje v gostilniškem stilu "vsi lažejo", samo mi smo resnica. Ogledalce, ogledalce na steni povej.....
APMMB2
Slovenijo obvladuje kakšnih 2.000 ljudi. Ti se sami proglašajo za intelektualce. Jedro je zbranih okrog dveh, treh fakultet na katerih so profesorji, ali pa so njihovi diplomanti.
Ta vzorec ni unikaten, saj so povsod po demokratičnem svetu razmere podobne, le da je osnova drugačna.
Demokratičen svet je le še vedno demokratičen in se takšni ekstremisti težje uveljavljajo. Slovenija je imela komunistično vladavino dolgih 45 let in ljudje so se navadili na enoumje tako, da ne čutijo in se niti ne zavedajo, da smo zopet v enoumju, ki ga vodijo nekoliko drugačni ljudje in drugačna filozofija.Komunizem in anarhija sta si blizu, a vendar je med njima razlika.
Že takoj je potrebno opozoriti na vidno razliko: komunizem je na oblast prišel s terorjem, anarhizem, ki sedaj uprizarja pohod na oblast pa to počne s propagando in provokacijami.
Slovenski anarhizem je od komunistov prevzel medije, ki so ostala trobila, le znatno bolj so usmerjeni v rušenje oblasti in zatiranje nasprotnikov. Mediji so tudi odlično sredstvo za beganje in strašenje ljudi. Sedaj v času krize igrajo vodilno vlogo za rušenje oblasti.
Poslužujejo se najbolj grobih napadov kot recimo, da proglašajo vlado za morilsko, ker je v drugem valu epidemije umrlo več ljudi, kot je to svetovno povprečje. Takšno mnenje širijo celo univerzitetni profesoreji. Sramota! Izkriščajo tudi množično cepljenje, ki poteka noramalno in učinkovitost narekuje dobava cepiv. Vse peripetije okrog cepljenja pa so skonstruirane zgodbice, z namenom blatenja vlade.
Anarhistom ni nič sveto. Vlade so se lotili tudi z blatenjem v mednarodnem prostoru. Anarhisti se poslužujejo vsega, samo da blatijo vlado. Tako so sprovocirali mednarodno afero non-paper, ki bi lahko povzročila resne mednarodne spore, saj vladi pripisuje željo po prekrajanju meja med državami bivše Jugoslavije, kar bi lahko povzročilo celo oborožene spopade. To je že skrajnost, ki bo morala dočakati sodni epilog. Na odgovornost pa je potrebno poklicati tudi novinarje, ki razpihujejo afero in vzpodbujajo mednarodno nestrpnost.
Ali je v Sloveniji vojno hujskaštvo dovoljeno? Ali ni sta tovariša doktorja znanosti Markež in Žerdin vojna hujskča, ki jih je potrebno sodno preganjati?
Zaskrbljujoče pa je pred vsem to, da na takšna razdiralna početja v Sloveniji ni ustreznega odgovora.
Javnost kar molči. Tako imenovana inteligenca je popolnoma inertna in dopušča, da v njenem imenu skrajno pokvarjeni izrodki zastrupljejo družbo in stanje v Sloveniji.
Politika, državni zbor, dopušča takšno razsajanje in počasi kopni večina in nevarno je, da tak anarhizem prevzame oblast.
Kako si lahko predstavljamo da poslanec kakršen je Zorčič odobrava blatenje Slovenije z non -paperom in se pridruži druščini, ki se loteva blatenja nejgove domovine, države Slovenije, na mednarodni sceni? Ali ga lahko še štejemo med normalneže? Da o poslanki Sluga, tukaj ne izgubljam besed.
Mar res Slovence zapušča razum in so pripravljani uničiti svojo državo?
Igor kar vrži kamen, saj vemo, kam spadaš.
ales
"Namesto, da slovenskemu medijsko-paradržavnemu kompleksu in vrtičkom, ki jih sponzorirajo, pod nos mečemo sicer upravičen očitek o pritlehnem pranju perila v tujini, ki uničuje ugled države, se zamislimo: kaj če nismo s svojo pasivnostjo, naivnostjo in samozadostnostjo k temu delno pripomogli tudi sami? Vsa orodja imamo na voljo, da sedaj pred in nato v času predsedovanja Evropski uniji pravo podobo slovenske politične realnosti ponesemo v svet."
Točno to! Predvsem pa velja to za vsak dan in vse dni v letu, ne le med predsedovanjem.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.